Jedro

Stališče tožene stranke, da odobrena BPP ne obsega postopka mediacije ob nespornem dejstvu, da je bila tožeča stranka upravičena do BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji, pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Delovnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020, se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je Delovno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju tožena stranka) odvetniku A. A. priznalo stroške nudenja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 959,29 EUR.

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila z odločbo Bpp 111/2018 z dne 12. 6. 2018 prosilcu odobrena BPP za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem pred delovnim sodiščem na prvi stopnji, za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije, kot oprostitev stroškov postopka in prevod medicinske dokumentacije iz nizozemskega v slovenski jezik. Za nudenje BPP je bil po navedeni odločbi določen odvetnik A. A., ki je toženi stranki pravočasno vrnil izpolnjeno napotnico za opravljene odvetniške storitve.

3.Tožena stranka je upoštevala s strani tožeče stranke izpostavljeno izjemo, določeno v tretjem odstavku 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in ji priznala nagrado za naslednja opravila: 500 točk za sestavo tožbe (1.a točka tar. št. 15 OT), 375 točk za sestavo prve pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 375 točk za sestavo druge pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), priglašenih 250 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), priglašenih 250 točk za sestavo četrte pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), priglašenih 250 točk za sestavo pete pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), priglašenih 250 točk za sestavo šeste pripravljalne vloge (2. točka tar. št. 15 OT), 250 točk za pristop na narok dne 25. 11. 2019 (3.b točka tar. št. 15 OT), 50 točk za obrazložen dopis - umik tožbe, skupaj 2550 točk. Tožena stranka je ugotovila, da ob upoštevanju vrednosti točke priznana nagrada znaša 1.530,00 EUR, pri čemer je na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) tožeči stranki priznala stroške v znesku 765,00 EUR. Nadalje ji je na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT priznala tudi izdatke v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk v višini 35,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke znaša 21,3 EUR. Ker je tožeča stranka zavezanka za DDV, je v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT na stroške odvetniških storitev in izdatkov obračunan 22 % DDV, ki znaša 172,99 EUR. Skupaj priznani stroški nudenja BPP so tako znašali 959,29 EUR.

