Jedro

1. Ni dvoma, da je treba določbo 98. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih razlagati tako, da lahko otrok s tožbo izpodbija očetovstvo do dopolnjenega 23. leta, ne pa le v petih letih od dneva, ko postane polnoleten.

2. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja daljnosežen pomen odločitve v tem paternitetnem sporu. V tovrstnih pravdah mora biti možnost pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, zato je sodišče dolžno, da zaradi spoštovanja načela materialne resnice čim popolneje in pravilneje ugotovi vsa pravnorelevantna dejstva.

Čeprav slovensko procesno pravo, v katerem velja načelo proste presoje dokazov praviloma ne vsebuje pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost posameznega dokaza, imajo pri dokazovanju dejstva, da nekdo ni otrokov oče, poseben pomen medicinske metode, zlasti metoda DNA genetskih odtisov, ki je odprla nove možnosti pri zaneslivejši identifikaciji oseb v zadevah spornega očetovstva. Omenjena analiza je doslej najzaneslivejša metoda ugotavljanja očetovstva.

Ker tudi v obravnavanem primeru obstaja možnost, da bi analiza DNA pri pravdnih strankah dala drugačen rezultat o spornem očetovstvu, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pitožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da prvi toženec ni oče mld. S. S., sedaj S. I., rojene 4.8.1989 na J. Odločilo je, da morata toženca tožnici solidarno povrniti

139.057,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2005 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem mnenju lahko otrok s tožbo izpodbija očetovstvo v petih letih od dneva, ko je postal polnoleten.

Ker mladoletna tožnica še ni polnoletna, je tožba preuranjena.

Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni izvedlo zaslišanja druge toženke, zavrnilo pa je tudi dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem prič. Izvesti bi moralo tudi genetsko preiskavo, saj je izpodbijanje očetovstva proces, ki ima dolgoročne posledice za otrokovo življenje.

Pritožba je utemeljena.

Ni dvoma, da je treba določbo 98. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - prečiščeno besedilo, ZZZDR) razlagati tako, da lahko otrok s tožbo izpodbija očetovstvo do dopolnjenega 23. leta, ne pa le v petih letih od dneva, ko postane polnoleten (enako K. Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list RS, Ljubljana 1993, stran 97). Seveda pa je treba v primeru otrokove mladoletnosti spoštovati pravila o pravilnem zastopanju mladoletnih oseb, kar je bilo v konkretnem primeru v celoti izpolnjeno. Takšna ureditev aktivne legitimacije za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva je zrcalna slika določbe 92. člena ZZZDR, ki mladoletnemu otroku daje tudi legitimacijo za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Ker lahko mladoletni otrok toži na ugotovitev oččetovstva, s čimer se varuje njegova pravica po razodetju roditeljskega razmerja med očetom in otrokom, ni nobenega razloga, ki bi preprečeval, da ne bi bil aktivno legitimiran za tožbo na izpodbijanje očetovstva.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem druge toženke. Narok za glavno obravnavo 3.3.2005 je namreč opravilo v odsotnosti pravilno vabljene toženke (282. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zmotno je prepričanje tožene stranke, "da zakon ne zahteva, da bi morala stranka pri vsakem dokaznem predlogu natančno opisati, kaj naj se ugotovi." V določbi

236. člena je predpisano, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Velja torej, da mora biti dokazni predlog stranki za zaslišanje priče substanciran. V njem mora opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagani dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Nobenega dvoma ne more biti, da je treba določilo

236. člena ZPP, ki predstavlja izvedbo razpravnega načela, upoštevati tudi v statusnih sporih.

Tožena stranka pa utemeljeno izpostavlja daljnosežen pomen odločitve v tem paternitetnem sporu. V tovrstnih pravdah mora biti možnost pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, zato je sodišče dolžno, da zaradi spoštovanja načela materialne resnice čim popolneje in pravilneje ugotovi vsa pravnorelevantna dejstva.

Takšen pristop z bolj izraženim preiskovalnim načelom terja tudi zavarovanje pravic in interesov mladoletnega otroka, zapovedano v 1. odstavku 408. člena ZPP. Čeprav slovensko procesno pravo, v katerem velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) praviloma ne vsebuje pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost posameznega dokaza, imajo pri dokazovanju dejstva, da nekdo ni otrokov oče, poseben pomen medicinske metode, zlasti metoda DNA genetskih odtisov, ki je odprla nove možnosti pri zaneslivejši identifikaciji oseb v zadevah spornega očetovstva. Omenjena analiza je doslej najzaneslivejša metoda ugotavljanja očetovstva, saj posega na področje samega človeškega genoma. Zajema devet kromosomov, stopnja njene zanesljivosti pa dosega 99,99% (glej podrobneje: J. Balažic, Nove metode identifikacije oseb v spornem očetovstvu, Pravosodni bilten št. 3-4/96, stran 43). Ker tudi v obravnavanem primeru obstaja možnost, da bi analiza DNA pri pravdnih strankah dala drugačen rezultat o spornem očetovstvu, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).