Jedro

Obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca se izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Čim bolj je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se prizna pravica do subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je treba navedeno razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. Ekonomsko socialne razmere je kot razlog za priznanje subsidiarne zaščite mogoče upoštevati le v izjemnih primerih. Takšne razmere bi se lahko upoštevale le v primerih, ko obstaja nevarnost za življenje oziroma nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, to pa je po mnenju sodišča le takrat, ko gre za ekstremne razmere, ki predstavljajo humanitarno katastrofo (v primeru širjenja nalezljivih bolezni, lakote in podobno). Zgolj težave pri nastanitvi in iskanju zaposlitve še ne morejo pomeniti razloga za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Spremenjeni 106. člen ZMZ ni v nasprotju z Ustavo ali pravom EU. V zvezi s tožbenim stališčem, da ni razumno pričakovati, da bi prosilci odločbe, s katerimi jim je priznan status subsidiarne oblike zaščite, izpodbijali zgolj zato, ker se ne strinjajo z obrazložitvijo takega statusa, sodišče pojasnjuje, da je treba odločbo obravnavati kot celoto, z izrekom in obrazložitvijo vred. Če je prosilcu priznana zgolj subsidiarna oblika zaščite, je s tako odločbo hkrati, čeprav ne izrecno, zavrnjeno priznanje statusa begunca. Prosilec lahko s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo zato, ker mu je priznana le subsidiarna oblika zaščite, ne pa status begunca. Ko je takšna odločba pravnomočna, to pomeni, da je pravnomočno ugotovljeno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, in takšno pravnomočno odločbo je možno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ne drži, da z novo ureditvijo prosilec nima možnosti uveljavljanja dodatnih razlogov ali argumentov, saj lahko vloži tudi ponovno prošnjo po 56. členu ZMZ, če so za to podani pogoji, oziroma zahteva obnovo postopka, če so izpolnjeni pogoji po ZUP. V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pa se lahko po 106. členu ZMZ ugotavlja le, ali so podani tisti razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite in da mu je bil prej s pravnomočno odločbo že priznan ta status za obdobje treh let. V postopku priznanja subsidiarne oblike zaščite ni bila ugotovljena splošna verodostojnost tožnika, subsidiarna oblika zaščite pa mu je bila priznana zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s splošno varnostno situacijo v državi. Po vložitvi prošnje je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik na tem razgovoru povedal. Tožniku so bile tudi posredovane informacije o izvorni državi. Tožena stranka je že enkrat zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, a je zoper tisto odločbo sprožil upravni spor in je upravno sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, tako odločitev pa je potrdilo tudi vrhovno sodišče. Razlog za odpravo je bil tedaj ta, da je po tedaj veljavnem 106. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) bilo potrebno upoštevati, da so relevantni tisti razlogi, ko gre za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ki jih je vlagatelj uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje. V ponovnem postopku je tožena stranka ponovno tožniku posredovala informacije o izvorni državi. Po tem, ko sta bili izdani obe sodbi, je prišlo do spremembe ZMZ, in sicer konkretno tudi 106. člena, iz katerega ne izhaja več, da bi bili za podaljšanje subsidiarna oblike zaščite pomembni vsi razlogi iz prošnje za mednarodno zaščito, ampak le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi priznana subsidiarna oblika zaščite. V 38. členu novele zakona je tudi določeno, da se vsi postopki, začeti po prej veljavnem zakonu, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. V ponovni presoji torej ni mogoče upoštevati razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa. V ponovljenem postopku tožena stranka ni mogla upoštevati izjav tožnika, ki se navezujejo na izjave v prošnji, na podlagi katerih mu mednarodna zaščita ni bila priznana. Če se tožnik s tedanjo odločbo ni strinjal, bi jo moral pravočasno izpodbijati. Iz istih razlogov tožena stranka tudi ne more upoštevati listin, ki jih je tožnik predložil v konkretnem postopku, ker se le-te nanašajo na razloge, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Postopek podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ni obnova postopka priznanja mednarodne zaščite, ampak je postopek, kjer se odloča, ali še obstajajo razlogi, zaradi katerih je bila subsidiarna zaščita priznana. Tožena stranka zaradi tega tudi ne more upoštevati tistih okoliščin, ki jih kot spremenjene navaja tožnik, če temeljijo na okoliščinah, ki niso bile razlog za priznanje subsidiarne oblike zaščite, in zato ne more upoštevati, da je tožnik oseba, ki je delala za organizacijo A., Afganistan, in da je zaradi svojega dela stigmatiziran kot oseba, ki sodeluje z neverniki.

