Jedro

Za odločitev o zakonitosti razporeditve je bistveno le, ali so izpolnjeni pogoji zanjo. Delavca je mogoče razporediti iz enega v drug državni organ tudi v primeru, ko zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem državnem organu ni več potrebno, v drugem državnem organu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza znanju in izobrazbi delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila tožnik imenovan v naziv inšpektor III, razporejen na delovno mesto inšpektor III v oddelek za davčno inšpiciranje v Davčnem uradu L. in s katero je bil določen količnik za določitev osnovne plače (3,10) ter dodatki.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med delovnim mestom inšpektor III in višji inšpektor. Ugotovilo je, da akt o sistemizaciji delovnih mest ni v neskladju z Zakonom o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 - ZDS) in Uredbo o skupnih temeljih za notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest v upravnih organih in upravnih enotah (Uradni list RS, št. 8/91 in nasl.). Tožnik je bil razporejen na delovno mesto, za katerega je izpolnjeval predpisane pogoje, medtem ko je pogoje strokovne izobrazbe za delovno mesto višji inšpektor izpolnil šele kasneje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pri tem je opozorilo tudi na sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča in obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov o tem, da naj bi se na delovnem mestu inšpektor III in višji inšpektor, opravljalo isto delo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 816/99-2 z dne 25. 1. 2001 ugotovljeno, da delovno mesto inšpektor III nima podlage v ZDS, niti ne v Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih. Tudi ob ugotovitvi, da je pravilnik o sistemizaciji v skladu z zakonom, bi bil tožnik upravičen do razlike v plači do plače višjega inšpektorja, saj gre za identična dela. Tožnik je bil v letu 2003 razporejen na delovno mesto višji inšpektor, še vedno pa opravlja isto delo. ZDS določa alternativno izobrazbo za delovno mesto inšpektorja, zato so delavci z izpolnjevanjem enega ali drugega pogoja med seboj izenačeni.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Najprej je treba opozoriti, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 816/99-2 z dne 25. 1. 2001. Ta sodba je bila namreč v revizijskem postopku spremenjena tako, da je bil (enako kot v obravnavani zadevi) tožbeni zahtevek za razveljavitev razporeditvenih sklepov zavrnjen kot neutemeljen. Sklicevanje na dejanske ugotovitve v kolektivnem delovnem sporu (sodba Delovnega in socialnega sodišča v L., opr. št. I Kd 225/99 z dne 23. 2. 2001, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 703/2001 z dne 11. 10. 2001, revizija predlagatelja je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 85/2002 z dne 25. 3. 2003) je na eni strani nedopustno že zato, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na drugi strani pa je sodišče zahtevek za ugotovitev nezakonitosti akta o sistemizaciji zavrnilo in v obrazložitvi svoje odločitve zavrnilo tudi argumente, ki jih v tem delovnem sporu navaja tožnik. Dejanske ugotovitve o tem, kakšno delo inšpektorji opravljajo v praksi, je sodišče omenilo le kot morebitno podlago za odločanje v zahtevkih o plačilu za dejansko opravljeno delo in te navedbe za odločitev o zakonitosti sistemizacije niso bile pomembne.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje.

Tožnik izpodbija odločbo Ministra za finance, s katero je bilo odločeno o treh pravicah, ki so vsaka zase in samostojno lahko predmet odločanja in varstva: o imenovanju v naziv, o razporeditvi na delovno mesto ter o določitvi osnovne plače in dodatkov. Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev take odločbe, razporeditev na drugo delovno mesto in plačilo pripadajoče plače (glede na delo, ki naj bi ga dejansko opravljal). S spremenjenim tožbenim zahtevkom (pripravljalna vloga z dne 31. 5. 2001) je zahteval le še razveljavitev razporeditvenih sklepov in plačilo razlike v plači z utemeljitvijo, da dejansko opravlja delo višjega inšpektorja, prejema pa zaradi razporeditve nižjo plačo. Za odločitev o zakonitosti razporeditve je bistveno le, ali so izpolnjeni pogoji zanjo. Po določbi drugega odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) je lahko delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Po določbah 31. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št.- 15/90 in nasl. - ZDDO) je delavca mogoče razporediti iz enega v drug državni organ tudi v primeru, ko zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem državnem organu ni več potrebno, v drugem državnem organu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza znanju in izobrazbi delavca. Razporeditev tožnika je bila potrebna zaradi drugačne organizacije davčne službe po ZDS. Po prvem odstavku 67. člena ZDS so delavci Republiške uprave za javne prihodke in Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki opravljajo naloge davčnega nadzora (mednje spadajo tudi davčni inšpektorji), s 1. 7. 1996 postali delavci davčne uprave.