4.Tožena stranka ni priznala višje priglašenih stroškov za sestavo prve pripravljalne vloge, saj priglasitev ni bila skladna z 2. točko tar. št. 15 OT, po kateri je odvetnik za sestavo obrazložene vloge upravičen do nagrade v višini 75 %. Nadalje tožeči stranki ni priznala stroškov zastopanja na prvem in drugem mediacijskem srečanju. Navajala je, da zastopanje na mediacijskem srečanju po odvetniku z odločbo Bpp 111/2018 ni bilo zajeto. Z navedeno odločbo so bili za postopek mediacije zajeti zgolj stroški sklenitve morebitne poravnave, ki pa ni bila sklenjena. V kolikor bi BPP obsegala tudi zastopanje v postopku mediacije, ne bi bilo nobene potrebe, da bi se v odločbi izrecno navedlo, da le ta vključuje (zgolj) morebitno sklenitev poravnave v postopku mediacije. Tožena stranka je pri odločanju o stroških vezana na obseg odobrene BPP. Tožena stranka se je sklicevala na prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju UPRS), iz katere izhaja, da zastopanje po odvetniku v mediacijskem postopku niti ni obvezno. V zvezi z nagrado za sestavo vloge - pogojnega umika se je tožena stranka sklicevala na vpogled v spis Delovnega sodišča v Mariboru Pd 184/2018 in navajala, da gre zgolj za obrazložen dopis glede umika tožbe, ki ne vsebuje nobenih navedb, potrebnih za postopek. Glede zastopanja na naroku 25. 11. 2019 je navajala, da je tožena stranka ugotovila, da v konkretnem primeru ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo, na katerem bi se obravnavala glavna stvar ali se sprejemali dokazi in ki bi torej opravičeval priznanje nagrade po 3.a točki tar. št. 15 OT. Sodišče je namreč začelo s pripravljalnim narokom, na katerem je ugotovilo, da bo potreben tolmač, zato je opravo pripravljalnega in prvega naroka preložilo na določen čas.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožeča stranka je v tožbi navajala, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v delu, v katerem je tožena stranka nagrado za sestavo prve pripravljalne vloge in tretje do šeste obrazložene pripravljalne vloge ovrednotila na podlagi drugačne pravne podlage, kot je to storila tožeča stranka, v delu, v katerem je tožena stranka v celoti zavrnila priznanje stroškov zastopanja v postopku mediacije in v delu, v katerem je ovrednotila sestavo pogojnega umika tožbe zgolj kot obrazložen dopis. Navajala je, da je po končanem delovnem sporu toženi stranki vrnila izpolnjeno napotnico, v kateri je vse opravljene storitve BPP glede na to, da je sodišče v individualnem delovnem sporu obravnavalo dajatveni tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine, ovrednotila po tar. št. 18, 19 in 20 OT. Tožena stranka se z navedbo pravne podlage ni strinjala in je glede na to, da je šlo za postopek pred delovnim sodiščem, odmero stroškov opravila v skladu s tar. št. 15 veljavne OT. To pa je opravila selektivno, saj je stroške sestave posameznih vlog v primeru, če je to bilo zanjo ugodneje, ovrednotila na podlagi pravne podlage, na katero se je v stroškovniku sklicevala tožeča stranka, to je po 3. točki tar. št. 19 v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena OT. Po drugi strani je za sestavo prve pripravljalne vloge, za katero je tožeča stranka po 1. točki tar. št. 19 OT priglasila 500 točk, priznala nagrado le 375 točk po 2. točki tar. št. 15 OT. Tožeča stranka je menila, da je tak način odmere stroškov napačen. Glede na to, da sodišče materialno pravo pozna, je po uradni dolžnosti dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava tudi v primeru, če stranka v postopku citira napačno pravno podlago. Tožena stranka bi zato tar. št. 15 OT morala uporabiti pri odmeri stroškov sestave vseh vlog v postopku in bi po navedenem morala za sestavo vseh pripravljalnih vlog odmeriti nagrado po 375 točk, torej tudi za sestavo tretje do šeste pripravljalne vloge, v zvezi s katerimi se je tožena stranka sicer sklicevala na 2. točko tar. št. 15 OT, vendar je v nasprotju z navedeno določbo stroške njihove sestave odmerila zgolj z 250 točkami. Tožena stranka se ne more sklicevati na dejstvo, da je tožeča stranka v stroškovniku navedene vloge sama priglasila s protivrednostjo 250 točk, saj je takšna priglasitev posledica napačne uporabe materialnega prava s strani tožeče stranke, tožena stranka pa mora materialno pravo pravilno uporabiti po uradni dolžnosti. Priglasitev stroškov za opravljena dejanja pravne pomoči v stroškovniku tudi ni tožbeni zahtevek, na katerega bi sodišče bilo vezano in ga ne bi smelo prekoračiti.