V obravnavanem primeru sta pomembni le dve okoliščini, in sicer tožnikova starost ter varnostne razmere v Afganistanu. Tožena stranka ugotavlja, da ni dvomov, da je tožnik sedaj že polnoleten. Glede varnostne situacije tožnik na osebnem razgovoru ni navedel veliko oziroma se je pretežno skliceval na okoliščine, ki jih tožena stranka ne more upoštevati. Tožena stranka je z namenom preučitve varnostne situacije v Afganistanu pridobila in preučila različne informacije. V zvezi z domačo provinco tožnika so informacije precej omejene. V njegovi domači provinci Logar je bil v prvem tromesečju leta 2013 zabeležen 25 % upad varnostnih incidentov v primerjavi z enakim obdobjem leta 2012. Iz poročila Ministrstva za obrambo ZDA izhaja, da je okraj B. v provinci Logar med 10 najbolj nasilnimi okraji v državi. V provinci Logar so v prvi polovici leta 2013 zabeležili 14 mrtvih civilistov v 10 ločenih incidentnih ciljnih umorih. Število mrtvih civilistov se je sicer zmanjšalo, povečalo pa se je število ciljnih umorov in terenskih spopadov. Leta 2013 se je okrepila navzočnost mednarodnih in domačih varnostnih sil. Poročilo govori tudi o operaciji domačih in mednarodnih sil v okraju C., katere posledica je bilo pet mrtvih otrok, štirje pa so bili ranjeni. Omenjen je tudi incident, ko so uporniki napadli konvoj afganistanske nacionalne vojske, pri čemer so bili v navzkrižnem ognju ubiti štirje civilisti, 17 ljudi pa je bilo ranjenih. Prav tako je bilo v okraju C. januarja 2013 ubitih troje civilistov, v incidentu 2. marca 2014 pa je bilo ubitih najmanj 13 ljudi, ko so talibanski borci poskušali podstaviti bombo pod avtomobil. Med temi sta bili dve ženski ter dva otroka. Iz razpoložljivih informacij ni mogoče zaključiti, koliko oseb se je notranje razselilo v zadnjih nekaj mesecih. Število incidentov se je sicer zmanjšalo, vendar so ti postali obsežnejši. Tožena stranka ne razpolaga z informacijami, kakšna je situacija danes. Vendar pa ni zaslediti informacij, da bi se provinca Logar omenjala kot ena izmed najbolj obremenjenih z nasiljem. Tudi o prisotnosti upornikov v tej provinci ni oprijemljivih podatkov. Ker se je okrepila navzočnost domačih in mednarodnih sil, pa je mogoče sklepati, da je v teh okrajih prisotnost upornikov precejšnja. Tožena stranka sprejema, da v provinci Logar poteka oborožen spopad, vendar ocenjuje, da stopnja samovoljnega nasilja ni takšna, da bi zadostovala za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Glede na sodbo sodišča Evropske unije št. C 465/07 je treba izraz „individualno“ razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste, ne glede na njihovo identiteto. Treba je upoštevati tisto nasilje, ki je usmerjeno in ki doleti civilno prebivalstvo ne glede na njegove osebne značilnosti. Ker na splošno število civilnih žrtev v Afganistanu ni visoko, tožena stranka ocenjuje, da ni mogoče šteti, da je stopnja nasilja v provinci Logar takšna, da bi to predstavljalo kakšno izjemno situacijo. Iz navedene sodbe sodišča Evropske unije tudi izhaja, da čim bolj je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka ni zaznala kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi tožnika bistveno razlikovale od ostalega prebivalstva.

V nadaljevanju obrazložitve se tožena stranka podrobno opredeljuje do posamezne informacije o izvorni državi, katere je posredoval tožnik. Tožena stranka ocenjuje, da se tožnik lahko vrne v provinco Logar, kjer živi njegova družina, saj stopnja nasilja tam ni takšna, da bi predstavljala utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen z utemeljenih tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker ni več mladoleten, se lahko pričakuje, da si bo sposoben organizirati varno in primerno pot do domačega kraja.

