Jedro

Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2164/2022/4 (1222-12) z dne 27. 5. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2164/2022/4 (1222-12) z dne 27. 5. 2022.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 26. 5. 2022 od 14.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 11. 5. 2022, dne 26. 5. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred terorističnimi napadi. Legalno je odpotoval v Turčijo, od tam pa nelegalno v Grčijo in nato po balkanski poti do Hrvaške, kjer ga je našla policija. Nastanili so ga v azilni dom v Zagrebu, ki ga je zapustil in se z vlakom odpeljal do slovenske meje. V Slovenijo je vstopil čez reko in preko ograje. Po prestopu hrvaško – slovenske meje je pot nadaljeval po polju in si pri tem pomagal z navigacijo na mobilnem telefonu. Hodil je, dokler ga ni našla policija. V policijskem postopku je kot ciljno državo navedel Francijo. Ob vložitvi prošnje je povedal še, da je izvorno državo zapustil leta 2017. Poleg Slovenije je za mednarodno zaščito zaprosil še v Grčiji in tam ostal do marca 2022. Po tem, ko so njegovo prošnjo še drugič zavrnili, je Grčijo zapustil in se napotil proti Sloveniji. Povedal je, da bo v Sloveniji počakal na odločitev.

3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji in sicer 19. 12. 2017 in 13. 7. 2020, 5. 5. 2022 pa še na Hrvaškem. Povedal je, da ni vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Ko so ga ustavili hrvaški policisti so ga vprašali le, če želi v kamp in ga tja odpeljali. Povedali so mu, da bo lahko zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je azilni dom zapustil, preden so z njim opravili razgovor. Ni želel počakati, ker je hotel v Slovenijo. V Sloveniji bi za mednarodno zaščito zaprosil, četudi ga slovenska policija ne bi našla.

4. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je tožena stranka hrvaškim migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

5. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je tožena stranka ugotovila, da je tožnik pred vstopom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil in sicer dvakrat v Grčiji in enkrat na Hrvaškem, kjer je prošnjo vložil zgolj šest dni pred vstopom v Slovenijo. Ne verjame mu, da ne bi vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za azil, saj je bival v azilnem domu, iz njegovih izjav pa izhaja, da so mu povedali, da bo podal prošnjo in naj počaka. Meni, da jo je s tem, ko ob vložitvi prošnje ni povedal za vloženo prošnjo na Hrvaškem, želel zgolj zavesti, saj je bil o svojih pravicah, obveznostih in možnosti omejitve gibanja poučen pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Prepričana je, da bi zapustil tudi Slovenijo, če mu gibanja ne bi omejila. Njegove razloge za zapustitev Hrvaške je zavrnila kot neutemeljene. Ne verjame mu, da je bil njegov namen v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, saj to ne izhaja iz njegovega ravnanja. Tožnik je v Slovenijo vstopil ponoči, preko reke ter se ves čas gibal po gozdovih. Ker je imel pri sebi telefon z navigacijo meni, da bi lahko poklical policijo takoj po prečkanju meje, če bi bil to resnično njegov namen. Prepričana je, da je v Slovenijo vstopil le zato, da bi prišel do svoje ciljne države, Francije. Francijo je kot ciljno državo navedel v postopku pred policijo, pri čemer ni zanemarljivo, da govori francosko, zato utemeljeno sklepa, da v Sloveniji ne bo počakal do zaključka postopka.

6. Tožena stranka je na podlagi navedenega ugotovila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Menila je še, da s svojimi ravnanji onemogoča državam, da bi vsebinsko odločile o njegovih težavah v izvorni državi, na tak način pa zlorablja azilni sistem. Zato je presodila, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi ozemlje Slovenije še pred zaključkom predaje pristojni državi članici.

7. Upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja je tožena stranka presodila še, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo njegovega gibanja na območje azilnega doma. Pri tem je izpostavila, da je samovoljno že zapustil države, kjer se je predhodno nahajal in kjer je podal prošnjo za azil. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da izpodbijani ukrep pomeni poseg v njegovo osebno svobodo, zato ga je mogoče skladno z Ustavo, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), izreči le, če so izkazane ustrezne okoliščine, ki v tem primeru niso podane.

9. Sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča tožnik meni, da za ugotovitev znatne begosumnosti ne zadošča le ugotovitev, da je posameznik že vložil prošnjo v kateri izmed držav podpisnic Uredbe Dublin III, ki jo je nato samovoljno zapustil. Dokazno breme, da je oseba znatno begosumna, bi bilo na toženi stranki, sama hipotetična možnost kasnejše zapustitve azilnega doma pa sama po sebi bi naj ne mogla utemeljiti tako visoke stopnje nevarnosti, da bo do tega prišlo. Njena dokazna ocena bi naj morala temeljiti na individualnih okoliščinah tožnika. V Grčiji, kjer mu gibanje naj ne bi bilo omejeno, je v postopkih sodeloval in počakal do odločitve, in tudi v Sloveniji bo na odločitev počakal. Na Hrvaškem, kjer naj bi bil poškodovan in okraden, ni želel ostati, kljub temu pa bo odločitev v zvezi s predajo v odgovorno državo članico spoštoval. Izpostavlja, da ni vedel, da odvzem prstnih odtisov že pomeni uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato mu ni mogoče očitati, da je Hrvaško zapustil namenoma. Tožena stranka s tem povezanih okoliščin naj ne bi raziskala in upoštevala. Ker naj ne bi razpolagala z njegovo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, to pomeni, da te na Hrvaškem ni podal. 10. V nadaljevanju tožbe natančno pojasnjuje način prestopa meje in svoje gibanje po prestopu meje, a ob tem poudarja, da se je namenil proti naselju in cesti, da bi koga našel in prosil za pomoč, da pokliče policijo, vendar ga je policija prej našla. Hodil naj bi po poti, za katero je menil, da je najkrajša, saj naj bi imel še dan pred tem nogo v mavcu. Ponoči naj bi hodil zato, da bi se izognil hrvaški policiji, ker je želel v Slovenijo. Na policiji naj ne bi izjavil, da je Francija njegova ciljna država. Dopušča možnost, da bi to izjavila oseba, ki je bila z njim. Policija je v zvezi s tem napravila le uradni zaznamek (drugi odstavek 74. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP) in ne zapisnik o njegovi ustni izjavi (prvi odstavek istega člena). Poudarja, da je ob ustnem izreku izpodbijanega ukrepa navedel, da je Slovenija njegova ciljna država. Trdi, da je bil že ob prijetju s strani policije poučen, da če je že vložil prošnjo v kateri drugi državi, bo tja vrnjen, kot tudi, da bo vrnjen v Slovenijo, če bi jo samovoljno zapustil. Kljub temu azilnega doma v Ljubljani ni zapustil, čeprav je bil trinajst dni nameščen v tamkajšnjih sprejemnih prostorih, kjer se strog režim varovanja ne izvaja več.

11. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi zato, ker tožena stranka ni presojala, ali bi bilo mogoče cilj doseči z uporabo manj prisilnih ukrepov. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, saj ni njegova odgovornost, da tožena stranka ne more zagotoviti primernega varovanja v azilnem domu, teh pa tožena stranka ni v zadostni meri ugotovila. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

12. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Pojasnjuje, da se tam slabo počuti in je v stiski. Pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe naj bi imel, saj je zoper sodno odločitev možna pritožba in sodba še ni pravnomočna. Meni, da je ureditveno začasno odredbo treba izdati iz razloga, ker mu je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Meni še, da javna korist ne more biti podana že v tem, da se pridržanje tožnika nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite.

13. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in v zvezi s tožnikovo trditvijo, da naj na Hrvaškem ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, izpostavlja, da policija prstne odtise res odvzame tudi tujcem, vendar pa teh ne namesti v azilni dom. Vrne jih v državo, iz katere so prišli, ali pa namesti v center za tujce. Zato ne dvomi, da je tožnik vedel, da bi moral počakati v azilnem domu na Hrvaškem, a je kljub temu pot nadaljeval proti Franciji. Pojasnjuje, da so prošnje, ki so vložene v drugi državi, zaupne narave in se nikamor ne smejo pošiljati. Če in kje je oseba že zaprosila za mednarodno zaščito, je razvidno iz podatkov baze Eurodac. Glede na način in čas vstopa v Slovenijo, mu ne verjame, da bi tu zaprosil za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi našla. Prav tako mu ne verjame, da ni znal poklicati policije. Poudarja, da je iz uradnega zaznamka policije z dne 12. 5. 2022 razvidno, da sta oba tujca navedla Francijo kot ciljno državo. Razgovor je bil opravljen v prisotnosti tolmačke za francoski jezik in podpisan tudi z njegove strani. Iz dokumentacije spisa ni razvidno, da bi bil tožnik že na policiji seznanjen, da bo vrnjen v drugo državo, če je že pred tem kje vložil prošnjo, in tudi ne, da bo obravnavan v skladu z zakonom, ki ureja položaj tujcev, če bo pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito zapustil sprejemne prostore. Nasprotuje temu, da bi lahko tujci po podaji namere in pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito sprejemne prostore azilnega doma prosto zapuščali in se vanj vračali, saj območje azilnega doma ne smejo zapustiti.

14. Tožena stranka nasprotuje tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ugotavlja, da tožnik ni zatrjeval nastanka težko popravljive škode, ampak zgolj navedel, da mu bo nastala nepopravljiva škoda. Meni, da je pri izvrševanju izrečenega ukrepa nujno, da se ta izvrši takoj in neprekinjeno, saj sicer izgubi smisel. 15. Dne 9. junija 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba je utemeljena.

17. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84.a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (3. alineja 84. a člena ZMZ-1).

18. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-i samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.2 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.3

19. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni namenoma zapustil Hrvaške pred odločitvijo o njegovi prošnji, saj sploh ni vedel, da je v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Trdi, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj mu je hrvaška policija le vzela prstne odtise in ga odpeljala v kamp.

20. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik s sklicno številko "1" (case ID ...) opredeljen v zvezi s Hrvaško, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013).4 Na ugotovitev, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, nakazujejo tudi njegove izjave ob izreku obravnavanega ukrepa, da je bival v azilnem domu v Zagrebu. Ne glede na navedeno pa sodišče dopušča možnost, da tožniku zaradi neustreznega informiranja ni poznan postopek za priznanje mednarodne zaščite, saj je iz njegove prepričljive izpovedbe na glavni obravnavi, razvidno, da tožnik ni bil na njemu razumljiv način seznanjen s tem, da je bil v postopku na Hrvaškem že tretiran kot prosilec za azil. Zaslišan pred sodiščem je povedal, da so mu po namestitvi v kamp dejali, naj počaka. Vendar je bil po presoji sodišča ob tem iskren v svojem prepričanju, da ker je od tam odšel, preden bi vložil prošnjo, ni bil prosilec za azil na Hrvaškem. Sodišču se zdi pomembno izpostaviti tudi, da medtem ko nikoli zanikal vložitve prošnje v Grčiji, je vložitev le-te na Hrvaškem vseskozi zanikal, kar bi lahko nakazovalo na to, da govori resnico. Poleg tega se je sodišče med zaslišanjem tudi samo prepričalo, da gre za manj izobraženo osebo, saj so posamezna vprašanja sodišča oziroma pooblaščencev strank zahtevala dodatno razlago tolmača, da jih je tožnik razumel in nanje lahko odgovoril. Vse navedeno pa že po naravi stvari pomembno vpliva na presojo stopnje nevarnosti pobega.

