Jedro

Za prepovedano vznemirjanje v smislu drugega odstavka 5. člena ZTLR ne gre, kadar to temelji na pravnem naslovu, kakršen pomen ima tudi oblastno dovoljenje (kar pa seveda ne izključuje odškodninskega zahtevka po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih).

Po določilu tretjega odstavka 156. člena ZOR lahko prizadeti zahteva samo povrnitev škode, ki presega normalne meje, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojen organ. Ker predstavljajo sporne dejavnosti oblastno dovoljeno splošno koristno dejavnost, tožnika nimata zahtevka na prepoved te dejavnosti.

Uveljavljana podlaga pa ni utemeljevala postavljenega zahtevka niti na kakšni drugi pravni podlagi (na primer: v smislu četrtega odstavka 156. člena ZOR, ki dopušča tudi v primeru splošne koristne dejavnosti zahtevek za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje, če so podane predpisane predpostavke).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta druga in tretja toženka dolžni na industrijskem tiru ... nad naseljenim področjem ...

opustiti železniški promet, kakršnekoli premike in sestavljanje železniških kompozicij v nočnem času. Višji zahtevek zoper navedeni toženki in celoten zahtevek zoper prvo toženko pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper zavrnilni del odločitve zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba razveljavi. V reviziji vztrajata na stališču, da niso dovoljeni premiki in sestavljanje železniških kompozicij niti v dnevnem času. Navedena dejavnost toženk povzroča močne ropote in tresljaje ter pojem železniškega prometa ne vključuje premikov in sestavljanje železniških kompozicij. Tožnika izrečno nista vložila revizije zoper odločitev, ki se nanaša na prvo toženko.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in drugi ter tretji toženki, ki pa nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, v reviziji ni z ničimer obrazložen. Ker revizija v tem delu ni bila obrazložena, je revizijsko sodišče preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje glede postopkovnih kršitev le v uradoma naloženem obsegu (386. člen ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V reviziji se uveljavlja tudi zmotna uporaba materialnega prava. Te kršitve revizija z materialnopravnimi razlogi ni obrazložila. Vsi revizijski razlogi se ukvarjajo le z dokazno presojo sodišč nižjih stopenj ter pojasnjujejo stališče tožnikov o obsegu dovoljenih dejavnosti druge in tretje toženke na industrijskem tiru v dnevnem času. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je železniški promet na industrijskem tiru prepovedan le v nočnem času, v dnevnem času pa je omejen le glede hitrosti - največ 30 km/h. Glede na tako ugotovitev sta presodili, da železniški promet v nočnem času ni dovoljen in sta ga zato prepovedali z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožnikov v tem delu.

Materialnopravno je ostala sporna le odločitev v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za prepoved premikov in sestavljanja kompozicij na industrijskem tiru v dnevnem času. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da pojem železniškega prometa tudi na industrijskem tiru vključuje poleg voženj nujno tudi premike in sestavljanje železniških kompozicij (kot to na splošno ureja Zakon o temeljih varnosti v železniškem prometu, Uradni list bivše federacije, št. 26/91, naprej ZTVZP). Presoja vsebine listine oziroma odločbe o uporabnem dovoljenju za promet na spornem industrijskem tiru, je stvar dokazne ocene. Revizijsko sodišče mora svojo pravno presojo spora opreti le na ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz ugotovitev teh sodišč pa izhaja, da pojem železniškega prometa na industrijskem tiru vsebuje vse običajne operacije prevoza po železniškem tiru, torej tudi premike in sestavljanje kompozicij. Tako razlogovanje sodišč nižjih stopenj, oprto na že omenjeno uporabno dovoljenje, je v skladu tudi z določbami ZTVZP, konkretno 103. in naslednjimi členi. To z drugimi besedami pomeni, da ni utemeljeno izvzemanje premikov in sestavljanje kompozicij na industrijskem tiru v dnevnem času iz oblastno dovoljenega prometa v dnevnem času, kot to terjata tožnika. Tudi ta - za tožnika - sporni del prevoznih operacij je dovoljen ter zato ni utemeljen njun zahtevek, da se ga naj prepove. Zahtevek ni utemeljen na podlagi 5. člena v zvezi z 42. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je stvarnopravne narave.

Namreč za prepovedano vznemirjanje v smislu drugega odstavka 5. člena ZTLR ne gre, kadar to temelji na pravnem naslovu, kakršen pomen ima tudi oblastno dovoljenje (kar pa seveda ne izključuje odškodninskega zahtevka po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih). Ugotovljeno dejansko stanje prav tako ne utemeljuje prepovednega zahtevka na podlagi 156. člena ZOR. Namreč po določilu tretjega odstavka 156. člena ZOR lahko prizadeti zahteva samo povrnitev škode, ki presega normalne meje, če nastane škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojen organ. Ker predstavljajo sporne dejavnosti oblastno dovoljeno splošno koristno dejavnost, tožnika nimata zahtevka na prepoved te dejavnosti. V postopku uveljavljana dejanska podlaga, da obseg dejavnosti toženih strank presega oblastno dovoljeno (z uporabnim dovoljenjem z dne 15.7.1980, štev... v zvezi s soglasjem Republiškega komiteja za energetiko, industrijo in gradbeništvo ter Republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 30.6.1980, štev...), se ni potrdila. Ker uveljavljena dejanska podlaga ni utemeljevala zahtevka v delu, ki je bil zavrnjen, sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ta del zahtevka zavrnili. Uveljavljana podlaga pa ni utemeljevala postavljenega zahtevka niti na kakšni drugi pravni podlagi (na primer: v smislu četrtega odstavka 156. člena ZOR, ki dopušča tudi v primeru splošne koristne dejavnosti zahtevek za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje, če so podane predpisane predpostavke).

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih ali uradoma upoštevnih kršitev, je revizijo tožnikov zavrnilo (393. člen ZPP).