1. 4. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Antona Mohoriča, Kranj, na seji 1. aprila 2016

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 503/2015 z dne 8. 9. 2015 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. St 3307/2014 z dne 1. 7. 2015 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3130/2012-II z dne 4. 9. 2015 se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 119. člena, 344. in 389. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr.) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnik izpodbija odločitve sodišč o zavrženju njegove zahteve za razrešitev upravitelja in odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju prekinjenega postopka, postavitvi začasnega zastopnika, zavrženju pritožnikove pritožbe in zavrženju revizije. Izrek sklepa pa vsebuje tudi poziv stečajnemu upravitelju pritožnika v osebnem stečaju. Pritožnik meni, da so sodišča z izpodbijanimi odločitvami kršila 14. in 22. člen Ustave ter 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Kršena naj bi bila tudi 125. in 153. člen Ustave, ker naj bi sodišči njegovo obvestilo šteli za predlog za razrešitev upravitelja in navedli, da na podlagi prvega odstavka 119. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) te pravice nima. Pritožnik pojasnjuje, da se s tem ne strinja, saj naj bi sodišče samo obvestil, zakaj upravitelj svoje funkcije ne more več opravljati. Ker prvi odstavek 119. člena ZFPPIPP samo upnikom omogoča predlagati razrešitev upravitelja, naj bi bil ta člen v neskladju s 14. členom in četrtim odstavkom 15. člena Ustave ter 13. členom EKČP. Diskriminatoren naj bi bil tudi 344. člen ZFPPIPP, ker omogoča pritožbo le upnikom, dolžnikom pa ne. Zato naj bi bil v neskladju tudi s 25. členom Ustave. V pritožnikove pravice pa naj bi posegal tudi 389. člen ZFPPIPP.

2.Ustavno sodišče ni sprejelo ustavne pritožbe v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na I. – IV. točko sklepa sodišča prve stopnje, zavrglo na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS, ker pravna sredstva niso izčrpana, v delu, ki se nanaša na V. točko navedenega sklepa, pa je ustavno pritožbo zavrglo na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS, ker ne gre za posamičen akt (2. točka izreka).

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

5.Sodišči se pri odločanju z izpodbijanima sklepoma nista oprli niti na 344. člen niti na 389. člen ZFPPIPP, kar pomeni, da se kljub morebitni ugoditvi pobudi v tem delu pritožniku ne bi mogel izboljšati njegov pravni položaj.[1] Zato pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb. Sodišči pa sta v izpodbijanih odločitvah uporabili prvi odstavek 119. člena ZFPPIPP, ki ne učinkuje neposredno. Zato se v takšnih primerih pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdUS XVI, 82). Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe v takih primerih pa ni le formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč tudi njihovo vsebinsko izčrpanje. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Pobudnik tega v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, naveden v 1. točki izreka tega sklepa, ni uveljavljal. To pomeni, da ni izčrpal pravnih sredstev v vsebinskem smislu. Ker pobudnik glede na navedeno ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb, jo je Ustavno sodišče zavrglo (3. točka izreka).

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ter drugega odstavka 55.b člena v zvezi s tretjim odstavkom 26. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je sprejelo sklep soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Pobudnik lahko izkazuje pravni interes za pobudo le z vložitvijo ustavne pritožbe zoper sklepa iz 1. točke izreka (nesprejem), ne pa tudi z ustavno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo (glej 2. točko izreka).