6.Tožeča stranka se nadalje ni strinjala z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi, da zastopanje na mediacijskem srečanju po odvetniku z odločbo Bpp 111/2018 ni bilo zajeto in da zato tožeča stranka ni upravičena do nagrade za zastopanje v mediacijskem postopku. Toženi stranki je očitala napačno interpretacijo sodne prakse UPRS. Opozarjala je, da je v obravnavani zadevi tožena stranka z 2. točko izreka odločbe Bpp 111/2018 z dne 12. 6. 2018 BPP poleg zastopanja pred Delovnim sodiščem v Mariboru na prvi stopnji odobrila tudi za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije. Tožeča stranka je zatrjevala, da je s tem tožena stranka obseg BPP razširila tudi na postopek mediacije v obravnavani zadevi. Izid vsakega mediacijskega postopka je negotov, česar se je zavedala tudi tožena stranka, ko je odobrila BPP za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije. Razlaga tožene stranke v izpodbijani odločbi glede obsega BPP v postopku mediacije pa je arbitrarna in nepravična, saj plačilo stroškov pogojuje z uspešno mediacijo. To izhaja tudi iz tar. št. 4 OT, po kateri je nagrada za zastopanje v postopku mediacije predpisana ne glede na uspeh mediacije, je pa po višini ovrednotena različno glede na to, ali je bila sklenjena poravnava. Tožeča stranka je navajala, da je tožena stranka v konkretnem primeru BPP v postopku mediacije izrecno odobrila, zato dejansko stanje v tem primeru ni enako dejanskemu stanju v zadevi UPRS I U 790/2017, pa tudi sicer sodna praksa UPRS, ki se je izoblikovala glede priznanja stroškov nudenja BPP v mediacijskem postopku, ni enotna.

7.Tožeča stranka se tudi ni strinjala z odmero nagrade v vrednosti zgolj 50 točk za sestavo pogojnega umika tožbe. Menila je, da obravnavan primer ni primerljiv z dejanskim stanjem, ki ga obravnava sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 371/2018 z dne 23. 5. 2018. Tam se je pritožbeno sodišče za takšno odmero stroškov sestave umika tožbe odločilo zato, ker je šlo le za umik tožbe. Takšna situacija pa ni podana v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka v delovnem sporu tožbe ni umaknila brezpogojno, ampak pod pogojem, da tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani zaradi umika tožbe ne zahtevata povrnitve stroškov postopka. Pogojni umik tožbe ni zgolj obvestilo sodišču o umiku tožbe, ampak gre za obrazloženo vlogo, v kateri se obrazlaga, pod kakšnimi pogoji je tožnik pripravljen umakniti tožbo, pri čemer je navedeni pogojni umik tožbe začel učinkovati šele po tem, ko je s pogojem za umik tožbe soglašala tudi tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani. Gre za obrazloženo vlogo in ne za obrazložen dopis.

8.Tožeča stranka je predlagala, da sodišče njeni tožbi ugodi in sklep tožene stranke Bpp 111/2018 z dne 10. 2. 2020 v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek toženi stranki. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala tudi plačilo stroškov upravnega spora v roku 15-ih dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločitvi in obrazložitvi. Navajala je, da je v zvezi z nagrado za sestavo pripravljalnih vlog morala presoditi, kakšno nagrado za posamezno dejanje določa tar. št. 15 OT, ki se uporablja za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, nadalje pa upoštevati tudi s strani tožeče stranke priglašeno višino stroškov za posamezno opravilo. To ima za posledico, da se v primeru, ko odvetnik priglasi višje stroške, kot bi mu šli po OT, priznajo le stroški, priglašeni skladno z OT, v presežku pa se stroški ne priznajo. Če pa odvetnik priglasi nižji znesek, kot bi mu sicer šel po OT, pa se priznajo stroški v priglašeni višini. Organ za BPP je namreč vezan na stroškovnik odvetnika in slednjemu ne more priznati višjih stroškov, kot jih je sam zahteval, četudi bi bil do teh po OT upravičen. V konkretnem primeru je tožena stranka za vse sporne vloge priznala nagrado v priglašeni višini in je tako sledila zahtevku tožeče stranke. Ta je v tožbi priznavala, da je sama naredila napako in priglasila stroške v nižjem znesku, kot bi ji šli. Posledice neskrbnosti mora nositi tožeča stranka, ki je kvalificirana oseba - odvetnik. Tožena stranka je trdila, da se tudi pri odločanju o stroških v okviru BPP uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedbe, da priglasitev stroškov ne predstavlja tožbenega zahtevka in da Organ za BPP nanj ni vezan, so neutemeljene. Tožena stranka se je sklicevala na določbo osmega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), iz katere izhaja, da je prav stroškovnik podlaga, ki jo Organ za BPP pri odmeri nagrade upošteva in preveri.

