Jedro

Ker je bilo sodišče v obravnavanem primeru s strani organa za sprejem obveščeno, da naslovnik zavrača sprejem pisanj in zahteva prevod pisanj v uradni jezik zaprošene države, je bilo sodišče prve stopnje dolžno postopati v skladu z določili 2. odstavka 8. člena uredbe, ki dopušča možnost zavrnitve sprejema pisanja. Zato je tožečo stranko pravilno pozvalo naj nepopolno vlogo – mandatno tožbo s prilogami, plačilni nalog in sklep sodišča, ki jih zaradi zavrnitve sprejema pisanja ni bilo mogoče vročiti toženi stranki, dopolni tako, da predloži overjene prevode v jeziku zaprošene države članice, sicer postopka ni mogoče nadaljevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Plg 83/2009 z dne 09. 10. 2009 razveljavilo in mandatno tožbo zavrglo.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in napačne uporabe procesnih določil (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo plačilni nalog z dne 09. 10. 2009 in mandatno tožbo zavrglo, ker tožeča stranka kljub pozivu sodišča v sklepu opr. št. Plg 83/2009 z dne 16. 03. 2010 ni dopolnila mandatne tožbe in sodišču ni predložila v nemški jezik prevedenih listin, to je mandatne tožbe z dne 24. 04. 2009 s prilogami, plačilnega naloga opr. št. Plg 83/2009 z dne 09. 10. 2009 in sklepa sodišča s pozivom za postavitev pooblaščenca z dne 09. 11. 2009. Sodišče prve stopnje je predložitev overjenih prevodov zahtevalo zato, ker je tožena stranka odklonila sprejem pisanj v slovenskem jeziku, v skladu z 2. odstavkom 8. člena Uredbe Sveta evropske unije št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (Ur. l. ES št. 160/37 z dne 30. 06. 2000).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ali tožena stranka razume slovenski jezik ali ne ter je zato napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. 8. člen prej citirane Uredbe, ki se v postopku pred slovenskimi sodišči neposredno uporablja, določa da mora organ za sprejem poučiti naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev, če ni napisano v enem od naslednjih jezikov in sicer v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev ali v jeziku države članice prosilke, ki ga naslovnik razume. 2. odstavek citiranega člena določa, da če je organ za sprejem obveščen, da naslovnik zavrača sprejem pisanja v skladu s 1. odstavkom, o tem nemudoma obsveti organ za pošiljanje s potrdilom iz 10. člena ter vrne zaprosilo in pisanje za katera se zahteva prevod.

Ker je bilo sodišče v obravnavanem primeru s strani organa za sprejem obveščeno, da naslovnik zavrača sprejem pisanj in zahteva prevod pisanj v uradni jezik zaprošene države, je bilo sodišče prve stopnje dolžno postopati v skladu z določili 2. odstavka 8. člena uredbe, ki dopušča možnost zavrnitve sprejema pisanja. Zato je tožečo stranko pravilno pozvalo naj nepopolno vlogo – mandatno tožbo s prilogami, plačilni nalog in sklep sodišča, ki jih zaradi zavrnitve sprejema pisanja ni bilo mogoče vročiti toženi stranki, dopolni tako, da predloži overjene prevode v jeziku zaprošene države članice, sicer postopka ni mogoče nadaljevati.

Ker tožeča stranka nepopolne vloge ni dopolnila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi določila 5. odstavka 108. člena ZPP tožbo zavrglo, saj je tožečo stranko opozorilo, da bo v primeru nepredložitve zahtevanih prevodov z vlogo tožeče stranke ravnalo kot z nepopolno vlogo.

Iz doslej navedenega tudi izhaja, da dejstvo ali tožena stranka razume slovenski jezik za odločitev v tej zadevi ni odločilno, zato tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče države prosilke v primeru zavrnitve sprejema pisanj ni pristojno ugotavljati dejstev o razumevanju jezika, temveč postopek nadaljevati tako, da od stranke zahteva predložitev overjenih prevodov v uradni jezik zaprošene države ter nadaljevati s postopkom vročanja po določilih uredbe. V primeru, da bi tožeča stranka s tožbo uspela, pa bi stroški prevodov nedvomno spadali v potrebne pravdne stroške, ki bi jih tožeča stranka po načelu uspeha v pravdi lahko uveljavljala od tožene stranke (154. in 155. člen ZPP).

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).