Tožnik ni izpodbijal odločbe o razporeditvi na delovno mesto inšpektor III zato, ker za to delovno mesto ne izpolnjuje pogojev. V postopku ni bilo sporno dejstvo, da je imel tožnik višjo stopnjo strokovne izobrazbe, ki je določena kot pogoj za zasedbo tega delovnega mesta. Za tožnika je bilo sporno to, da je po lastnem prepričanju dejansko opravljal delo, ki je spadalo v delokrog zahtevnejšega in posledično višje vrednotnega delovnega mesta, čeprav za razporeditev na tako delovno mesto predpisanih pogojev- strokovne izobrazbe (visoka) ni izpolnjeval. Pri tem je tožnik izhajal iz prepričanja, da ni bilo ne podlage ne kriterijev za določitev različnih delovnih mest inšpektorjev in posledično za določitev različnih količnikov osnovne plače. Akt(e) o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ministrstva in organov v njegovi sestavi izda Minister s soglasjem Vlade (drugi odstavek 3. člena ZDDO). Izhajajoč iz pristojnosti, pooblastil in obsega nalog organa in zahteve po zagotavljanju strokovnega, učinkovitega in racionalnega izvrševanja funkcij organa (tretji odstavek 3. člena ZDDO), določi delovna mesta in vsebino nalog za posamezna delovna mesta ter njihovo zahtevnost. Na tej podlagi nato predpiše pogoje strokovne izobrazbe in druge pogoje za posamezna delovna mesta. V Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi Republike Slovenije, veljavnem ob razporeditvi tožnika, je v Davčnem uradu L. sistemiziranih več delovnih mest inšpektorjev, med katerimi pa se le za delovno mesto inšpektor III zahteva višja stopnja strokovne izobrazba. Za vsa ostala delovna mesta v oddelku za davčno inšpiciranje se zahteva visoka stopnja strokovne izobrazbe.

ZDS je v prvem odstavku 24. člena predpisal obvezne minimalne pogoje, ki jih mora izpolnjevati davčni inšpektor: visoko strokovno oziroma višjo izobrazbo in najmanj pet oziroma deset let delovnih izkušenj ter poseben strokovni izpit. Pogoj izobrazbe in delovnih izkušenj je bilo treba upoštevati pri razporeditvi delavcev na sistemizirana delovna mesta. Tožnik je izpolnjeval pogoje za razporeditev na sistemizirano delovno mesto za opravljanje inšpekcijskih pregledov (inšpektor III) zato je bila njegova razporeditev zakonita.

Sporni odločbi tožene stranke tudi nista nezakoniti v delu o določitvi količnika osnovne plače. Delovno mesto inšpektor III je bilo pravilno razvrščeno v VI. tarifno skupino. Po drugem odstavku 6. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ) se količniki za določitev osnovnih plač razvrščajo v tarifne skupine glede na stopnjo zahtevane strokovne izobrazbe.

Količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta za katerega se zahteva višja izobrazba, je po navedeni zakonski določbi razvrščen v VI. tarifno skupino. Po tretjem odstavku 6. člena ZRPJZ se znotraj tarifnih skupin količniki razvrščajo v plačilne razrede, določene v tabeli, ki je sestavni del zakona. Tabela določa količnike tipičnih delovnih mest (9. člen ZRPJZ), med katerimi je tudi delovno mesto inšpektor III s količnikom (plačilnim razredom) 2,75. Enak količnik za to delovno mesto določa tudi Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest. Ker je delovno mesto inšpektor III določeno z ZRPJZ, je tožena stranka morala upoštevati njegovo razvrstitev v tarifno skupino in količnik za določitev osnovne plače. Na podlagi 10. člena ZRPJZ bi lahko namreč samostojno določila le količnike za delovna mesta, ki z ZRPJZ niso določena - pa tudi te ob upoštevanju količnikov tipičnih delovnih mest podobne stopnje zahtevnosti.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe (stran 4 in 5) glede zavrnitve zahtevka za plačilo razlike v plači, in ob tem še dodaja. Spremenjeni tožbeni zahtevek je pravzaprav nesklepčen in nelogičen. Ob tem, da sistemizacija delovnih mest ni nezakonita, tožnik zahteva razveljavitev sklepov o razporeditvi na določeno delovno mesto, predpisanih pogojev za razporeditev na želeno delovno mesto pa ni izpolnjeval. Ugoditev takemu zahtevku bi pomenila, da tožnik ne bi bil zakonito razporejen na nobeno delovno mesto - torej tudi podlage za določitev plače ne bi bilo (in tudi za opravljanje dela ne). Bistveno pa je, da je že po sistemizaciji delovnih mest delo davčnih inšpektorjev ni enako zahtevno in so temu ustrezno tudi naloge na posameznih delovnih mestih različne: od tega da loči "navadne" inšpekcijske preglede od zahtevnejših in najzahtevnejših, do predpisovanja dodatnih manj ali bolj zahtevnih nalog (na primer zbiranje informacij, svetovanje inšpektorjem).

Zahtevnosti nalog ustreza tudi različna stopnja zahtevane strokovne izobrazbe. Zato je neutemeljeno navajanje tožnika, da gre za ista (enaka) dela oziroma enako zahtevna dela, ki so vrednotena različno.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).