Podrejeno pa je tožena stranka presojala, ali bi tožnik lahko prebival v Kabulu. Pri tem je tožena stranka upoštevala informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na Kabul. Iz teh informacij izhaja, da neprostovoljna vračanja iz zahodnih držav potekajo v Kabul in bo zato tožnik zagotovo vrnjen v Kabul, kamor bo prišel varno z letalom. Glede na informacije tožena stranka sicer sprejema, da tudi v Kabulu poteka notranji oborožen spopad, vendar je stopnja nasilja zelo nizka. Prisotnih je nekaj varnostnih incidentov na mesec, pri čemer običajno ni več kot nekaj civilnih žrtev, v nekaterih primerih jih sploh ni in to ni mogoče šteti kot visoko stopnjo nasilja, da bi lahko govorili o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost vsakega civilista. V primeru varnostnih incidentov v Kabulu gre izključno za ciljne napade, kot so visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, tuji pogodbeni delavci, vojaški konvoji, sodišča in podobno. Kabul ni pod nadzorom upornikov. Mnogo ljudi prihaja v Kabul, da bi si tam našlo službo, kar priča o precej dobri varnostni situaciji. Tožnik je navedel, da bi v Kabulu imel težave, ker je Paštun in če bi se izvedelo, da je delal z neverniki. Vendar pa v Kabulu živijo ljudje različnih narodnosti in ni zaslediti, da bi prihajalo do kakšnih etničnih trenj. Res je, da so v Kabulu nastanitvene in zaposlitvene težave, vendar pa informacije tudi izpostavljajo, da so mladi zdravi samski moški v boljšem položaju, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu.

Tožeča stranka ne oporeka dejstvu, da se je 106. člen ZMZ po sodbi vrhovnega sodišča spremenil, vendar pa meni, da je v neskladju z ustavo in pravom EU. Predlaga prekinitev postopka in ustavno presojo novega 106. člena ZMZ kot tudi 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ (prehodne in končne odločbe). Če pa sodišče tega ne bo sprejelo, pa naj se upošteva primarnost prava EU. Če pa so kakšni dvomi v zvezi z interpretacijo tega prava, pa naj sodišče postavi predhodno vprašanje sodišču EU. Tožnik izpostavlja, da je v postopku predložil dokument, ki potrjuje njegovo usposabljanje v organizaciji A., Afganistan. Ta dokaz kaže na okoliščine, ki so povezane z varnostno situacijo v državi, ter na to, da bi bil podvržen resni škodi iz 28. člena ZMZ. Novo določilo 106. člena ZMZ pomeni poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki ga zagotavlja 25. člen ustave in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pri odločbah, kjer je podeljen samo status subsidiarne oblike zaščite, se lahko izpodbija zgolj izrek, ne pa tudi obrazložitve. Ni razumno pričakovati, da bo prosilec tako odločbo izpodbijal. Z novo ureditvijo prosilec nikoli nima možnosti uveljavljati dodatnih razlogov in je s tem kršena tudi pravica do enakega varstva pravic, zagotovljena v 22. členu ustave. Če prvotni razlogi, na podlagi katerih je bila subsidiarna oblika zaščite podeljena, ne obstajajo več, pristojni organ ne sme presojati drugih razlogov in to lahko vodi do tega, da bo prosilec vrnjen v matično državo. Treba je tudi upoštevati, da se lahko razmere v izvorni državi vsak čas spremenijo. Tožnik pa tako nima možnosti uveljavljati dodatnih razlogov. Argument, da lahko prosilec ponovno zaprosi za mednarodno zaščito v novem postopku in navede nova dejstva, pa bi bil v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Razen tega nastala situacija pomeni tudi poseg v pridobljene pravice, saj imajo prosilci za mednarodno zaščito manj pravic kot osebe s priznanim statusom subsidiarne oblike zaščite. 38. člen novele ZMZ, to je prehodna določba, pa je po tožnikovem mnenju protiustavna zato, ker pomeni poseg v njegove pravice. Zoper prvotno odločbo o priznanju subsidiarne oblike zaščite ni vložil tožbe, čeprav se ni strinjal z obrazložitvijo, ker je mislil, da bo lahko tiste razloge še enkrat uveljavljal v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite. Tako pa je izgubil pravico do učinkovitega sodnega varstva.

Po mnenju tožnika pa je 106. člen spremenjenega ZMZ tudi v neskladju s pravom EU, konkretno s kvalifikacijsko direktivo in sodno prakso sodišča evropskih skupnosti. Iz sodbe sodišča evropskih skupnosti v primeru C 175/08, C 176/08, C 178/08 in C 179/08 izhaja, da se morajo v primeru prenehanja statusa begunca presojati poleg tistih pogojev, zaradi katerih je bil priznan status begunca, tudi drugi pogoji, ki lahko vodijo do upravičenosti do statusa begunca. Podobno bi bilo potrebno interpretirati kvalifikacijsko direktivo tudi, ko gre za presojanje podaljšanja subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik se tudi ne strinja s tem, da tožena stranka ni upoštevala novega dokaza o tem, da je bil zaposlen v organizaciji A. in ni opravila nove presoje verodostojnosti v času presojanja podaljšanja subsidiarne oblike zaščite.

Tožnik pa se tudi ne strinja z oceno tožene stranke o varnosti v provinci Logar. Pri tem izpostavlja, da je bilo zmanjšanje števila incidentov oziroma civilnih žrtev zabeleženo zgolj v prvi polovici leta 2013, da ni podatkov o ranjenih, da so napadi postali obsežnejši in da je glavno mesto province eno izmed desetih z nasiljem najbolj obremenjenih okrajev. Opozarja na porast spopadov med provladnimi silami in uporniki, na povečanje število ciljnih umorov ter opozarja na to, da je potrebno varnostno situacijo oceniti celovito. Opozarja na dogodek, ko je izstrelek Nata ubil 18 civilistov na poročnem slavju in da so štirje otroci umrli kot posledica spopada med mednarodnimi silami in talibani v provinci Logar. Ne strinja se z interpretacijo, da gre za zgolj za osamljene primere. Ravno obstoj takšnih primerov je dokaz, da na območju spopadov civilisti niso varni. Opozarja tudi na to, da je v provinci Logar težko biti nevtralen. Tožena stranka tudi ni preverila nobenih informacij v zvezi z dejansko varnostjo poti med Kabulom in Logarjem. Spregledala je tudi osebno okoliščino prosilca, in sicer njegovo odkrito nasprotovanje talibanskemu režimu. Ob vrnitvi v domači kraj bi moral talibanom bodisi plačevati prispevke ali pa bi bil podvržen prisilnemu novačenju.

Prav tako se tožnik ne strinja, da je Kabul precej varen. Civilisti v Kabulu so tarče številnih napadov. Življenje prebivalstva pa je zelo mizerno in ne dosega normalnih standardov za življenje. Kabul nima kapacitet za namestitev novih prišlekov, ljudje nimajo sredstev za preživetje in nastanitev, javne storitve niso na voljo. O Kabulu ne moremo govoriti o dolgotrajni zaščiti in varnosti. To, da so mladi samski moški na boljšem, samo po sebi še ne pomeni, da bodo zaposlitev tudi našli. Tožena stranka predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 106. člena ZMZ in 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ, subsidiarno pa, naj se odločbo tožene stranke odpravi in jo sodišče nadomesti s svojo sodbo, v kateri tožeči stranki podaljša status subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, naj odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni nerazumno pričakovati od prosilca, da bo vložil tožbo zoper odločbo, s katero mu je priznana zgolj subsidiarna oblika zaščite. Postopki podaljšanja subsidiarne oblike zaščite niso namenjeni niti temu, da bi stranka izpodbijala nekaj, s čimer se ni strinjala že v prejšnjem postopku. Tedaj je imela na voljo vsa pravna sredstva. Zavrnitev prošnje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite še ne pomeni, da bo določena oseba kar vrnjena v izvorno državo in lahko še vedno uveljavlja v postopku vrnitve, da bi njena vrnitev predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Razen tega ima oseba, če meni, da na njeni strani obstajajo novi razlogi za podelitev mednarodne zaščite, možnost, da vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Zgolj to, da je nekaj v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, ne more zasenčiti dejstva, da ima oseba možnost nove razloge uveljavljati v novem postopku. Prav tako ne gre za poseg v pridobljene pravice, saj subsidiarna oblika zaščite ni pravica, ki bi trajala neomejeno. Nobene podlage ni, da bi se v tožbi citirana sodba sodišča EU lahko analogno uporabljala tudi v zvezi s subsidiarno zaščito. Ta sodba razlikuje med obema statusoma do te mere, da ob ugotavljanju prenehanja statusa begunca ni potrebno ugotavljati še, ali obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede listin, ki jih je predložila tožeča stranka, pa tožena stranka meni, da je bistveno le to, da se po novi ureditvi po 106. členu ZMZ presoja zgolj to, ali še vedno obstajajo razlogi, zaradi katerih je določeni osebi priznan status subsidiarne oblike zaščite. V konkretnem primeru pa je bila to le varnostna situacija v povezavi s takratno mladoletnostjo tožeče stranke in ne delo za organizacijo BRAC.

