Jedro

Sodišče pve stopnje je obrazložilo, zakaj ni verjelo pritožniku, pač pa ostalim trem soobdolžencem. Dejansko stanje je zato pravilno in popolno ugotovljeno. Izrečena je ustrezna kazenska sankcija.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Po 1. odst. 98. čl. v zvezi s 1. odst. 95. čl. ZKP je obdolženi dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolžene S. A., S. M., Ž. A. spoznalo za krive vsakega po enega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. čl. KZ, obdolženega M. G. pa treh kaznivih djeanj pomoči h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. čl. KZ. Obdolženim A. S., M. S. in A. Ž. je določilo vsakemu po štiri mesece zapora, obd. M. G. pa za vsako dejanje tri mesece zapora, nakar mu je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bodo izrečene, če obdolženci v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Na podlagi 69. čl. KZ je obdolžencem A. S., M. S. in A. Ž. izreklo tudi varnostni ukrep odvzema ponarejenih spričeval. Na podlagi 95. čl. ZKP so obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega M. G. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da naj obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da naj se pritoža zavrne kot neutemeljena. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo potem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Glede samega poteka obravnavanega dogodka se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbe ostalih soobdolžencev, ki so vsi skladno izpovedovali, da so ponarejene listine kupili od obdolženega M. G.. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je bil prav obdolženi G. tisti, ki je soobdolžencem priskrbel ponarejena spričevala o končani izobrazbi za voznika avtomehanika ter vpis takšne izobrazbe v delavske knjižice. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženega G., da soobdolžencev ne pozna, da jih ni še nikoli videl in da jim ni on priskrbel ponarejenih spričeval ter da domneva, da je soobdolžence v to, da za to obdolžijo njega, pregovoril policist zaradi stare zamere. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik opozarja na neskladnosti v zagovorih soobdolžencev, po mnenju pritožbenega sodišča za odločitev o zadevi niso bistevenega pomena. Neizpodbitno dejstvo je, da so vsi soobdolženci v celotnem postopku zatrjevali, da G. od prej ne poznajo, da z njim niso v nobenem sporu, jim je pa on priskrbel ponarejena spričevala. Neskladnosti v tem, kje so prevzeli od G. ponarejena spričevala, kakšna je njegova domača hiša in pot do nje, za odločitev o stvari niso bistvene. Prvostopenjsko sodišče se je v svoji sodbi do tega tudi opredelilo, tako da pritožbena navedba, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljena. Ker je torej prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, svoje zaključke tudi sprejemljivo obrazložilo ter na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilen materialni zakon, je bilo potrebno glede navedenega v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Neutemeljena pa je tudi pritožba zagovornika v delu, kjer napada odločbo o kazenski sankciji. Tudi glede tega je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno ugotovilo ter obdolženemu Goletu izreklo kazen, ki ustreza vsem razlogom kazenskopravnega varstva. Glede pritožbene navedbe, da se dejstvo, da gre za relativno hudo kaznivo dejanje, ne more upoštevati kot obteževalna okoliščina, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je element kaznivega dejanja po 3. odst. 256. čl. KZ dejstvo, da gre za javno listino, da pa je tudi v tem primeru lahko stopnja ogrožanja različna. Prvostopenjsko sodišče je dejstvo, da je šlo za ponarejanje javne listine oz. spričeval, ki dokazujejo strokovno usposobljenost določene osebe za določeno delo, utemeljeno štelo za obteževalno okoliščino, saj bi dejstvo, da je določena oseba opravljala delo, za katerega ni bila ustrezno usposobljena, v primeru, da ne bi bili pravočasno odkriti, lahko imelo hude posledice za družbo. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni, to je tudi obd. starost in je izreklo pravično kaznesko sankcijo. Mimo pritožbenih navedb pa je potrebno opozoriti, da obdolženemu G. ni bila odvzeta premoženjska korist, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem. Ker pa je bil s tem kršen kazenski zakon v korist obdolženca, pritožbeno sodišče ni imelo pooblastil za spremembo sodbe v tem delu. Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti pazilo tudi na kršitve kazenskega ali procesnega zakona (čl. 383/1 ZKP). Ker ni ugotovilo nobenih takih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo. Obdolženi je bil spoznan za krivega in s pritožbo ni uspel. Zato je na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku, citiranih v izreku sodbe, dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino odmerjeno glede na zapletenost in trajanje obravnavane kazenske zadeve ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer.