Jedro

Ker je na vprašanje učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tistih oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, že odgovorilo Ustavno sodišče in to tudi na vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke v enaki zadevi, sodišči prve in druge stopnje pa sta v obravnavani zadevi opravili presojo v skladu z merili Evropskega sodišča za človekove pravice in ZVPSBNO, zgolj zaradi s strani Ustavnega sodišča ugotovljene neskladnosti zakona z Ustavo RS revizije ni mogoče dopustiti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka za plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot škodo zaradi kršitve njegove pravice do sojenja v razumnem roku, kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in kršitve enakosti pred zakonom v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, oddelek v Kranju Pd 829/98, ki je tekel od 8. 12. 1998 do 4. 8. 2003. 2. Zoper to sodbo je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ker gre po njegovem mnenju za pravno vprašanje, glede katerega praksa vrhovnega sodišča ni enotna in je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Meni, da bi bilo treba kljub nasprotni odločitvi v zadevi II Ips 305/2009 neposredno uporabiti 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 23. in 26. člen Ustave RS. ZVPSBNO pa je treba razlagati tako, da se smiselno uporabi tudi za primere, kot je predlagateljev, ko so se nerazumno dolgi postopki pričeli in zaključili pred 1. 1. 2007. Drugačna razlaga zakona bi namreč predlagatelja postavila v neenak položaj glede na druge, ki imajo možnost uveljavljanja pravice na podlagi ZVPSBNO. Trdi tudi, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča neenotna, pri čemer se sklicuje na odločbo III Ips 41/2006, ter v nasprotju s prakso nižjih sodišč, Ustavnega sodišča ter ESČP. 3. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani. Pomembno pravno vprašanje, ki ga izpostavlja predlog za revizijo, se tiče učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tistih oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. V to kategorijo oškodovancev namreč sodi tudi tožnik. Na to pravno vprašanje pa je odgovorilo Ustavno sodišče ne le v odločbi, s katero je delno razveljavilo prehodno odločitev 25. člena ZVPSBNO (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, Uradni list RS, št. 30/2010, po kateri se protiustavna pravna praznina glede teh oškodovancev zapolnjuje tako, da se glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO), temveč tudi v odločbi št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010. V slednji je zavzelo stališče, da je odločitev v konkretni zadevi odvisna od tega, ali je sodišče presojo vprašanja protipravnega ravnanja vendarle opravilo skladno z merili, ki jih je za te primere izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice in jih sedaj predvideva tudi ZVPSBNO. Ker je na vprašanje že odgovorilo Ustavno sodišče in to tudi na vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke v enaki zadevi, sodišči prve in druge stopnje pa sta v obravnavani zadevi opravili presojo v skladu z merili Evropskega sodišča za človekove pravice in ZVPSBNO, zgolj zaradi s strani Ustavnega sodišča ugotovljene neskladnosti zakona z Ustavo RS revizije ni mogoče dopustiti. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrnilo, s tem pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov predloga za dopustitev revizije.