Jedro

V postopku davčne izvršbe ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila.

Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga, a ker dolg še ni bil poplačan, je prvostopni organ utemeljeno izdal nadaljnje sklepe o izvršbi (in tudi v tem upravnem sporu izpodbijanega) za njegovo izterjavo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje v znesku 42,51 EUR, zamudnih obresti v znesku 34,94 EUR, stroškov davčne izvršbe v višini 25,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR ter nadaljnjih zamudnih obresti od zneska glavnice, ki teče od 26. 9. 2019 dalje do vključno dneva plačila na podlagi izvršilnega naslova, ki ga je izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, odločba št. 26-4250-8/2011/1404 z dne 17. 3. 2011 in sklepa Finančne uprave RS št. DT 4933-110358/2012-2 z dne 23. 1. 2013, ki je postal izvršljiv 31. 1. 2013. Izvršba se opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih dolžnica prejema pri delodajalcu, kateremu se naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnice. Zarubi se največ do višine 2/3 dolžničinih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžnici ostane najmanj znesek v višin 76 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Dolžnici, ki pri delodajalcu oziroma izplačevalcu izkaže obveznost preživljanja družinskega člana ali druge osebe, ki jo mora preživljati po zakonu, ostane tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Rubež po tem sklepu ne zajema denarnih prejemkov, ki so po določbi 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Delodajalcu oziroma izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov tožnici.

2. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ njeno pritožbo zavrnilo.

3. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da davčni organ na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začne davčno izvršbo zoper dolžnika, ki obveznosti ne plača v predpisanih rokih. Predmetni sklep o davčni izvršbi vsebuje vse sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Napaka glede navedbe datuma izvršljivosti je pisna pomota, ki na odločitev ne vpliva.

4. Tožnica je zoper to odločbo vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Prereka obračun odprtih postavk, ki je podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi. Tožeča stranka v postopku uveljavlja prepoved litispendence, prepoved odločanja o že razsojeni stvari (res iudicata) in prepoved odločanja o isti zadevi (ne bis in idem). Razen tega se tožnica sklicuje še tudi na zastaranje in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti razveljavi oziroma podredno odpravi in vrne v nov postopek oziroma še podredno, da sodišče samo spremeni izpodbijani akt in dokončno odloči o zadevi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa oziroma odločbe. Pojasnjuje, da je bilo tožeči stranki glede njenih ugovorov tako glede litispendence kot zastaranja že pojasnjeno v drugostopni odločbi tožene stranke. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je s sklepom št. II U 206/2020-10 z dne 16. 2. 2023 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi. Glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, je senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

7. Sodišče je za 18. 5. 2023 razpisalo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine upravnega spisa in odločilo, da tožba ni utemeljena.

8. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je bila zoper tožnico zaradi izterjave dolgovanega zneska dovoljena davčna izvršba na denarne prejemke, ki jih prejema od svojega delodajalca.

9. Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa po določbah tretjega dela ZDavP-2, ki ureja davčno izvršbo, tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

10. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnica svoje obveznosti, o kateri je bilo odločeno z izvršljivim izvršilnim naslovom, odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 26-4250-8/2011/1404 z dne 17. 3. 2011, ni poravnala, je davčni organ na predlog predlagatelja utemeljeno začel davčno izvršbo. Tožnica tudi ni poravnala stroškov davčne izvršbe, o katerih je bilo odločeno s sklepom št. DT 4933-110358/2012-2 z dne 23. 1. 2013. 11. Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnica svojih obveznosti po zgoraj navedenem izvršilnem naslovu in stroškov davčne izvršbe, razvidnih iz sklepa o izvršbi, ni poravnala, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

12. Tožnica v tožbi navaja, da prereka „obračun odprtih postavk“, ki je podlaga za izdajo predmetnega sklepa o izvršbi. Glede tega je ugotoviti, da je izvršilni naslov naveden v sklepu o izvršbi, ob tem pa še sklep o davčni izvršbi glede dolgovanih stroškov davčne izvršbe. Tožbeni ugovor v zvezi z „obračunom odprtih postavk“ je tako neutemeljen, razen tega pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

13. Tožnica tudi s svojimi ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi. V obravnavani zadevi nobena od teh okoliščin ni nastopila, tožnica pa, kot izhaja iz izpodbijanih aktov in je bilo potrjeno tudi na glavni obravnavi, svojega dolga ni poravnala. Ker je predmet izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2), je davčni organ utemeljeno izdal sklep o davčni izvršbi. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga, a ker dolg še ni bil poplačan, je prvostopni organ utemeljeno izdal nadaljnje sklepe o izvršbi (in tudi v tem upravnem sporu izpodbijanega) za njegovo izterjavo.

14. Glede ugovora zastaranja sodišče ugotavlja, da je tudi ta neutemeljen. Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), tek zastaranja pravice do izterjave pa pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Ne glede na navedeno pa davčna obveznosti preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči1. 15. Kot izhaja iz podatkov spisa in drugostopne odločbe, se je izterjava predmetne obveznosti začela s sklepom št. DT 4933-110358/2012-2 z dne 23. 1. 2013, ki je bil tožnici vročen 31. 1. 2013. S tem pa je bil pretrgan tek zastaranja pravice do izterjave davka, zato tožnica napačno zatrjuje relativno zastaranje njenih še neporavnanih obveznosti, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom in so pri tem sklicuje na tretji odstavek 125. člena ZDavP-2. Drugi odstavek 126. člena ZDavP-2 namreč določa, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. V nadaljevanju je davčni organ 13. 4. 2016 izdal sklep o davčni izvršbi na tožničine premičnine št. DT 4933-110358/2012-3, ki je bil tožnici vročen 11. 5. 2016, s čimer je ponovno prišlo do pretrganja zastaranja na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2. 16. Iz zgoraj navedenega izhaja da do dneva izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, to je 25. 9. 2019, tudi absolutni desetletni zastaralni rok za nobeno terjano terjatev še ni pretekel. 17. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

18. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1 Razen, če je bilo zadržano in se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2). Zadržanje pa nastopi, če davčni organ zaradi zakonskih rokov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti izvršbe, v predmetni zadevi pa ni prišlo do tovrstne situacije.