Jedro

Nasprotnega dokaza nikoli ni mogoče zavrniti z argumentom, da je glavni dokaz uspel. Nasprotne dokaze (ki so bili pravočasno predlagani) je treba izvajati tako dolgo, dokler se glavni dokaz omaja. Pravna podlaga 212. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik si je 10.3.1997 poškodoval levo koleno. V tem času je imel sklenjeno pogodbo o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem v tuji valuti (avstrijskih šilingih) pri toženi zavarovalnici. Z uvodoma navedeno sodbo mu je sodišče prve stopnje prisodilo 29.800,00 ATS zavarovalnine z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo vpogledne devizne hranilne vloge v tej valuti pri Dolenjski banki d.d. Novo mesto, za čas od 22.5.1998 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Toženo zavarovalnico je zavezalo tožniku povrniti 166.729,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožena stranka takšno sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila zagrešena s tem, ko naslovno sodišče ni izvedlo dokazov, ki so bili potrebni za ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je namreč predlagala pritegnitev novega izvedenca medicinske stroke, saj je trdila, da tožnikove težave niso posledica poškodbe ampak bolezni, to je povišane sečne kisline v krvi, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se za to bolezen tožnik zdravi že vrsto let. Zaradi posledic poškodbe je bil tožnik upravičen le do 14 dni dnevne odškodnine, za kar mu je bila zavarovalnina v znesku 27.048,00 SIT tudi izplačana, vse ostalo pa je posledica bolezni in ni pokrito z zavarovalno pogodbo. Tudi trajne posledice ne izvirajo iz obravnavane poškodbe. Pritožba je utemeljena. Iz spisa je razvidno, da je bilo med pravdnima strankama ves čas postopka sporno, ali je podana vzročna zveza med tožnikovo poškodbo z dne 10.3.1997 in tistimi posledicami, ki jih je zatrjeval v tožbi. Tožena stranka je namreč trdila, da vztročne zveze ni, da se je stanje po poškodbi z dne 10.3.1997 saniralo do normalne gibljivosti kolena, brez trajnih posledic in da poslabšanje stanja po dogodku 1.7.1997, ko je tožnik klecnil in pri tem popolnoma skrčil levo koleno, ni nadaljevanje težav po poškodbi z dne 10.3.1997, ampak je prišlo do nove poškodbe, ta nova poškodba pa je posledica kronične obrabe sklepnih hrustancev bolezenskega izvora. Ker je izvedenec medicinske stroke, ki ga je angažiralo sodišče prve stopnje, ocenil, da je poškodba meniskusa posledica padca z dne 10.3.1997, vse težave, ki jih je tožnik prestajal v času, ki ga zajema tožba, pa so posledica okvare meniskusa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vzročna zveza obstoji in je tožniku prisodilo zavarovalnino za 5% invalidnost ter dnevno odškodnino za dva bolnišnična dneva in za (dodatnih, poleg že plačanih 14 dni) 120 dni, ko je bil nesposoben za delo. Kot je bilo že pojasnjeno, se je glede ugotovitve vzročne zveze oprlo vključno na mnenje izvedenca D., da tožnikova bolezen (povišanje sečne kisline v krvi) ni bistveno vplivala na nastanek posledic ter da je razpoka meniskusa vedno posledica poškodbe in ne obolenja. Izvedenec Dolšek je bil postavljen na dokazni predlog tožnika, podan na naroku za glavno obravnavo dne 15.6.2000. Postavljen je bil prav zato, da bi potrdil tožnikovo trditev o vzročni zvezi med poškodbo z dne 10.3.1997 in v tožbi zatrjevanimi posledicami, vključno z invalidnostjo in trajanjem nezmožnosti za delo. Ker je izvedenec trditve tožnika potrdil, razen v manjšem delu, glede katerega je tožnik tožbo umaknil oziroma tožbenih zahtevek skrčil, je dokaz z izvedencem, ki je bil glavni dokaz, uspel. V takšni situaciji pa je sodišče prve stopnje kršilo procesne predpise, ko nasprotnega dokaza, to je dokaza tožene stranke s postavitvijo novega izvedenca, ni dovolilo. Nasprotnega dokaza namreč nikoli ni mogoče zavrniti z argumentom, da je glavni dokaz uspel: nasprotne dokaze je treba izvajati tako dolgo, dokler se ugotovitev, do katere je prišlo sodišče na podlagi glavnega dokaza, omaja; seveda izvajanje nasprotnih dokazov ne more biti neomejeno, ampak mora sodišče izvesti le tiste nasprotne dokaze, ki so bili pravočasno predlagani (to je v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99, v nadaljevanju ZPP, o tem, do kdaj smejo stranke v postopku navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze) in če že del izvedenih nasprotnih dokazov omaja izid dokazovanja z glavnim dokazom, potem mu preostalih nasprotnih dokazov ni treba izvajati. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo v nasprotju z določbami 212. čl. ZPP, ko dokaznemu predlogu tožene stranke ni ugodilo, ta kršitev, ki je relativnega značaja (1. odst. 339. čl. ZPP) pa je lahko vplivala na pravilnost odločitve, saj ni mogoče izključiti možnosti, da bo nasprotni dokaz glavnega omajal in da se bodo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki bodo podlaga za odločitev, spremenile. Iz zgoraj navedenih razlogov je torej pritožba tožene stranke utemeljena ter je na njeni podlagi moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo prvostopnega razveljaviti in mu zadevo vrniti v ponovno sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).