Jedro

Če delavec dvomi, ali mu je bilo odobreno koriščenje letnega dopusta oz. ali mu je bila odobrena odsotnost z dela, bi se moral zglasiti na delu in nejasnosti razčistiti. Delodajalcu ni potrebno odgovarjati na pisna obvestila delavcev o izrabi letnega dopusta. Zato je izostanek z dela neupravičen, če delavec le obvesti delodajalca, da bo koristil letni dopust oz. če delodajalec na delavčevo prošnjo za izrabo ne odgovori.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se razveljavita kot nezakonita sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela opr. št. 6000/96 z dne 10.7.2000 in sklep sveta zavoda tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela z dnem 27.6.2000; da se ugotovi, da je tožnici D. B. dne 27.6.2000 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ji še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo ustrezno razporediti, ji obdobje od 27.6.2000 dalje, ko ni delala, vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo ter ji za čas, ko ni delala, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov pripadajočih plač do plačila, odvesti vse ustrezne prispevke in davke ustreznim zavodom, ter ji priznati vse ostale pravice iz dela in po delu, v 8 dneh, da ne bo izvršbe ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe prve stopnje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje iz nerazumljivih razlogov združitev dveh postopkov zavrnilo in sicer ta postopek in postopek zaradi nezakonitosti razveljavitve pod opr. št. Pd 293/2002. Nadalje navaja, da je potrebno pojasniti tudi dejstvo, da je tožena stranka z načrtovanimi zlonamernimi ukrepi ves čas imela za cilj izgon tožnice in njenega moža D. A. iz Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, ki je prav tako zaposlen v tem zavodu kot odgovorni zdravnik specialist z dolgoletnim delovnim stažem in 31 let skupne delovne dobe. Direktor tožene stranke J. F. je iz osebne zamere njenega moža razrešil iz odgovornega mesta predstojnika Centra za higieno in zdravstveno ekologijo. V tej zadevi teče postopek pred istim sodiščem pod opr.št. Pd 166/2000 in sicer zaradi nezakonite razrešitve in razporeditve. Navedeni zlonamerni škodljivi načrt, moralnega, materialnega, socialnega in osebnostnega uničenja zakoncev D., pa so družno kreirale, izvajale in tudi izvedle odgovorne osebe pri toženi stranki skupaj s svojimi ožjimi sodelavci. Tako je tožena stranka s svojimi naklepnimi škodljivimi ukrepi tožnico in njenega moža ne samo šikanirala, ampak z nasiljem, ki ga je proti njima izvajala, tudi zavestno kršila njune temeljne človekove pravice in svoboščine, zajamčene z Ustavo RS. Z vsem navedenim je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno z izpovedbo tožnice, kakor tudi z listinskimi dokazi, ki pa jih sodišče prve stopnje očitno sploh ni upoštevalo, in tudi ne dopustilo.

