Jedro

Izvedenec psihiater je podal mnenje, da je bilo dosedanje zdravljenje pridržanca neuspešno in da je še vedno psihotičen ter da je zaradi takega duševnega stanja tudi storil pet kaznivih dejanj umora po 1. odstavku 127. člena, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (KZ), zaradi česar mu je bil s sklepom Okrožnega sodišča K. izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se S. M. pridrži na zdravljenju v zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice I. še najdlje do 28.8.2007. Odločilo je tudi, da stroški postopka bremenijo proračun.

Proti takemu sklepu se pritožuje zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica V. F. iz I.. Navaja, da ni sporno, da se pritožnik nahaja na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice I. proti svoji volji in da je pri njem izkazana duševna bolezen, s čimer je izkazan obstoj prvega pogoja iz 70. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Po mnenju pritožnice pa nikakor ni izkazan drugi pogoj, to je, da je zaradi zdravstvenega stanja pridržanca nujno potrebno omejiti njegovo svobodo gibanja in preprečiti stike z zunanjim svetom, ker ogroža svoje lastno življenje ali življenje drugih ljudi. Po oceni pritožnice osebni zdravnik pridržanega in izvedenec psihiater nista konkretizirala svojih strokovnih zaključkov o psihotičnosti, nepridvedljivosti in heteroagresivnosti pridržanca. Da je zaključek obeh strokovnjakov na trhlih tleh, je moč preveriti že iz njihovih podatkov in izjav. Tako izvedenec trdi, da je pridržanec še vedno zmožen heteroagresivnih reakcij. Ob tem pa prizna, da je v šibkejšem zdravstvenem stanju kot pred leti (parkinsonov tremor obeh rok in hipersalibacija z maskastim obrazom) ter iz zdravstvene dokumentacije za več let nazaj pojasni, da ni podatkov o nobenih konkretnih agresivnih dogodkih. Izvedenec kot realno nevarnost izpostavlja možnost pobega, osebni zdravnik pa, da pobegov v zadnjem letu ni bilo in da se pridržanec že sedaj lahko sam giblje do pralnice in kioska na dvorišču bolnišnice. Glede na to, da Psihiatrična bolnica I. ni ograjena in da je izstop povsem brez ograj in prost, ima pridržanec ob vsakem dostopu do pralnice in kioska možnost pobega, pa se to kljub vsem letom ni zgodilo niti enkrat. V zdravstveni dokumentaciji za več preteklih let nazaj ni evidentiran niti en sam poskus heteroagresivnosti. Tudi skrbnica M. U., ki je z njim v najpogostejših stikih pove, da v osmih letih ni bil z njo niti enkrat agresiven. Zgolj to, da si želi odpotovati v T., sprati želodec strupov, varčevati denar za otroke, ki jih nima, da je skrivnosten, da želi živeti v svojem domu, pa nikakor ne ogroža njegovega lastnega življenja, niti življenja tretjih. Pritožnica pritrjuje sodišču prve stopnje, da je potrebno zagotoviti nadaljnje zdravljenje in nadzor nad jemanjem zdravil. To pa se da zagotoviti tudi na drugačen način in ne zgolj z zaprtim oddelkom psihiatrične ustanove. Vsa pretekla leta je bil sicer do zdravil odklonilen, a jih je jemal in tudi v tej zvezi iz medicinske dokumentacije in poročanja izvedenca in osebnega zdravnika ne izhaja, da bi bili v tej smeri kdajkoli v bližnji (ali daljnji) preteklosti potrebni večji napori.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. V obravnavani zadevi je sporno ali obstaja drugi pogoj iz 70. člena ZNP, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I 60/03 z dne 4.12.2003, to je, ali je zaradi duševnega stanja pridržanca nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja, ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi duševne bolezni (motnje) in trenutnega zdravstvenega stanja pridržanca v prvi vrsti ogroženo zdravje pridržanca kot tudi zdravje in življenje drugih. Pritožnica ne izpodbija prve ugotovitve sodišča prve stopnje, to je, da je zaradi ugotovljene duševne bolezni in trenutnega zdravstvenega stanja ogroženo zdravje pridržanca, izpodbija pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ogroženo tudi življenje drugih. Pritožnica s tem, ko izpostavlja le posamezne izseke izpovedb osebnega zdravnika pridržanega, izvedenca psihiatra ter skrbnice M. U., ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu podrobno obrazložilo, kako je na podlagi izvedenskega menja izvedenca psihiatra ter drugih točno navedenih in konkretno povzetih dokazov, ugotovilo pridržančevo duševno stanje in tista odločilna dejstva, ki so bila podlaga za zaključek, da je pri pridržancu podan tudi drugi pogoj iz 70. člena ZNP, pri tem so v izpodbijanem sklepu navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, zaključki pa so razumni in jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pritožnica ima sicer prav, ko pojasnjuje, da še tako neobičajno vedenje pridržanca ne daje podlage za prisilno pridržanje, vendar nima prav, ko smiselno meni, da je sodišče prve stopnje na tej podlagi sprejelo odločitev o pridržanju pridržanca. Zaključki sodišča prve stopnje o ogroženosti življenja tretjih izhajajo iz konkretnih ugotovitev, ki jim ni mogoče odreči razumne presoje. Pritožnica je spregledala, da je izvedenec psihiater podal mnenje, da je bilo dosedanje zdravljenje pridržanca neuspešno in da je še vedno psihotičen ter da je zaradi takega duševnega stanja tudi storil pet kaznivih dejanj umora po 1. odstavku 127. člena, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika (KZ), zaradi česar mu je bil s sklepom Okrožnega sodišča v K. z dne 21.11.1995 izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Tedaj je bilo, kot to izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, in tega pritožnica ne izpodbija, ugotovljeno, da blodna doživetja in splošna osebnostna naravnanost pridržanca spodbujajo hudo heteroagresivnost. Upoštevaje nadaljnje dejstvo, da je bilo pri pridržancu zdravljenje neuspešno, čemur pritožnica ne oporeka, je izkustveno sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, ta temelji tudi na izpovedbi izvedenca psihiatra in lečečega zdravnika, da je pridržanec še vedno zmožen hetereoagresivnih reakcij. Okoliščina, da je pridržanec sedaj v šibkejšem zdravstvenem stanju kot pred leti in da iz zdravstvene dokumentacije za več let nazaj ni podatkov o konkretnih agresivnih dogodkih, zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj je bil pridržanec, kot je obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu, v teh letih zdravljenja ves čas pod stalnim nadzorom zdravstvenega osebja in je ves čas tudi prejemal zdravila. Ker je pri pridržancu jasno izkazan odklonilni odnos do zdravil, ki jih prejema, je prepričanje sodišča prve stopnje, da bi opustil jemanje zdravil v primeru, da bi bil premeščen na zdravljenje na odprti oddelek bolnišnice ali celo odpuščen, povsem utemeljeno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni razumnih razlogov, ki bi izpodbili mnenje izvedenca psihiatra, da je ustrezno zdravljenje in nadzor pridržanca mogoče zagotoviti le v zaprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice I., saj je to potrdil tudi lečeči zdravnik, oba pa sta svoje mnenje sprejemljivo pojasnila.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kake kršitve določb postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP, potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnik ni zahteval (1. odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).