Jedro

Iz vloge sicer izhaja, da tožeča stranka tožbo umika, ker je bila v vmesnem času poplačana, pri tem pa tožeča stranka ni navedla, kdaj je drugotožena stranka zahtevek izpolnila, zaradi česar dejstva, da je zahtevek umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotoviti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki, znižajo za 573,60 EUR. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 44,34 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

I. razveljavilo sklep o izvršbi še v preostalem delu in postopek ustavilo ter

II. tožeči stranki naložilo, da prvotoženi stranki povrne njene stroške postopka v znesku 1.474,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

3. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo, drugotožena stranka pa na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijanega sklepa o stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

6. V predlogu za ustavitev postopka z dne 3. 7. 2012 (red. št. 13, list. št. 140 spisa) je tožeča stranka navedla, da je v vmesnem času prejela plačilo s strani drugotožene stranke, zato prosi sodišče, da postopek ustavi. Iz vloge sicer izhaja, da tožeča stranka tožbo umika, ker je bila v vmesnem času poplačana, pri tem pa tožeča stranka ni navedla, kdaj je drugotožena stranka zahtevek izpolnila, zaradi česar dejstva, da je zahtevek umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotoviti. Pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja je tako neutemeljen.

7. Uvodoma navedena določba za razbremenitev obveznosti povrnitve pravdnih stroškov nalaga tožeči stranki, da ob umiku tožbe izrecno navede, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, kakor tudi, da je tožbo umaknila takoj potem, ko je bil zahtevek izpolnjen (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1075/2010 z dne 17. 09. 2010). Če tega ne stori, razlog, zaradi katerega se je odločila za umik, ni pomemben. Prav tako ni pomembno, zakaj je drugotožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila, zato na pravilnost odločitve ne more vplivati niti morebitna neutemeljenost ugovora prvotožene stranke zoper sklep o izvršbi, za kar se zavzema pritožba. Zaradi izostale trditvene podlage tožeče stranke ob umiku tožbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo iz 158. člena ZPP o naložitvi plačila pravdnih stroškov tožeči stranki, saj ni imelo nobenega razloga niti ne podlage za uporabo izjeme, za katero se zavzema pritožba. Tožeča stranka namreč šele v pritožbi navaja in dokazuje, kdaj in kako je drugotožena stranka poravnala dolg po sklepu o izvršbi, kar je prepozno, saj ni verjetno izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje ob vložitvi umika tožbe (prvi odstavek 337. člena ZPP). Višje sodišče zato te trditve kot nedopustne pritožbene novote ni presojalo. Odločitev, da je tožeča stranka prvotoženi stranki dolžna povrniti stroške postopka, je zato pravilna in zakonita.

8. Pritožnica pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje stroške prvotožene stranke odmerilo previsoko. Prvotožena stranka je ob podaji soglasja k umiku tožbe priglasila stroške postopka, in sicer po tar. št. 2100 in 3468 v višini 1.195,00 EUR z DDV ter 40,00 EUR stroška sodne takse, sodišče prve stopnje pa je priznalo stroške v višini 1.474,00 EUR. V obravnavanem primeru je odvetnica prvotožene stranke v pravdnem postopku podala le soglasje k umiku tožbe, medtem ko je stroške priglasila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Za ugovor zoper sklep o izvršbi gre prvotoženi stranki po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi 717,00 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 860,40 EUR, skupaj s 40,00 EUR plačane sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi pa 900,40 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da se stroški, ki jih mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki, znižajo za 573,60 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer v delu glede odmere stroškov postopka. Z izpodbijanim sklepom ji je bilo naloženo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške v višini 1.474,00 EUR, s pritožbo pa je uspela s 573,60 EUR, zato je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 163. člena ZPP odločilo, da je upravičena do 38,90 % stroškov, priglašenih v pritožbi. Tožeča stranka je priglasila strošek sodne takse za pritožbo v znesku 54,00 EUR, za pritožbo pa 50,00 EUR in 20 % DDV. Stroški pritožbe torej znašajo 114,00 EUR, glede na uspeh pa ji je prvotožena stranka dolžna povrniti 44,34 EUR.