21. Dodatno okvalificirane okoliščine, ki po mnenju tožene stranke vzpostavljajo visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega, naj bi bile v tem, da je tožnik mejo nezakonito prečkal ponoči, po reki ter se ves čas gibal po gozdovih, kljub temu, da je imel mobilni telefon z navigacijo, in bi lahko poklical policijo oziroma jo poskušal najti, in da ga je policija prijela, ko je hodil po polju in ga je policija zaznala preko kamere. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem področju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale posebnosti vsakega posamičnega primera. V obravnavani zadevi je namreč pomembno tudi to, da je bil tožnik prijet takoj po prehodu državne meje v bližini mejnega prehoda Rigonce, in sicer ponoči, ko niti ni bilo možnosti, da bi sam zaprosil za mednarodno zaščito, saj so ga že pred tem prijeli policisti. Iz podatkov policije je namreč razvidno tudi, da je bil tožnik prijet ob 22.40 v Rigoncah, ni ulic, št. ..., torej v naselju, kar po presoji sodišča pomeni, da se ni skrival. Že navedeno nakazuje na njegovo resnicoljubnost na glavni obravnavi, ko je izpovedal, da se je želel predati policiji takoj po prestopu meje. Kot odločilno je tožena stranka še izpostavila, da je tožnik pred policijo za ciljno državo navedel Francijo. Iz uradnega zaznamka policije o opravljenem razgovoru s tožnikom in še eno osebo, sicer utegne biti razvidno, da je bila ciljna država res Francija, vendar pa o navedenem dejstvu ni bil sestavljen zapisnik o tožnikovi ustni izjavi (prvi odstavek 74. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ampak le uradni zaznamek (drugi odstavek istega člena), tožnik pa niti ni bil poučen o vseh pravicah in dolžnostih v okviru postopka mednarodne zaščite, zato mu ob vsem naveden te izjave ni mogoče šteti kot odločilno breme. Ob takem stanju stvari pa sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožnikovi izpovedbi na glavni obravnavi in izjavi v okviru ustnega izreka obravnavanega ukrepa, da je njegova ciljna država Slovenija. Tožnik je zaslišan na glavni obravnavi prepričljivo izpovedal, da je bila njegova ciljna država Slovenija, da je ponoči hodil zato, ker se je izogibal hrvaški policiji, ki je z njim grdo ravnala, da je mejo nezakonito prestopil zato, ker ni imel dokumentov (listin), in da bo v Sloveniji počakal do konca postopka za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče tudi v tem delu tožnikove izpovedbe ni našlo razlogov, da ji ne bi verjelo. Glede na navedeno in ob upoštevanju možnosti, da tožniku zaradi neustreznega informiranja na Hrvaškem ni bil znan potek postopka za priznanje mednarodne zaščite, po presoji sodišča ni izkazano, da je nameraval Slovenijo le prečkati in ne v njej zaprositi za mednarodno zaščito. Ob takem stanju stvari pa niso podane kvalificirane okoliščine, ki bi vzpostavljale visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega.

22. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, saj po presoji sodišča niso bili podani pogoji za izrek omejitve gibanja. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

23. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

25. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

26. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine.

27. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, pa lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Potrebnost izdaje takšne začasne odredbe je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker je izrek ukrepa v tej zadevi nezakonit (I. točka izreka), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Preprečitev njenega nadaljevanja pa odtehta tudi javne koristi, na katere se je tožena stranka v odgovoru sicer sklicevala.

28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Up 68/2022 z dne 30. 3. 2022 (8. točka obrazložitve). 4 V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin (drugi odstavek 22. člena Uredbe Dublin III). Pri tem kot formalni dokaz šteje tudi zadetek v bazi Eurodac, s pomočjo katere je mogoče določiti odgovorno državo članico upoštevaje določila te uredbe, kolikor to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III). V zvezi s tem glej tudi sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16 z dne 26. 7. 2017 (70. in 71. točka obrazložitve).