10.Tožena stranka je zanikala, da je bilo z odločbo opr. št. Bpp 111/2018 tožeči stranki odobreno zastopanje v mediacijskem postopku. V postopku mediacije je bila BPP odobrena zgolj za morebitno sklenitev poravnave, ne pa tudi za zastopanje v postopku po odvetniku, ki v mediacijskem postopku ni obvezno. Določba ZBPP, ki se nanaša na dolžnost podaje soglasja za mediacijo, pa zavezuje zgolj upravičenca do brezplačne pravne pomoči, ne pa tudi odvetnika.

11.Tožena stranka je prerekala tudi tožbene navedbe, da bi morala za pogojni umik z dne 30. 12. 2019 tožeči stranki priznati stroške v višini, ki jih OT predvideva za obrazložene vloge med postopkom. Konkretna vloga po vsebini ni predstavljala obrazložene vloge. Šlo je za obrazložen dopis, s katerim je tožnik umaknil tožbo pod pogojem, da se nasprotna stranka s slednjim strinja. Vse ostalo v vlogi je bilo popolnoma nepotrebno in nerelevantno za sodni postopek. Zgolj zato, ker je tožeča stranka v vlogi napisala, da naj sodišče iz tega razloga prekliče glavno obravnavo, vlogo vroči nasprotni stranki in v primeru strinjanja izda sklep o ustavitvi postopka, ni mogoče vloge obravnavati po tar. št. 15 OT, saj so vsi navedeni predlogi takšni, da bi jih sodišče izvedlo, četudi tožeča stranka tega ne bi predlagala.

12.Tožena stranka je predlagala zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

13.Prizadeta stranka odgovora na tožbo ni vložila.

14.V prvi pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2020 je tožeča stranka še navajala, da so trditve tožene stranke, da se pri odločanju o stroških v okviru BPP uporabljajo določbe ZPP, netočne, saj ZBPP ne vsebuje določb o subsidiarni uporabi ZPP. Postopek odločanja v zadevah BPP je upravni postopek in ne sodni postopek, zaradi česar subsidiarna uporaba določb ZPP v tem postopku, tudi pri odločanju o stroških v okviru BPP, ni predvidena. Poleg tega obračun stroškov nudenja BPP, predložen toženi stranki v obliki stroškovnika, ki je sestavni del vrnjene napotnice, ni tožbeni zahtevek v smislu določb prvega odstavka 2. člena ZPP.

15.Nadalje je navajala, da tožena stranka svojo odločitev glede zavrnitve nagrade za zastopanje v postopku mediacije opravičuje z zastarelo sodno prakso, medtem ko iz novejše sodne prakse, ki jo je navajala tožeča stranka, izhaja, da za priznanje stroškov BPP v zvezi z mediacijskim postopkom ni nujno, da bi morala biti BPP upravičencu izrecno odobrena, saj ta postopek že sam po sebi vključuje tudi mediacijski postopek kot obliko alternativnega reševanja sodnih sporov. Tožeča stranka se je sklicevala na sodno prakso UPRS II U 28/2020-8 z dne 22. 4. 2020, ki potrjuje v tožbi zavzeto stališče tožeče stranke glede obsega odobritve BPP v mediacijskem postopku.

16.Tožeča stranka je v zvezi s priznanjem nagrade za sestavo vloge, s katero je stranka pred sodiščem umaknila tožbo, trdila, da je šlo za umik tožbe, ki je vseboval navedbe, potrebne za postopek, to je obrazložitev pogoja, brez izpolnitve katerega tožba ne bi bila umaknjena, ampak bi se postopek nadaljeval. Pri navedeni vlogi je torej nedvomno šlo za pripravljalno vlogo z navedbami, ki so bile potrebne za postopek, saj je od njih bila odvisna ustavitev postopka oziroma njegovo nadaljevanje. Navedena vloga tako nedvomno izpolnjuje vse pogoje, da se jo opredeli kot obrazloženo pripravljalno vlogo v smislu določbe prvega odstavka 105. člena ZPP.

