Jedro

Vprašanje (dopustnosti) spremembe tožbe je v ZUS-1 urejeno v celoti in glede tega vprašanja po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 določb ZPP, ki urejajo spremembo tožbe o glavni stvari, v upravnem sporu ni mogoče uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli (1. točka izreka) in na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine ... z dne 17. 11. 2008 (2. točka izreka). Občinska uprava Mestne občine ... je z navedenim sklepom zavrgla tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za uporabo zemljišč v zvezi s prireditvijo Veseli december 2008. Zahtevo za udeležbo v postopku je občinski organ zavrgel, ker dovoljenje za uporabo zemljišč ni bilo izdano v upravnem postopku, ampak so bila zemljišča za izvedbo prireditve dana v brezplačno uporabo s pogodbo, na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin – ZSPDPO in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sklicuje na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 in 185. člen ZPP. Navaja, da je tožnik po vročitvi tožbe toženi stranki z vlogo dne 24. 8. 2009 tožbo spremenil. Tožena stranka je spremembi tožbe ugovarjala. Po presoji sodišča prve stopnje pa sprememba tožbe tudi ne bi bistveno prispevala k dokončni ureditvi razmerja med strankama, zato spremembe tožbe ni dovolilo. V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik tožbo na odpravo izpodbijanega akta, ki se nanaša na prireditev, ki je potekala v času od 27. 11. 2008 do 8. 1. 2009, vložil po zaključku prireditve. Ker je prireditev končana, si tožnik svojega pravnega položaja, tudi če bi s tožbo uspel, ne more več izboljšati, zato ne izkazuje pravnega interesa za tožbo. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po tretjem odstavku 75. člena ZUS-1 zaradi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepravilne uporabe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o tem, da spremembe tožbe ne dovoli, obrazložilo le s citiranjem zakonskega besedila, pri tem pa ni navedlo konkretnih razlogov za svojo odločitev. V nadaljevanju se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ne izkazuje pravnega interesa za tožbo na odpravo upravnega akta. Meni, da je taka razlaga pravnega interesa, ki je vezan le na čas trajanja prireditve, neustavna, saj krši četrti odstavek 15. člena in 23. člen Ustave RS. Taka razlaga tudi ni skladna s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izpodbojna tožba v rednem upravnem sporu je oblikovalna tožba, kar je bistvenega pomena za presojo pravnega interesa. Poudarja, da njegov pravni interes izhaja tudi iz nevarnosti ponavljanja nezakonitih posegov v njegove pravice, saj se na območju Glavnega trga vsako leto izvede več kot deset prireditev. Ozka razlaga pravnega interesa, ki je vezan le na čas trajanja prireditve, pa objektivno pomeni, da svoje pravice do sodnega varstva sploh ne more uresničiti. S tem mu je kršena ustavna pravica do sodnega varstva in pravica do enakega varstva pravic. Opozarja, da je v zadevi U 514/93 z dne 2. 3. 1995, kjer je kot tožnik nastopal organizator prireditve, Vrhovno sodišče o tožbi odločilo šele dve leti po končani prireditvi in izpodbijano odločbo odpravilo. Navaja še, da glede na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 24. 2. 1970 varstva svojih pravic do nemotene rabe javnih površin ne more uveljavljati v civilnem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka strinja s presojo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je s pravočasno (dne 23. 1. 2009) vloženo tožbo zahteval odpravo izpodbijanega akta, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za uporabo zemljišč za izvedbo javne prireditve. Z vlogo, vloženo 7 mesecev kasneje (dne 24. 8. 2009), naslovljeno kot pripravljalni spis in sprememba tožbe, pa je poleg že v tožbi postavljenega zahtevka na odpravo izpodbijanega akta postavil še podrejeni zahtevek zaradi posega v človekove pravice.

7. Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v prekluzivnem roku 30 dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Le tožba, vložena znotraj tega roka, je pravočasna. Tožbo, ki je vložena po izteku roka, sodišče zavrže kot prepozno. Poleg tega ZUS-1 v določbi prvega odstavka 41. člena določa, da če se s tožbo zahteva vrnitev stvari ali odškodnina, je sprememba tožbe dopustna, če vanjo privoli toženec do konca glavne obravnave oziroma do odločitve na seji. Ob takšni zakonski ureditvi prekluznivega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu in možnosti spremembe le v delu, ki se nanaša na akcesorni tožbeni zahtevek, po presoji Vrhovnega sodišča sprememba tožbe v upravnem sporu glede glavne stvari po izteku roka za tožbo ni več mogoča. Sodišče namreč meni, da je vprašanje (dopustnosti) spremembe tožbe v ZUS-1 urejeno v celoti in da glede tega vprašanja po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 določb ZPP, ki urejajo spremembo tožbe o glavni stvari, v upravnem sporu ni mogoče uporabiti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbo, s katero tožnik v glavni stvari po preteku roka za vložitev tožbe uveljavlja podrejeni zahtevek, kot prepozno zavreči. Ker pa odločitev sodišča, da spremembe tožbe ne dovoli, ustvarja enake pravne posledice kot zavrženje tožbe (v obeh primerih je vsebinsko obravnavanje spremenjenega dela tožbe namreč izključeno), Vrhovno sodišče 1. točke izreka izpodbijanega sklepa ni odpravilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

8. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prvotne tožbe pa je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna.

9. V obravnavani zadevi je sporen sklep, s katerim je občinski upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za uporabo zemljišč za izvedbo javne prireditve Veseli december 2008. Javne površine v lasti občine, tako tudi Glavni trg, na katerega mejijo tožnikove nepremičnine, je občina oddala prireditelju javne prireditve s pogodbo o oddaji v brezplačno uporabo, torej s civilnopravnim aktom. S tem aktom je občina kot lastnico stvarnega premoženja v skladu z 28. členom Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin – ZSPDPO, izvrševala svojo lastninsko in iz nje izhajajočo upravljalsko pravico na lastnem stvarnem premoženju. Tak akt tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (zadeve I Up 813/2006, I Up 487/2008, I Up 570/2008) ni upravni akt, ampak je akt poslovanja občine .

10. ZSPDPO oddaje stvarnega premoženja občine v brezplačno uporabo ne ureja kot upravne zadeve. Za sprejem akta o oddaji tudi ne določa posebnega postopka, ki bi se lahko štel za upravni postopek, in ne predvideva, da bi morale pri sprejetju akta sodelovati kakšne tretje osebe, ki v premoženjskem razmerju, ustanovljenem na podlagi akta o oddaji, ne bodo in tudi ne nameravajo biti udeležene. S tem, ko je občina zavrgla navedeno tožnikovo zahtevo za udeležbo v postopku, očitno ni posegla v tožnikovo pravico do udeležbe pri sprejemu akta poslovanja občine, saj mu zakon takšne pravice niti ne daje.

11. S pogodbo o oddaji zemljišč v brezplačno uporabo občina izraža le svoje soglasje, da se javne površine v njeni lasti, s katerimi upravlja, za določen čas uporabijo za določen namen. Vendar pa je to soglasje glede na določbo drugega odstavka 14. člena Zakona o javnih zbiranjih - ZJZ le sestavni del vloge prireditelja javne prireditve in še ne pomeni, da bo do take rabe javnih površin dejansko prišlo. Za dejansko rabo javnih površin za namen javne prireditve mora namreč prireditelj pridobiti posebno upravno dovoljenje, kot to določa 16. člen ZJZ. Šele v primeru, če to upravno dovoljenje posega v tožnikove pravice oziroma pravne koristi, ima tožnik možnost zahtevati, da kot stranski udeleženec sodeluje v postopku izdaje dovoljenja za izvedbo javne prireditve, ki pa je upravni postopek.

12. Kadar iz tožbenih navedb in izpodbijanega akta izhaja, da izpodbijani akt očitno ne posega v pravico, katere sodno varstvo uveljavlja tožnik, je treba tožbo zavreči (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker je glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru očitno, da izpodbijani sklep občinske uprave ne posega v uveljavljano tožnikovo pravico do udeležbe v postopku, bi bilo treba tožbo zavreči že iz tega razloga. Zato se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do vprašanja, ali je tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča še izkazoval pravovarstveni interes ali ne, saj odgovor na to vprašanje za odločitev v tej zadevi ni pravno pomemben.

13. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne vpliva tožnikov neutemeljeni pritožbeni ugovor o kršitvi ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS in sklicevanje na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 24. 2. 1970. Ker z izpodbijanim aktom očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do udeležbe v postopku, enako očitno tudi ni bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic in do sodnega varstva pravic. Sklicevanje tožnika na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča iz leta 1970 ne more biti uspešno, saj v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, na katero se mnenje nanaša, to je vprašanje (civilnosodnega) posestnega varstva javne površine.

14. Ker glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.