Jedro

Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s problematiko zemljišč, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica lovske družine, že več let enotna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice, in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) do celote lastnica nepremičnin 175/6, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 228, 232 in 322/4, vse k.o. ... (I. točka izreka) in toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.174,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno izpostavlja, da je dokazala, da je sporne nepremičnine pridobila odplačno in zato postala lastnica kmetijskih zemljišč. Sodišču prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je skopo obrazložilo, zakaj toženka ni priposestvovala spornih nepremičnin, in se ni opredelilo do trditev toženke, da ji je tožnica izdajala odločbe, iz katerih je izhajalo, da je lastnica spornih nepremičnin, da je izdajala upravne odločbe o načinu uporabe in o kmetijskih subvencijah, da toženka ni imela razloga dvomiti v svojo lastnino, ker je sporne nepremičnine uporabljala več kot 30 let po letu 1993, na njih gradila infrastrukturo in jih izboljševala. Toženka je v ta namen predlagala tudi zaslišanje prič, njen dokazni predlog pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo.

3.Pritožba graja tudi zaključek sodišča, ki se sklicuje na načelo ignorantia iuris nocet, ki je načelo kazenskega prava in ne velja za stvarno pravo. Tudi v primeru, če bi veljalo to pravilo, je bila tožnica tista, ki ga je 30 let ignorirala in zaradi ignoriranja tako ni več lastnica spornih nepremičnin. Dobra vera se namreč domneva, če se ne dokaže drugače (72. člen Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih, v nadaljevanju ZTRL). Tožnica pa ni postavila nobenih trditev in predlagala dokazov, ki bi dokazovali slabovernost toženke.

4.Sodišče prve stopnje se je tudi zmotno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1070/2007, ki za predmetno zadevo ni uporabljiva. Iz omenjene sodbe namreč izhaja, da je imela toženka poizvedovalno dolžnost zaradi sklenjene pogodbe s Skladom kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju SKZ), da preveri, če je gospodarska družba resnični lastnik zemljiške parcele. V predmetni zadevi pa pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe o prenosu zemljišč na SKZ, zato je toliko bolj utemeljeno, da se je toženka zanašala na podatke iz zemljiške knjige o lastninski pravici. Prav tako med tekom priposestvovalne dobe toženka nikoli ni imela razloga, da bi podvomila v svojo lastninsko pravico, oziroma da bi se ji naložila raziskovalna dolžnost. Pritožba navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 323/2016, II Ips 224/2015 in II Ips 313/2023, ki je zavzela stališče, da je vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, treba na drugi strani uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.

5.Pritožba še navaja, da so bile kmetijske organizacije in lovske družine ločeno zakonsko urejene, v posledici česar je za kmetijske organizacije veljalo, da so lahko imele zemljišča le v družbeni lastnini, to pa ne velja za lovske družine. Lovske družine so namreč imele dvojno naravo, zato jih ni mogoče enačiti s kmetijskimi organizacijami. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (v nadaljevanju ZVGLD) ni posebej opredelil postopka, po katerem lovske družine pridobivajo kmetijska zemljišča, zato ne drži, da so imele lovske družine na zemljiščih le pravico uporabe.

6.Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev, prav tako tudi ne v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb postopka. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju zaslišanje predlaganih prič ni bilo potrebno, saj ne bi spremenilo pravilnih materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s problematiko zemljišč, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica lovske družine, že več let enotna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v odločbi II Ips 251/2011 z dne 15. 11. 2012 pojasnilo, da pravilna razlaga zakonskega besedila ne omogoča analogije, da je odplačnost pridobitve odločilna tudi za lovske družine, ki jih obravnavana zakonodaja ne omenja. Pomisleke v zvezi s tem je zavrnilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995 ugotovilo, da določba prvega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) ni v neskladju z Ustavo RS. V citirani odločbi je zapisalo, da so lovske družine upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, da na njih niso imele lastninske pravice, in da je ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena, oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.

8.Zaradi svoje dvojne narave so lovske družine res lahko na nepremičninah pridobivale tudi lastninsko pravico, vendar je bilo vprašanje dejanske pridobitve lastninske pravice na nepremičnini odvisno tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto nepremičnine.

9.Kmetijska zemljišča so tako lovske družine lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino. Tako ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišče pridobila odplačno ali neodplačno, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe, ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe; v vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino.

10.Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini je zakonodajalec uredil z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), Zakonom o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in ZSKZ. Pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na teh zemljiščih je zavaroval javno korist tako, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Lastninsko pravico so izjemoma pridobile nekatere izrecno določene organizacije, če so obravnavana zemljišča pridobile odplačno. Tak režim je veljal za zadruge in delovne organizacije kooperantov, temeljne organizacije v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljene zadruge in zadružne zveze (prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad) ter za temeljne organizacije kooperantov - TOK (prvi odstavek 14. člena ZSKZ), ne pa tudi za lovske družine.

11.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na načelo ignoratia iuris nocet, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da navedeno načelo ni le načelo kazenskega prava, temveč gre za splošno pravno načelo, ki pomeni, da so se posamezniki dolžni poučiti o obstoju pravnih pravil, ki so v veljavi in so vsem javno dostopna. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah že zavzelo stališče, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Opravičljiva zmota v skladu z načelom "ignorantia iuris nocet" ne more temeljiti na nepoznavanju prava.

12.Drži sicer, da družbena lastnina na tem zemljišču nikoli ni bila vpisana v zemljiški knjigi, kar pa ob dejstvu, da vpis družbene lastnine ni konstitutiven, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Ravno dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, pa izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Priposestvovanje je namreč namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavani, s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice bi tako lahko bil utemeljen le v primeru, če bi ji lastninska pravica pripadla na podlagi zakona, na podlagi katerega se je to zemljišče olastninilo. Glede na navedeno se sodišču druge stopnje ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi zatrjevanji glede priposestvovanja in teka priposestvovalne dobe. Zaradi zgoraj navedenega materialnopravnega izhodišča, pa tudi zaslišanje prič, ki jih je toženka predlagala v zvezi z ugotovitvijo morebitnega priposestvovanja ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Kršitev načela konktradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič, tako ni podana.

13.Na drugačno odločitev v predmetni zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da je toženka tožnici ves čas plačevala nadomestila in druge dajatve na podlagi upravnih odločb, ki jih je tožnica izdajala toženki. Iz tega naslova ima lahko toženka eventuelno zahtevek na kakšni drugi materialno pravni podlagi, nima pa lastninskopravnega zahtevka.

14.Glede na navedeno in na ustaljeno sodno prakso ter upoštevaje dejstvo, da obravnavani primer ne odstopa od le-te, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je zahtevek tožnice utemeljen. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

-------------------------------

1VSRS sodba II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014.

2VSRS II Ips 655/1992 z dne 6. 5. 1993 in II Ips 818/2009 z dne 18. 3. 2010.

3VSRS sodba II Ips 265/2014 z dne 18. 12. 2014.

4Sodba II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014.

5Tudi v primeru, če je zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi odločbe, vknjižba družbene lastnine ni bila konstitutivnega pomena (tako tudi VS RS II Ips 477/2005 z dne 8. 11. 2007).

6Sodba II Ips 29/2013, sklepi II Ips 549/2009, II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012.

Zveza:

Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1993) - ZSKZ - člen 14, 14/1 Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (1976) - ZVGLD - člen 57, 57/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.