Jedro

Pritožnik je v pritožbi zgolj izrazil svoje pravno mnenje, da nasprotna stranka ni pošteno in vestno izpolnjevala obveznosti in da je zlorabila pravice, ni pa zatrjeval dejstev, ki bi utemeljevala v pritožbi izraženo mnenje, čeprav bi to moral (tretji odstavek 105. člena ZPP). Ker iz pritožbe ni bilo razvidno, na katera dejstva opira pritožnik svoje mnenje, je pritožbeno sodišče ravnalo prav, ker se z očitanimi kršitvami ni ukvarjalo.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka mora vrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 120.000.00 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Tožena stranka je kot kreditojemalec dne 19.1.1994 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu s SKB Banko d.d. Za izpolnitev kreditojemalčevih obveznosti iz kreditne pogodbe se je kot porok zavezala tožeča stranka; za poplačilo morebitnih obveznosti iz poroštvene pogodbe je kreditodajalcu tudi izročila tri akceptne naloge. Ker tožena stranka ni izpolnjevala svojih dolžnosti iz kreditne pogodbe, je banka 7.8.1997 vnovčila porokov akceptni nalog, in s tem dosegla poplačilo terjatve iz kreditne pogodbe. Tožeča stranka je kot porok plačala 8.133.069,00 SIT. Plačilo tega zneska je porok potem zahteval s tožbo od dolžnika iz kreditne pogodbe, to je od tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo tudi plačilo stroškov gospodarskega spora. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, naj drugostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev; Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revident graja v reviziji, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi razlogi, kot so pošteno in vestno izpolnjevanje obveznosti, prepoved povzročanja škode in navidezno izvrševanje pravice, ki škoduje drugemu.

Pritožnik je v pritožbi res menil, da tožeča stranka ni pošteno in vestno izpolnjevala obveznosti in da je zlorabila pravice. Vendar pa pritožnik ni zatrjeval nobenih dejstev, ki bi utemeljevala v pritožbi izraženo mnenje, čeprav bi to glede na tretji odstavek 105. člena ZPP moral storiti. Ker iz pritožbe same ni bilo razvidno, na katera dejstva opira pritožnik svoje mnenje, je pritožbeno sodišče ravnalo pravilno, ker se ni ukvarjalo z kršitvami načel obligacijskega prava.

Tožena stranka v reviziji tudi zatrjuje, da se je tožeča stranka 21.5.1997 zavezala, da bo podaljšala poroštvo za kredit; le pod tem pogojem je tožena stranka pristala na prenehanje podnajemnega razmerja s tožečo stranko.Tega dogovora naj bi se tožeča stranka ne držala in je poravnala dolg iz kreditne pogodbe. S takšnim ravnanjem je po revidentovem mnenju tožeča stranka zlorabila zaupanje in pravice, namen ravnanja pa naj bi bil očitno škodljiv za toženo stranko.

Tožena stranka je šele v reviziji začela zatrjevati, da se je tožeča stranka 21.5.1997 zavezala, da bo podaljšala poroštvo za kredit. Nova dejstva lahko revident v reviziji zatrjuje le, če se nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka (372. člen ZPP). Novo dejstvo, ki ga je zatrjevala tožena stranka, pa se očitno ne nanaša na kakšno postopkovno kršitev, in ga zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati. S tem pa postanejo brezpredmetni tudi revidentovi očitki, da je tožeča stranka z izpolnitvijo poroštvene obveznosti zlorabila zaupanje in pravice in da je ravnala s škodljivim namenom.

Tožena stranka je tudi menila, da je tožeča stranka škodovala toženi stranki, ker ni dosegla odloga plačila zapadlega kredita, čeprav bi to lahko bila storila. Temu mnenju sodišče ne more slediti. Da je porok svojo obveznost iz poroštvene pogodbe izpolnil, ne dvomi niti tožena stranka. Prevzema kakšnih drugih obveznosti kot porokovanja za plačilo kreditnega zneska iz 19.1.1994 poroštvena pogodba ni predvidevala in jih zato tožena stranka od poroka ni mogla zahtevati. Stvar porokove proste odločitve je torej bila, ali bo s podaljšanjem poroštvene pogodbe ali na kakšen drug način prevzel nove, dodatne obveznosti. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bi tožeči stranki s podaljševanjem veljavnosti kreditne pogodbe nastajale še dodatne obveznosti v obliki zamudnih obresti. Tožeči stranki seveda ni mogoče očitati, da bi v čimerkoli ravnala protipravno, ker ni hotela prevzeti nase še dodatnih obveznosti.

Eden od revizijskih očitkov je tudi, da je tožeča stranka z zavlačevanjem ureditve finančnih obveznosti pridobivala koristi na račun Ministrstva za obrambo. Nadomestitev morebitnih prikrajšanj lahko seveda zahteva Ministrstvo za obrambo, in ta zato ne morejo biti revizijski razlog v sporu, ki se vodi med tožečo in toženo stranko.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi uporabilo pravilno. Zaradi tega je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je glede na prvi odstavek 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker je tožena stranka kot revident v revizijskem postopku popolnoma propadla, mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Pooblaščenec tožeče stranke je prijavil 1000 odvetniških točk za odgovor na revizijo in še po 20 odvetniških točk za seznanitev tožeče stranke z revizijo in za poročilo o reviziji. Glede na vrednost spornega predmeta se tožeči stranki po tarifni številki 16 v povezavi z tarifno številko 13 in z ozirom na vrednost spornega predmeta prizna zahtevanih 1000 odvetniških točk nagrade za odgovor na revizijo, ne pa tudi zahtevanih 40 točk nagrade za obe konferenci s stranko. Tožena stranka je torej upravičena do 100.000,00 SIT nagrade vključno z 20 % DDV od tega zneska, kar znese skupaj 120.000,00 SIT.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev sodne takse za odgovor na revizijo. Do povrnitve sodne takse pa ni upravičena, saj je po prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah oproščena plačila sodnih taks in ji zato ta izdatek ni mogel nastati.