O glavni obravnavi

17.Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankami ni bilo sporno. V takih primerih lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po navedenem in ker so vse stranke upravnega spora podale izrecno pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo v skladu z 279.a členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njihovih pisnih dokazov (prvi odstavek 279 a. člena ZPP).

K I. točki izreka

18.Tožba je utemeljena.

19.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka z odločbo tožene stranke Bpp 111/2018 z dne 12. 6. 2018 določena za nudenje pravnega svetovanja in zastopanje upravičenca na prvi stopnji pred delovnim sodiščem in za sklenitev morebitne poravnave v postopku mediacije. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka po opravljenih storitvah toženi stranki predložila izpolnjeno napotnico, ki je vsebovala stroškovnik, v okviru katerega so bila navedena opravljena dejanja pravne pomoči in zahtevana nagrada v točkah po OT. Tožena stranka je predloženemu stroškovniku delno sledila in tožeči stranki odmerila in priznala nagrado ob sklicevanju na 17. člen ZOdv in določbe OT. Predmet upravnega spora je v stroškovniku zahtevana nagrada, katere povrnitev je tožena stranka zavrnila.

20.Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek 30. člena ZBPP). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

21.Eden od razlogov, zaradi katerih tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, je odločitev o stroških zastopanja na dveh mediacijskih srečanjih. Tožena stranka je zahtevek v tem delu zavrnila. Postavila se je na stališče, da je bil z odločbo obseg pravne pomoči v mediacijskem postopku omejen zgolj na morebitno sklenitev sodne poravnave, medtem ko ni bila odobrena za zastopanje v mediacijskem postopku.

22.Čeprav je v upravnem sporu med strankami sporno, ali tako odobrena BPP za sklenitev poravnave v mediaciji vključuje tudi upravičenje do povračila stroškov zastopanja v postopku mediacije, ki ni bila zaključena s sodno poravnavo, pa sta tožeča in tožena stranka svoja stališča utemeljevali na upravno sodni praksi, ki je odgovarjala na vprašanje, ali za prvostopenjski civilni sodni postopek odobrena BPP vključuje tudi BPP za postopek mediacije. Na tovrstno sodno prakso je opozorila tudi tožeča stranka, ki se je sklicevala na odobritev pravne pomoči tudi za svetovanje in zastopanje upravičenca v postopku pred delovnim sodiščem na prvi stopnji, kar med strankama ni bilo sporno. Po navedenem gre za vprašanje, ki je pravno pomembno tudi za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da sodna praksa UPRS glede navedenega vprašanja ni bila enotna. V nekaterih primerih je sodišče odločilo, da za prvostopenjski (pravdni) postopek odobrena pravna pomoč ne vključuje BPP za postopek mediacije, v drugih primerih pa je zavzelo nasprotne stališče.

