Up-745/03 - 5

11. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 22. februarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 635/2003 z dne 7. 8. 2003 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 897/2002 z dne 27. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik, tožnik v upravnem sporu zaradi izločitve uradne osebe, je Upravnemu sodišču predlagal, naj ga oprosti plačila sodne takse v tem postopku. Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo njegov predlog. Ugotovilo je, da glede na predložene podatke pritožnik ni izkazal, da izpolnjuje zakonske pogoje za oprostitev plačila sodne takse, saj njegovo celovito premoženjsko stanje ni takšno, da bi bila s plačilom takse v tem postopku občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine. Takšno odločitev Upravnega sodišča je potrdilo tudi Vrhovno sodišče in v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da za oceno pritožnikovega premoženjskega stanja ni pomembna le višina mesečnega dohodka na družinskega člana, temveč je odločilno pritožnikovo celovito premoženjsko stanje. Vrhovno sodišče je še navedlo, da dejstvo, da je (in bo) pritožnik prejel in s pritožbo izpodbijal več sodnih odločb, na odločitev v tej zadevi nima vpliva, saj lahko pritožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka v vsakem izmed upravnih sporov, ki jih je sprožil.

2.Pritožnik izpodbijanima sodnima odločbama očita kršitev 2. člena Ustave ter pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Stališču Vrhovnega sodišča, da število sodnih postopkov, v katerih je pritožnik dolžan plačati stroške postopka, nima vpliva na odločitev o predlogu za oprostitev plačila takse v konkretnem postopku, pritožnik očita arbitrarnost. Navaja tudi, da je sodišče kršilo njegove ustavne pravice, ker ni upoštevalo meril iz drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in nasl. – ZBPP). Pritožnik tudi meni, da bi moralo biti iz obrazložitve izpodbijanih odločb razvidno, kakšna je višina taksne obveznosti in na katero procesno dejanje stranke oziroma na katero odločitev sodišča se taksna obveznost nanaša. V konkretnih zneskih bi moralo biti po mnenju pritožnika navedeno tudi njegovo premoženjsko stanje. Ker teh podatkov izpodbijani sodni odločbi ne vsebujeta, jih po mnenju pritožnika ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem očitkom se pritožnik sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča in prilaga sklepa tega sodišča v dveh podobnih zadevah.

B.

3.Iz pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave izhaja zahteva, da mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice. Slednje med drugim predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča – to izhaja tudi iz pravice do enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave. V funkciji učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva je tudi možnost oprostitve sodnih taks. Vendar je ob tem treba upoštevati, da sme v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave zakon predpisati način izvrševanja pravic med drugim tedaj, kadar je to nujno zaradi same narave pravice. Takšen zakon je tudi Zakon o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 in nasl. ter Uradni list RS, št. 14/91 in nasl. – v nadaljevanju ZST) oziroma določbe tega zakona o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih, ki jih mora predlagatelj ob tem izpolnjevati, in o potrdilih, ki jih mora ob tem predložiti.

4.Iz ugotovitve, da institut oprostitve plačila sodnih taks služi enakopravnemu izvrševanju ustavne pravice do sodnega varstva, pa ne sledi, da bi Ustavno sodišče lahko v smislu instančne presoje odločalo, ali je sodišče v upravnem sporu ob odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pravilno uporabilo materialno in procesno pravo ter pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev. Ustavno sodišče bi lahko sklep sodišča o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks razveljavilo le, če bi ugotovilo, da je bil sprejet v postopku, v katerem so bila kršena ustavna jamstva procesne narave, ali če ta odločitev sodišča temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oz. samovoljno. Takšnih kršitev pa v obravnavanih odločbah sodišč prve in druge stopnje ni.

