Jedro

Pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika po 125. členu ZPPSL se ločeno obravnavajo od pogojev za izpodbijanje po 126. členu ZPPSL.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da je brez pravnega učinka proti stečajni masi pravno dejanje tožeče stranke, to je prodaja blaga tožencu po tožnikovem računu št. 2/98 z dne 3.4.1998 za znesek 1.938.000,00 SIT, na podlagi česar je prišlo do sklenitve kompenzacije po dogovoru o kompenzaciji terjatev in obveznosti med tožnikom in tožencem z dne 10.4.1998, po kateri naj bi prenehala tožnikova terjatev do toženca za znesek 1.938.000,00 SIT, kar predstavlja nadomestno izpolnitev - plačilo denarne obveznosti z izročitvijo blaga; toženi stranki naložilo, da v 8 dneh plača tožeči stranki znesek 1.938.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 do plačila ter ji povrne stroške postopka v višini 81.020,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2000 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlagala njeno razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da v postopku na prvi stopnji ni bil uporabljen 126. čl. ZPPSL, saj sodišče ni ugotavljalo, ali je tožena stranka blago dejansko prejela po neznatni ceni, ravno tako pa ni sodišče ugotavljalo, ali je tožena stranka vedela za neugodno finančno stanje tožeče stranke; upoštevalo pa tudi ni, da sta se stranki že ob zapadlosti posojila v plačilo v letu 1997 dogovorili, da bo posojilo vrnjeno v blagu. V nasprotju s sodno prakso, ki je uveljavljena pri sodišču prve stopnje, je slednje stečajnemu upravitelju priznalo kilometrino za pristop na naroke. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vseh bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb postopka, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi v delu, kolikor uveljavlja, da izpodbijana sodba nima ugotovitev v smeri, ali je tožena stranka prejela blago za neznatno plačilo ali celo brezplačno; situacija, ki jo omenja pritožba, je urejena v 1. odst. 126. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS št. 67/93 s sprem.) in gre za povsem drugo situacijo od tiste, ki jo obravnava predhodni člen ZPPSL, po katerem gre za izpodbojnost iz razlogov, ki so navedeni v 125. čl. ZPPSL in le ti so bili predmet obravnavanega postopka. Po določilu 4. odst. 125. čl. ZPPSL velja domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, če je bilo to dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka; v obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta primer podan, saj je bilo izpodbijano dejanje storjeno znotraj navedenih treh mesecev oz. celo le mesec dni pred začetkom stečaja. Tožena stranka pa te domneve vednosti za tožnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje ni uspela ovreči s trditvijo, da se je že pred nakupom keramičnih ploščic s tožečo stranko dogovorila, da bodo te plačane z medsebojno kompenzacijo za že zapadlo posojilo, ampak je ravno obratno, sodišče prve stopnje to okoliščino štelo za potrditev svoje ugotovitve, da sta stranki na ta način zavestno ustvarili položaj, ki je omogočal pobot oz. nadomestno izpolnitev; kolikor pa pritožba v zvezi s tem sedaj izpostavlja, da je bil dogovor o takšnem načinu poplačila posojila dosežen že ob zapadlosti posojila v letu 1997, gre v tem delu za novo dejstvo v pritožbi, za katero pa ni pritožnik hkrati izkazal, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (1. odst. 337. čl. ZPP), tako da ga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Utemeljena pa tudi ni pritožnikova trditev, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso priznalo stečajnemu upravitelju tožeče stranke stroške kilometrine za prihod na narok za glavno obravnavo; gre namreč za to, da je stečajni upravitelj po določilu 2. odst. 79. čl. ZPPSL zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, v konkretnem primeru tožeče stranke in se je v tej vlogi tudi odzval vabilu sodišča za udeležbo na naroku za glavno obravnavo. Glede na to so bili stroški kilometrine za njegov prihod na narok potrebni (1. odst. 155. čl. Zakona o pravdnem postopku=ZPP) in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo. Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.