23.Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je z namenom poenotenja sodne prakse s sklepom X DoR 179/2020-3 z dne 9. 12. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali za prvostopenjski pravdni postopek odobrena BPP vključuje tudi BPP za postopek mediacije. O dopuščenem revizijskem vprašanju je VSRS odločilo v sodbi X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021. Odločilo je, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena BPP vključuje tudi BPP za postopek mediacije. Iz obrazložitve citirane sodbe VSRS izhaja, da gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu, za del pravdnega (torej sodnega) postopka, saj mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) namreč ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja (1. člen ZARSS). Čeprav alternativno reševanje sporov samo po sebi ne pomeni sojenja (3. člen ZARSS), je del postopka pred sodišči in sodišča so obvezana strankam omogočiti uporabo mediacije (4. člen ZARSS). V skladu s tretjim odstavkom 28. člena ZBPP je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu preneha pravica do BPP oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto BPP, če so stroški že nastali. Tudi iz tega izhaja, da je postopek mediacije tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena BPP in če na postopek mediacije pristane nasprotna stranka, sodelovanja v tem postopku prosilec za BPP ne more odkloniti. Zato ni videti podlage niti razumnega razloga, da bi prosilec z že odobreno BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (kar pomeni celotni postopek pred sodiščem prve stopnje), ko bi prejel vabilo na mediacijo (na katero je, kot je bilo že navedeno, dolžan pristati), moral zaprositi še za BPP za mediacijo ter v okviru iste pravdne zadeve še enkrat izkazati izpolnjevanje pogojev za njeno dodelitev. VSRS je po navedenem kot utemeljeno ocenilo zahtevo stranke po povrnitvi stroškov za udeležbo na mediacijskem srečanju. Zaključilo je, da dodeljena BPP za pravdni postopek na prvi stopnji vključuje tudi BPP za postopek mediacije. Po vsem navedenem stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da odobrena BPP ne obsega postopka mediacije ob nespornem dejstvu, da je bila tožeča stranka upravičena do BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji, pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Tožba v tem delu je tako utemeljena.

24.V še preostalem izpodbijanem delu pa je tožena stranka po presoji sodišča materialno pravo pravilno uporabila. Izpodbijana odločba je izdana v upravnem postopku. Ta se začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke (prvi odstavek 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Glavna stvar, o kateri je odločala tožena stranka v konkretni upravni zadevi, se nanaša na odmero stroškov pravne pomoči v sodnem postopku. Tožena stranka je tako odločala o stroških sodnega postopka, vendar kot o glavni stvari v upravnem postopku. Odločanje je vezano na pravočasno vrnitev napotnice (prvi in peti odstavek 30. člena ZBPP), katere sestavni del je stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči, ki ga je odvetnik dolžan voditi in navesti na napotnici ali ga k njej priložiti (osmi odstavek 30. člena ZBPP). Organ za BPP tako o povrnitvi stroškov odloča na podlagi zahteve odvetnika, ki jo predstavlja pravočasno vložena napotnica s stroškovnikom. Začetek postopka povrnitve stroškov pravne pomoči po uradni dolžnosti ni predpisan. Tožeča stranka ima prav, da je tožena stranka pri odločanju o obravnavanem zahtevku vezana na pravila upravnega in ne sodnega (pravdnega) postopka, vendar tudi splošna pravila upravnega postopka (66. člen ZUP) stranki nalagajo, da mora vloga obsegati zahtevek (prvi odstavek 66. člena ZUP), o katerem organ odloči (prvi odstavek 213. člena ZUP). Pravna presoja zahtevka je dolžnost organa, zato stranki pravne podlage ni potrebno navesti. V konkretni zadevi je tožena stranka nagrado za vložene pripravljalne vloge odmerila po tar. št. 15 tedaj veljavne OT, ki je urejala postopek pred delovnim in socialnim sodiščem. Tožeča stranka glede na vrsto spora, na katerega se je nanašala BPP, ne izpodbija pravilne uporabe materialnega prava. Tudi sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pri odmeri nagrade odvetnika pravilno oprla na tar. št. 15 v času izdaje odločbe veljavne OT. Ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč pa je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločala v okviru zahtevka tožeče stranke. Načelo dispozitivnosti tudi v upravnem postopku pomeni, da lahko organ odloča v mejah postavljenih zahtevkov in tako ne more odločiti preko meja zahtevka ali mimo zahtevka, čeprav je stranka po materialnem pravu upravičena do česa več ali česa drugega. Izpodbijana odločitev, ko je tožena stranka o nagradi za sestavo tretje, četrte, pete in šeste pripravljalne vloge odločila v mejah postavljenega zahtevka, je tako pravilna.