5.V zvezi s pritožnikovimi očitki, ki se nanašajo na pravilnost ugotovitve dejstev in uporabe materialnega prava, za sklep, da ne gre za kršitev ustavnih pravic, zadošča že ugotovitev, da odločitvama sodišč ni mogoče očitati, da bi bili očitno napačni ter brez razumne pravne obrazložitve. Stališču Upravnega sodišča, da na odločitev v konkretnem primeru ne more vplivati odločitev drugega sodišča, ki je pritožnika oprostilo plačila sodnih taks, ni mogoče očitati arbitrarnosti. Sodišče mora namreč v vsakem postopku posebej, glede na okoliščine in dejstva, ki so za ta primer relevantna, presoditi, ali je predlog za oprostitev plačila takse utemeljen ali ne. To sta sodišči v obravnavanem primeru storili. Obe sodišči sta upoštevali okoliščine, ki so pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v skladu z ZST relevantne. Upoštevali sta, in v odločitvi tudi ustrezno obrazložili, tako obstoj okoliščin glede pritožnikovih dohodkov kot tudi njegovega siceršnjega premoženja ter potrebe in število vzdrževanih družinskih članov. Res je, da sodišči v izpodbijanih odločbah nista izrecno navedli zneska taksne obveznosti ter procesnega dejanja stranke oziroma odločitve sodišča, na katerega se predlog za oprostitev plačila takse nanaša, vendar je glede na to, da je pritožnik predlagal oprostitev plačila taks istočasno z vložitvijo pritožbe zoper odločbo Upravnega sodišča v upravnem sporu, jasno, da se ta predlog v skladu z določbo prvega odstavka 14. člena ZST lahko nanaša le na takso za pritožbo iz prvega odstavka 28a tarifne številke taksne tarife. Iz navedene določbe je tudi jasno, koliko ta taksa znaša. Pritožnik izpodbijanima sklepoma tudi očita, da v njih ni navedenih zneskov, iz katerih bi bilo razvidno njegovo premoženjsko stanje, ter da ju zato ni mogoče preizkusiti, kar naj bi pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ta očitek ne drži. Kot je pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče, je pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks treba upoštevati predlagateljevo celovito premoženjsko stanje, ne glede na to, ali mu to premoženje prinaša kakšne dohodke. Tako stališče z vidika ustavnih pravic ni sporno. V obravnavani zadevi sta sodišči pri odločanju o pritožnikovem predlogu upoštevali, da je pritožnik dohodninski zavezanec, kar pomeni, da prejema dohodke, da prejema invalidnino, da pritožnik skupaj z ženo, ki je prav tako zavezanka za plačilo dohodnine, preživlja le enega otroka ter da je lastnik kmetije. Ob upoštevanju dejstva, da se je predlog za oprostitev takse v obravnavanem primeru (v skladu z določbo 14. člena ZST) nanašal le na takso za eno procesno dejanje (pritožbo), ter ob upoštevanju, da je kriterij pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila taks po prvem odstavku 13. člena ZST "občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživljajo predlagatelj oziroma njegovi družinski člani", na drugi strani pa je za odločitev relevantno predlagateljevo celovito premoženjsko stanje, taka obrazložitev, čeprav pritožnikovega premoženjskega stanja ne opredeljuje s konkretnimi zneski, zadosti zahtevi po obrazloženosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Kršitve pravice iz 22. člena Ustave zaradi neobrazloženosti izpodbijanima sodnima odločbama torej ni mogoče očitati. Ustavnoskladno je tudi stališče Vrhovnega sodišča, da dejstvo, da je pritožnik sprožil več upravnih sporov, v katerih bo moral plačati sodne takse, ne more vplivati na odločitev v konkretni zadevi.

6.Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje tudi na odločitvi Vrhovnega sodišča, v katerih je to sprejelo drugačno odločitev od izpodbijane. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je sicer lahko kršena tudi, če odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Kršitev te pravice utemeljuje pritožnik z dvema kasneje sprejetima odločitvama istega sodišča, kar samo po sebi ne more pomeniti neutemeljenega odstopa od uveljavljene sodne prakse.

7.V izpodbijanih sklepih tudi ni pravnih stališč, ki bi bila nesprejemljiva z vidika pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. S čim naj bi mu bila kršena pravica iz 25. člena Ustave, pritožnik ne pojasni. Ustavne pritožbe pritožnik tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ta ustavna določba ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan