Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je škoda, kot jo je utrpel, katastrofalna. Za katastrofalno škodo gre, kadar se posamezne vrste nepremoženjske škode tako prepletajo, da jih je nemogoče ugotavljati in presojati ločeno.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da so bile počitnice oziroma da je bil odhod na morje priporočen, saj bi moralo biti, da bi bil njegov zahtevek v tem delu utemeljen, tovrstno zdravljenje medicinsko indicirano in zanj potrebno, ne zgolj koristno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe - delno spremeni: ► v prvem odstavku točke I izreka, tako da se prisojeni znesek odškodnine, ki jo je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, zviša na znesek 101.532,65 EUR (namesto zneska 96.532,65 EUR), s tem v zvezi pa se v prvi alineji I. točke izreka navedeni znesek zviša na znesek 94.750,00 EUR, (namesto zneska 89.750,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2016 dalje do plačila, v drugem odstavku I. točke izreka navedeni znesek pa se zniža za 5.000,00 EUR; ► v točki III izreka, tako da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zvišajo na znesek 9.180,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila; - delno razveljavi: ► v drugem odstavku točke I izreka glede zneska 4.675,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska prikrajšanja pri plači za obdobje od januarja 2018 dalje v višini 233,76 EUR od 15. dne v prihodnjem mesecu do plačila; ► v drugem odstavku točke II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da plača tožniku odškodnino v skupni višini 96.532,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dni zamude, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe; zahtevek za plačilo 48.882,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.000,00 EUR pred 1. 11. 2014 in zakonskih zamudnih obresti od zneskov nadomestila plač pred 19. dnem v mesecu je zavrnilo. (točka I izreka). Naložilo ji je, da je dolžna tožniku od 1. 9. 2019 plačevati mesečno rento v višini 25,22 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske v roku 15 dni, v bodoče zapadle zneske pa do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zavrnilo je rentni zahtevek v višini 268,78 EUR in zahtevek za plačilo bodoče zapadlih zneskov pred 18. dnem v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Naložilo ji je, da tožniku plača pravdne stroške v višini 7.658,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode (ter rente; drugi odstavek točk I in II izreka), vključno z odločitvijo o plačilu pravdnih stroškov, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo glede na posledice škodnega dogodka in upoštevaje sodno prakso bistveno prenizka. Tožnik je utrpel katastrofalno škodo. Upravičen je do vtoževanih 70.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine. Sodna izvedenca medicinske stroke - travmatolog in klinične psihologije sta potrdila tožnikove navedbe o zmanjšanju življenjskih aktivnosti tako v anatomskem kot funkcionalnem smislu. Zaradi tega trpi hude duševne bolečine. Trajne posledice škodnega dogodka utemeljujejo vtoževano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 65.000,00 EUR. Tožnik je zaradi škodnega dogodka skažen, kot je potrdi sodni izvedenec medicinske stroke - travmatolog. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 40 let. Sodišče prve stopnje bi mu moralo prisoditi zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 25.000,00 EUR. V podobnem primeru je bilo prisojenih 157 povprečnih plač odškodnine za nematerialno škodo (sodba VS RS VIII Ips 11/2012). Toženka ni konkretizirano prerekala navedb tožnika o tuji pomoči, sodišče prve stopnje bi mu moralo prisoditi zahtevano odškodnino v višini 4.500,00 EUR iz tega naslova. Neutemeljeno mu ni priznalo odškodnine za plačilo nastanitve ob morju. Zdravniško osebje je tožniku svetovalo kopanje v morski vodi. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek v delu, v katerem se nanaša na razliko v plači njegove zunajzakonske partnerke. Zmanjšan je bil družinski proračun, škoda je nastala v tožnikovi premoženjski sferi. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek v delu, v katerem se nanaša na škodo zaradi nezmožnosti vzdrževanja vikenda, ki sodi v skupno premoženje tožnika in njegove zunajzakonske partnerke. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da je vikend, ki ga je ona podedovala, prenovil. Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 1. 2018 dalje in rentni zahtevek na podlagi nejasnega in neutemeljenega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za finance. Toženka ni podala navedb glede nadomestila za invalidnost oziroma je te podala prepozno in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je za odločitev bistvena dejstva ugotavljalo brez trditvene podlage. Bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka. Toženka je podala navedbe le o invalidnini, ki je tožnik ne prejema. Sodišče prve stopnje je tožnikove pripombe na izvedensko mnenje in njegov dokazni predlog za sodnega izvedenca medicinske stroke - oftalmologa štelo za prepozne, toženkine prepozne navedbe pa je upoštevalo. Nadomestila za invalidnost ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju prikrajšanja pri plači. Sodni izvedenec finančne stroke bi moral upoštevati plače pri toženki v posameznem mesecu, plače so se povišale. To je razvidno iz plačilne liste primerljivega delavca. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za drugega sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo za obdobje od 1. 1. 2018 dalje upoštevati ugotovljeno prikrajšanje pri plači v bruto znesku, kot ga je ugotovil sodni izvedenec finančne stroke. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Pri ugotavljanju uspeha v postopku bi moralo ločeno vrednotiti uspeh po temelju in uspeh po višini (prim. sklep VSL II Cp 1719/2009). Stroške sodnih izvedencev bi moralo v celoti naložiti v plačilo toženki, saj so ti neodvisni od uspeha v postopku (sodba VSL I Cp 1454/2014). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku v zavrnjenem delu ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v delu, v katerem se nanaša na nepremoženjsko škodo (1. alineja prvega odstavka točke I izreka), in zoper odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožniku priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 131.000,00 EUR oziroma 110 povprečnih neto plač pretirana. Bistveno odstopa od primerov v sodni praksi. To velja tako za odškodnino za telesne bolečine (prim. odločbe VS RS II Ips 123/2918, II Ips 312/2015 - pravilno II Ips 312/2013, II Ips 290/2012) in strah, saj tožnik ni utrpel življenje ogrožajoče poškodbe, kot za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (odločbe II Ips 123/2018, II Ips 290/2012, II Ips 106/2010, II Ips 11/2012 - pravilno VIII Ips 11/2012). Pri tožniku posledice škodnega dogodka niso tako hude. Še vedno opravlja delo na svojem delovnem mestu, le z nekaj omejitvami. Njegovo zasebno življenje ni tako okrnjeno, kot izpoveduje. To potrjujejo ugotovitve zasebnega detektiva, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik sam vozi avtomobil, hodi po opravkih, nosi nakupe, ureja grob. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tovrstnih navedb toženke, potrjenih s predloženim dokazom, je kršilo njeno ustavno pravico do poštenega sojenja. Odvzelo ji je možnost obravnavanja pred sodiščem. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v tem delu zavrne, vključno s stroškovno. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev, ki jih uveljavljata pravdni stranki v pritožbah. Razen v delu, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka za plačilo nepremoženjske škode za strah in premoženjske škode iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 1. 2018 dalje ter rente, in v delu, v katerem je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

7. Prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Drugi odstavek 179. člena OZ določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi citirane določbe OZ, ki določa denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo in iz katerega izhajata temeljni načeli za odmero te odškodnine, načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti, tožniku priznalo iz naslova telesnih bolečin 60.000,00 EUR ali 51 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, za strah 6.000,00 EUR ali 5,1 povprečno plačo, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 50.000,00 EUR ali 42,5 povprečnih plač in za duševne bolečine zaradi skaženosti 15.000,00 EUR ali 12,7 plač, skupaj 131.000,00 EUR ali 111,4 plače. 9. Tožnik je utrpel kemično opeklino kože telesa, glave in zgornjih ter spodnjih okončin in kemično opeklino roženice ter veznice na obeh očesih. Opeklina je zajemala 62 % telesne površine, od tega je bilo približno 40 % povrhnje dermalne opekline in približno 22 % globoke opekline. Tožnikovo zdravljenje je trajalo od 1. 11. 2013 do 30. 1. 2017, torej štiri leta in en mesec. Trpel je hude bolečine skupno 140 dni, 110 dni neprestano in 30 dni občasno, mesec dni je trpel srednje hude bolečine, dva meseca stalne lahke bolečine, ki se še občasno pojavljajo ob spremembah vremena, upogibu prstov ali grobem pritisku. Tožnik je bil 75 dni hospitaliziran, 29 dni na oddelku intenzivne terapije, prestal je pet operativnih posegov v splošni anesteziji, podvržen je bil 12 ionizirajočim sevanjem, ultrazvočni preiskavi, jemal je antibiotike, 14 dni sredstva za zmanjšanje strjevanja krvi, 19 dni je imel nameščeno cevko za dihanje v sapnik, 18 dni je dihal s pomočjo ventilatorja, prejel je transfuzije krvi in plazme, prestal je 40 prevez, 37 dni fizikalne terapije in vsakodnevne vaje od doma, 69 obiskov pri zdravniku, dve leti je nosil kompresijske zaščite na okončinah, prestal je bronhoskopijo. V času zdravljenja je imel slabši vid, dve leti je bil občasno podvržen pokanju brazgotin in odpiranje ran, vsakodnevno je ščitil oči z mazili in umetnimi solzami. Dve leti je vsakodnevno varoval in mazal brazgotine. Štiri mesece po odpustu iz bolnišnice je bil znatno oviran pri jedi, oblačenju, obuvanju, prevozih z avtomobilom in vseh hišnih opravilih, to se je trikrat ponovilo po operacijah, trajalo je po deset dni.

10. Pravdni stranki se v pritožbah neutemeljeno zavzemata za zvišanje ali znižanje priznane odškodnine za telesne bolečine v višini 60.000,00 EUR ali 51 plač. V primerih iz sodne prakse, ki jih izpostavlja toženka (odločbe II Ips 123/2018, II Ips 312/2013 in II Ips 290/2012, v katerih je bilo iz tega naslova odmerjeno 38,5 plač, 33,2 plači in 35,5 plač), je bilo trajanje telesnih bolečin bistveno krajše kot pri tožniku, pa tudi nevšečnosti pri zdravljenju so bile manjše. 11. Tožnik je utrpel zelo intenziven primarni strah, ki je mejil na smrtni strah, od škodnega dogodka do sprejema v bolnišnico, 57 minut, nato je trpel sekundarni strah ves čas zdravljenja, ki je bil bolj intenziven med zdravljenjem v intenzivni terapiji in pred operacijami. Občasno je bil strah takšen, da je tožnik potreboval psihiatrično oziroma psihološko oskrbo, razvil se je v posttravmatsko stresno motnjo. Toženka v pritožbi oporeka povzetim ugotovitvam z navedbo, da tožnik ni utrpel življenja ogrožujoče poškodbe, kar ne drži. Neutemeljeno se zavzema za znižanje odškodnine zaradi strahu v višini 6.000,00 EUR ali 5,1 plače. 12. Tožnik ima zaradi škodnega dogodka trajne anatomske in funkcionalne posledice. Ima brazgotine na mestih, kjer so bile opekline globoke. Na teh mestih je razraščeno vezivno tkivo brez znojnic, lojnic, dlak in živčnih končičev za temperaturo in taktilno zaznavanje. Podana je zmanjšana gibljivost zapestij, prstov na desni roki, levega palca, kolen in skočnih sklepov. Izrazito je zmanjšana zaščitna funkcija kože pred kemičnimi, fizikalnimi in biološkimi agensi, zmanjšano je obnavljanje kože, slabše se celijo razpoke in rane. Zmanjšano je potenje in ohlajanje telesa ter občutljivost. Zmanjšane so zmožnosti za dvigovanje, prenašanje in zadrževanje predmetov v desnici. Podana je nezmožnost upravljanja naprav z desetprstnim sistemom. Tožnika hitreje zazebe v roke ob hladnem vremenu, izogibati se mora soncu, oviran je pri počepanju, teku in rekreaciji. Ne more opravljati dela v globokem počepu ali kleče. Ne more opravljati dela, za katerega je izučen, oviran je pri gradbenih delih in opravilih v zvezi z urejanjem okolice. Več časa vloži v oblačenje in slačenje, obuvanje in sezuvanje, ni zmožen daljše hoje, prenašanja bremen na hrbtu, ramenih ter bokih. Nositi mora ohlapna oblačila in mehko ter široko obutev. Ne zaznava pretople in premrzle vode. Čiščenje kože je oteženo. Tožnik je razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Svojih omejitev se dobro zaveda in duševno trpi. Opustil je ukvarjanje s športom, zaradi težav, povezanih z izpostavljenostjo soncu, se izogiba zunanjim aktivnostim. Ima občutek tesne kože. Prizadeti so pomembni mentalni in funkcionalni sistemi ter eksekutivne sposobnosti. Kronificiran posttravmatski stresni sindrom, huda depresivnost, razdražljivost in čustveno ter psihosocialno oddaljevanje vpliva tako nanj kot na njegovo družino. Tožnikov spomin klinično pomembno odstopa od normale. Znižana je formalna verbalna fluentnost. Tožnikovo stanje je dokončno in izboljšanja ni pričakovati. Utemeljeno je pričakovati stopnjevanje njegove čustvene stiske z zanj ogrožajočim izhodom.

13. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe navedlo razloge o vseh bistvenih dejstvih, ki utemeljujejo priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer je v točki 12 obrazložitve povzelo izvedenski mnenji sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologa in sodne izvedenke klinične psihologije ter izpoved tožnika. Opredelilo se je do navedb toženke, da posledice škodnega dogodka le niso takšne, da bi tožnika omejevale na vseh zatrjevanih področjih. Tako toženka kot tožnik se v pritožbah neutemeljeno zavzemata za zvišanje ali znižanje odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 50.000,00 EUR ali 42,5 plač. V primerih iz sodne prakse, ki jih izpostavlja toženka, so bile trajne posledice škodnega dogodka in s tem povezane duševne bolečine lažje (primera II Ips 123/2008 in II Ips 290/2012, priznano 33,8 in 19,1 plača) ali hujše kot pri tožniku (primera II Ips 106/2010 in II Ips 11/2012, priznano 43,3 in 47,9 plač).

14. Pri tožniku je podana spremenjena površina in barva kože na 90 % površine telesa, gibi prstov so nenavadni in ima nakazano šepajočo hojo. Zaradi navedenega tožnik trpi, še posebej v poletnih mesecih, ko prizadetih delov telesa ne more zakriti z oblačili, izogiba se kopališč, najraje je doma in ne hodi med ljudi.

15. Tožnik utemeljeno graja priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 15.000,00 EUR ali 12,7 plač. Dejstvo, da je bil ob škodnem dogodku star 40 let, je sodišče prve stopnje upoštevalo vsaj pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri odmeri odškodnine zaradi skaženosti pa je premajhno težo pripisalo obsežnosti sprememb na površini telesa tožnika in s tem povezanimi duševnimi bolečinami. V primeru VIII Ips 11/2012, ki ga izpostavlja tudi tožnik in v katerem je bila priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo oškodovancu, starem 53 let ob škodnem dogodku, v višini 157 plač, od tega 30,6 plač za duševne bolečine zaradi skaženosti, je šlo za opekline 45 % telesa, polovica opeklin je bilo globokih, najbolj prizadeti so bili obraz in roki, izvedena je bila amputacija desnega mezinca v proksimalnem medčlenskem sklepu. Primerjava in okoliščine konkretnega primera narekujejo dvig odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti za 5.000,00 EUR na 20.000,00 EUR ali 17 plač.

16. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo utemeljeno odmerjalo po posameznih vrstah nepremoženjske škode ločeno. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je škoda, kot jo je utrpel, katastrofalna. Za katastrofalno škodo gre, kadar se posamezne vrste nepremoženjske škode tako prepletajo, da jih je nemogoče ugotavljati in presojati ločeno. Pri tožniku tudi ne gre za tako hud primer, ko je primer VIII Ips 11/2012. 17. Prvi odstavek 174. člena OZ določa, da mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Drugi odstavek 174. člena OZ določa, da mora, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

18. Tožnik neutemeljeno navaja, da toženka njegovega zahtevka v delu, v katerem se nanaša na premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, ni (konkretizirano) prerekala. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da so tožnikove navedbe glede potreb po tuji pomoči pretirane. Tako ni slediti pritožbeni navedbi, da dejansko stanje v tem delu ni bilo sporno in da ni bilo podlage za izvajanje dokazov. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologa in listine - izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino - plastično rekonstrukcijo in estetsko kirurgijo, izdelanega v pravdi P 689/2016 pred Okrožnim sodiščem v Celju, pravilno ugotovilo obseg tuje pomoči pri tožniku: 150 dni po tri ure dnevno in 210 dni po eno uro dnevno. Upoštevaje urno postavko v višini 5,00 EUR je tožniku utemeljeno priznalo odškodnino v višini 3.300,00 EUR oziroma je višji zahtevek iz tega naslova za 1.200,00 EUR utemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek v delu, v katerem se nanaša na škodo, povezano s plačilom nastanitve ob morju. Na podlagi ocene izpovedi tožnika in priče A.A. je ugotovilo, da bi po priporočilu zdravnikov morska voda pomagala pri lajšanju opeklin, da pa se tožnik ne bi smel izpostavljati soncu, počitnice, na katere se je odpravil tožnik z družino, pa so bile nagrada za učni uspeh otrok. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da so bile počitnice oziroma da je bil odhod na morje priporočen, saj bi moralo biti, da bi bil njegov zahtevek v tem delu utemeljen, tovrstno zdravljenje medicinsko indicirano in zanj potrebno, ne zgolj koristno. Škoda v višini razlike v plači za tožnikovo zunajzakonsko partnerko A.A. je škoda, ki ni nastala v tožnikovi sferi, česar ne spremeni pritožbeno zatrjevanje, da je bil zaradi nižje plače oškodovan družinski proračun. Enako velja za škodo, povezano z nevzdrževanjem vikenda. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo premoženjske škode utemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači za čas od 1. 1. 2018 dalje in renti utemeljeno upoštevalo dejstvo, da tožnik od 15. 1. 2018 prejema nadomestilo za invalidnost. Tega dejstva, čeprav izvira iz njegove sfere, tožnik ni navedel, sodišče prve stopnje pa ga je ugotovilo iz odgovora na s strani toženke pravočasno predlagano poizvedbo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. V tem delu sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP) niti ni zmotno uporabilo pravil o prekluziji (286. člen ZPP), kot mu neutemeljeno očita tožnik v pritožbi. Prav tako zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, da je nadomestilo za invalidnost prejemek na podlagi invalidnosti in ne na podlagi dela, zaradi česar ni bistven pri izračunu prikrajšanja pri plači in rente. V tem delu gre za pravno vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje rešilo pravilno.

21. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo s strani tožnika očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti, navedena so vsa za odločitev bistvena dejstva, pri čemer ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki. Je pa sodišče prve stopnje zmotno štelo, da plače delavcev na delovnem mestu, na katerem je pred škodnim dogodkom delal tožnik, niso bistvene za ugotavljanje prikrajšanja tožnika. Neutemeljeno je s takšnim stališčem zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja ali postavitev drugega sodnega izvedenca ter posledično nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

22. Tožnik si glede odločitve o pravdnih stroških na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP neutemeljeno prizadeva za ločeno ugotavljanje uspeha v postopku po temelju in po višini. Takšno ugotavljanje je v nekaterih primerih sodne prakse (VSL II Cp 1719/2009, ki jo navaja pritožba), vendar preseženo, predvsem pa ne pride v poštev, kadar je temelj terjatve med strankama nesporen. Utemeljeno pa se zavzema, da bi sodišče prve stopnje stroške sodnih izvedencev v celoti naložilo v plačilo toženki. Podlaga za takšno odločitev je v prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da lahko sodišče delodajalcu naloži vse stroške za izvedbo dokazov, četudi delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zaradi navedenega in zaradi delno spremenjenega uspeha v postopku je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s četrtim in tretjim odstavkom istega člena ZPP poseglo v izpodbijano odločitev o plačilu pravnih stroškov. Upoštevalo je s strani sodišča prve stopnje pravilno priznane stroške za zastopanje, potne stroške in stroške sodne takse - tožniku je sodišče prve stopnje priznalo stroške v višini 15.493,15 EUR, toženki pa v višini 7.493,00 EUR. Glede na uspeh v višini 62 % je tožnik upravičen do stroškov v višini 9.605,75 EUR in stroškov izvedenskih mnenj v celoti v višini 2.422,17 EUR, toženka pa v višini 2.847,34 EUR. To pomeni, da je tožnik upravičen do pravdnih stroškov v višini 9.180,58 EUR.

23. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zvišalo za 5.000,00 EUR s pripadki in tožniku prisojene pravdne stroške na 9.180,58 EUR, in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP delno razveljavilo - v delu, v katerem je vsebovana odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 1. 2018 dalje v višini 4.675,20 EUR s pripadki ter rentnega zahtevka v višini 268,78 EUR s pripadki. V ostalem je, ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika kot v celoti pritožbo toženke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

24. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti postopek dokazovanja s sodnim izvedencem - pridobiti dopolnilno izvedensko mnenje, v katerem bo sodni izvedenec finančne stroke izračunal prikrajšanje pri plači tožnika za obdobje od 1. 1. 2018 dalje in rento ob upoštevanju plače, kot bi jo tožnik dejansko prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Po potrebi bo sodnega izvedenca zaslišalo. Odločilo bo o morebitnih nadaljnjih pravdnih stroških strank.

25. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sploh ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki so bistvene za odločitev o prikrajšanju pri plači in plačilu rente, ter je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Zato pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo pridobiti dopolnilno izvedensko mnenje in po potrebi sodnega izvedenca zaslišati. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka ter glede na naravo stvari in okoliščine primera, v katerem imata pravdni stranki prebivališče oziroma sedež v okrožju sodišča prve stopnje, je smotrno, da se za odločitev bistvena dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Delna razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.