25.Tožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade za sestavo vloge o umiku tožbe. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da gre za vlogo s pogojnim umikom, ki ne vsebuje nobenih navedb, potrebnih za postopek. Vlogo je tožena stranka ovrednotila kot obrazložen dopis in zanjo tožeči stranki priznala nagrado v višini 50 točk. Tožbenih navedb, da ne gre za obrazložen dopis, temveč obrazloženo pripravljalno vlogo, ker tožeča stranka tožbe ni umaknila brezpogojno, temveč pogojno, če nasprotna stranka in stranski intervenient ne bosta zahtevala povrnitve stroškov postopka, sodišče ni razumelo kot izpodbijanje dejanskega stanja, saj je tudi tožena stranka izhajala iz ugotovitve, da gre za pogojni umik. Sporno je, ali je tožena stranka glede na vsebino vloge pravilno uporabila norme materialnega prava. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni upravičena uporaba tarife OT za sestavo obrazložene pripravljalne vloge. Obrazložena vloga je vloga, ki vsebuje obširnejše in zahtevnejše vsebinske navedbe o predmetu obravnavanja v smislu podajanja dejanskega stanja, pravnih naziranj, ocenjevanja rezultatov dokaznega postopka, podajanja pripomb na izvedensko mnenje in podobno. Sporna vloga vsebuje le enostavno izjavo, kratko pojasnilo o pogoju v zvezi s procesnim dejanjem, zato je pravilno obravnavana kot obrazložen dopis, za sestavo katerega je predpisana nagrada v višini 50 točk (3. točka tar. št. 39 v času izpodbijane odločbe veljavne OT).

26.Po navedenem je sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pri odločanju o nagradi tožene stranke za zastopanje upravičenca v mediacijskih srečanjih tožbi tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, saj pogoji za zavrnitev tožbe, določeni v drugem odstavku 63. člena ZUS-1, niso podani. V ponovnem odločanju o priglašenih stroških za udeležbo v mediacijskem postopku mora tožena stranka upoštevati obravnavano stališče VSRS, da za prvostopenjski pravdni postopek odobrena BPP vključuje tudi BPP za postopek mediacije in ob tem izhodišču presoditi priglašene stroške tožeče stranke, ki se nanašajo na mediacijo. Na podlagi zaključkov, ki jih bo sprejela v ponovljenem postopku, bo morala tožena stranka ponovno odmeriti stroške, ki jih bo priznala tožeči stranki, posledično pa ponovno odmeriti tudi materialne stroške v pavšalnem znesku in davek na dodano vrednost. Zaradi opisanega vpliva odločitve sodišča na skupno priznane stroške (tudi v neizpodbijanem delu) in ker v izreku izpodbijane odločbe ni izrecno odločeno o zavrnilnem delu zahtevka, je sodišče odločbo tožene stranke ne glede na obseg utemeljenosti tožbe odpravilo v celoti.

K II. točki izreka

27.Tožeča stranka je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče prisodilo tožeči stranki ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena zunaj glavne obravnave, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa v znesku 148,00 EUR tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c) k tar. št. 6.1 Zakona o sodnih taksah). Prisojeni znesek stroškov v višini 347,70 EUR mora tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Tudi sama tožeča stranka je v tožbi navajala, da upravni akt izpodbija iz tožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava.

2Npr. UPRS sodba I U 369/2013 z dne 18. 6. 2013, UPRS sodba III 342/2016-15 z dne 7. 7. 2017, UPRS sodba I U 2089/2017-10 z dne 25. 9. 2018, UPRS sodba I U 790/2017-11 z dne 3. 4. 2019, na katere se je sklicevala tožena stranka.

3Npr. UPRS sodba II U 345/2012 z dne 10. 4. 2013 in UPRS sodba II U 310/2018-9 z dne 21. 11. 2018, ki jih je izpostavila tožeča stranka.

4Tožečo stranko je ob vložitvi tožbe zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, z vlogo z dne 16. 9. 2020 pa je tožeča stranka sodišče obvestila o prenehanju pooblastilnega razmerja.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 30, 30/6

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.