Tožnica ponovno zatrjuje in listinsko dokazuje, da pri toženi stranki nikoli ni neopravičeno izostala z dela ter so zato vse navedbe tožene stranke, ki so tudi zavedle sodišče prve stopnje, neosnovane, konstrukt in nekonsistentne. Tako je tožena stranka s svojimi škodljivimi ukrepi diskreditirala, šikanirala, poniževala in žalila tožnico, kar je razvidno iz nezakonite razporeditve ki se vodi pred tem sodiščem opr.št. Pd 293/2000, in ji z nasilno premestitvijo na nižje ovrednoteno delovno mesto, prizadelo hudo škodo na zdravstvenem stanju, ki pa je bilo že itak po resni poškodbi pri delu, in se ji je zdravstveno stanje poslabšalo do take mere, da je bila prisiljena iskati zdravniško pomoč. Svojo opravičeno odsotnost je javljala toženi stranki in je bila ves čas v dobri veri, da so njena javljenja bila korektno sprejeta. Tako tožnica ni nikoli neopravičeno izostala z dela 5 delovnih dni zaporedoma, zaradi česar bi delavcu prenehalo delovno razmerje po tč. 6, 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je predsednik sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije pri toženi stranki A. G. samovoljno brez njene zahteve in odobritve sodeloval pri odločanju v svetu tožene stranke in se celo strinjal s prekinitvijo delovnega razmerja tožnici, zaradi navzkrižja in interesov navedenega in poklicnih sindikatov.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev njene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 in 96/2002, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo njen zahtevek in s tako obrazložitvijo ter zaključki tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožnica pa v pritožbi ni podala nobenega novega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dobila odobritev odsotnosti z dela po 19.5.2000, saj bi morala tožnica prihajati na delo za 4 ure delovne obveznosti že z 20.5.2000 in s tem nadaljevati vse do zaključenega 4 urnega bolniškega staleža, to je do 30.6.2000. Tako je tožnica, kot pravilno ugotavlja in zaključuje sodišče prve stopnje, in s tem soglaša pritožbeno sodišče, že z 20.5.2000 neupravičeno izostala z dela, saj pisne odobritve, pa tudi ne ustne za koriščenje letnega dopusta oz. prostih dni ni imela, kar pa bi vsekakor morala imeti, saj je lahko delavec le en dan odstoten z dela v zvezi z izrabo letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, pa še v tem primeru mora v določenem roku obvestiti o tem delodajalca, kot to določa 60. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Za vse ostale primere izrabe letnega dopusta pa mora imeti delavec pisno odobritev s strani delodajalca, saj je dolžnost delodajalca, da zagotovi nemoteno opravljanje dela oz. delovnega procesa, in mora biti tako vsaka odsotnost delavca planirana tako, da se že vnaprej ve, kdaj bo le-ta odsoten z dela zaradi koriščenja letnega dopusta, odsotnost pa mora biti odobrena, kajti v nasprotnem primeru gre za samovoljno ravnanje delavca. To pa bi morala tožnica, kot izobražena delavka vedeti, in je njeno sklicevanje, da ni poznala pravilnika o evidentiranju odsotnih delavcev, ker je bil sprejet v času njene odsotnosti z dela, povsem irelevantno. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v kolikor je bila tožnica v dvomu, ali je bila odsotnost odobrena ali ne v spornem obdobju, bi kljub temu morala priti dne 20.5.2000 na delo in tedaj nejasnosti tudi razčistiti. Dolžnost delodajalca, kot to pravilno ugotavlja in zaključuje sodišče prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, namreč ni, da odgovarja na pisna obvestila svojega delavca ampak je dolžnost vsakega delavca, da v primeru kakršnekoli nejasnosti, ki so v zvezi z delom, zahteva od delodajalca pojasnilo oz. odgovor na svoja vprašanja.

Tožena stranka sicer, v obravnavanem primeru, tožnici ni že od 20.5.2000 dalje štela neupravičeno odsotnsot z dela, ampak ji je čas od 20.5.2000 do 26.6.2000 štela kot čas izrabe letnega dopusta za leto 1999, kar pa je, kot to ocenjuje sodišče prve stopnje, bil le izraz njene dobre volje, da je tožnici to omogočila, kasneje, po tem datumu, to je do 17.7.2000, pa je povsem upravičeno in zakonito štela za neupravičeno odsotnost z dela, to je več kot 5 delovnih dni. Tožnici je glede na to, da se na delo sploh ni vrnila do dokončne odločitve tožene stranke, to je odločitve njenega drugostopnega organa, ki je odločal o njenem ugovoru, oz. se na delo sploh ni več vrnila, tudi dokazala, da nima več namena nadaljevati z delom, tožena stranka pa je nato zakonito izdala tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 27.6.2000, ki predstavlja dan, ko ji tožena stranka koriščenje letnega dopusta za leto 2000 ni dopustila, dopust za leto 1999 oz. njegov preostanek pa je že bil izkoriščen. Tako sta bila za takšen tožničin način prenehanja delovnega razmerja po 6. tč. 100. čl. ZDR izpolnjena, oba v njem komulativna našteta pogoja, to je neopravičena odsotnost z dela in nevrnitev na delo.

Tožničine pritožbene navedbe pa predstavljajo ponavljanje že danih navedb pred sodiščem prve stopnje v dokaznem postopku in prikazovanju šikane, vendar nobenega dokaza o tem ni predložila. Spor o njeni razporeditvi na drugo delovno mesto pa še ni končan in ni v nobeni povezavi s tem sporom. Če je delavec razporejen dokončno na drugo delovno mesto, mora na tem delovnem mestu opravljati delo in se glede odobritve dopusta obračati pri novem predstojniku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato delovni spor o razporeditvi tožnice in spor glede tožničinega moža nista relevantni za ta spor, kajti v tem sporu gre le za ugotovitev, ali je tožnica izostala z dela več kot 5 zaporednih delovnih dni neupravičeno oz. upravičeno. Zato takšne pritožbene navedbe niso utemeljene, pa tudi ne odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Tožena stranka pa trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker po določbi 2. odst. 22. čl. ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) trpi delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam svoje stroške ne glede na izid postopka.