Oceno varnostne situacije je tožena stranka naredila na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga. Število mrtvih civilistov se je v prvi polovici leta 2013 zmanjšalo. Od tožene stranke tudi ni mogoče pričakovati, da bo za vsako osebo preučila vse možnosti poti do domačega kraja. Glede varnosti bivanja v Kabulu pa tožena stranka meni, da tožnik ni predstavil kakšnih konkretnih in osebnih argumentov, ki bi pojasnjevali, zakaj ne bi mogel bivati v Kabulu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je dokaz, ki ga je v postopku želel uveljavljati, z vidika subsidiarne zaščite pomemben. To, da tožena stranka ne želi na podlagi novih dokazov presoditi, ali bi bil tožnik podvržen mučenju ali ponižujočemu ter nehumanemu ravnanju, pomeni, da je tožniku kršena pravica do subsidiarne oblike zaščite. Vztraja pri tem, da gre za poseg v pridobljene pravice, če mora tožnik z novimi dokazi začeti nov postopek priznanja mednarodne zaščite in jih ne more uveljavljati v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite. Tožnik vztraja pri tem, da je potrebno sodbo sodišča EU v primeru Abdulla smiselno razlagati tudi, ko gre za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik se ne strinja s tem, da je potrdilo organizacije A. neprepričljiv dokaz. Nadalje ponovno podrobneje pojasnjuje, zakaj je po tožnikovem mnenju varnostna situacija v provinci Logar slaba. Ponovno poudarja, da priseljenci v Kabulu živijo v mizernih razmerah.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 106. člena določa, da v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih je bila že priznana subsidiarna zaščita. Peti odstavek 106. člena ZMZ pa določa, da če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. V obravnavani zadevi je bila subsidiarna zaščita priznana zaradi tožnikove mladoletnosti v povezavi z razmerami v izvorni državi. Tožena stranka je ugotovila, da niti v provinci Logar, od koder je tožnik, niti v Kabulu, kamor bi bil vrnjen, niso razmere take, da bi bila podana resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada. Sodišče se strinja s tem, da niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite, kar se tiče bivanja v Kabulu, medtem ko glede tožnikove province Logar ni tega mnenja, da tožnikovo življenje oziroma osebnost ne bi bila ogrožena, če bi moral tam prebivati.

Sodišče se strinja s tem, da je potrebno gledati na varnost v tej provinci nekoliko širše, v daljšem časovnem obdobju in da če se je v prvi polovici leta 2013 zmanjšalo število incidentov, to še ne pomeni, da tam ni nevarno za življenje civilistov. Pri tem je sodišče upoštevalo UNHCR-jeve smernice iz 6. 8. 2013, kjer je navedeno, da se je v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 tudi v tej provinci raven varnostnih incidentov močno povečala. Nadalje je iz informacij o izvorni državi razvidno, da je v prvih šestih mesecih leta 2013 UNAMA zabeležila 14 mrtvih civilistov v 10 ločenih incidentih ciljnih umorov s strani AGE v provinci Logar, kar je za 367 % več kot v istem obdobju leta 2012. Res je, da piše, da se je število mrtvih civilistov na splošno zmanjšalo za 21 %, vendar pa se je povečalo število ciljnih umorov in terenskih spopadov. Okraja C. in B. sta doživela porast spopadov med provladnimi silami in AGE. Iz tega poročila je tudi razvidno, da ti namerni napadi na civiliste izhajajo iz omejene sposobnosti AGE, da bi se učinkovito spopadli z varnostnimi silami, posledica tega pa je, da se vedno bolj zanašajo na asimetrično taktiko, zlasti ciljne umore vidnih posameznikov in civilistov, grožnje in ustrahovanje, to pa lahko tudi služi kot način za uveljavljanje nadzora nad lokalnimi prebivalci. Ne gre tudi spregledati posameznih incidentov, ki jih je tožena stranka tudi v svoji obrazložitvi povzela in kjer so bili žrtve civilisti (najmanj 13 ljudi, tudi žensk in otrok v eksploziji v primeru podstavljene bombe v avtu, 15 ranjenih ljudi pri umoru afganistanskega guvernerja...). Sodišče je tudi upoštevalo, da tožena stranka ni posebej ugotavljala, ali so poti do tožnikove province varne in iz vseh navedenih razlogov je ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi tožnik lahko utrpel resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, če bi se vrnil v domačo provinco. Glede na vse navedeno je v tej provinci območje spopadov, v incidentih pa večkrat izgubijo življenje tudi civilisti.

Pač pa je sodišče ocenilo, da bi tožnik lahko bival v Kabulu in da mu tam ne grozi nevarnost za resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ. V tem delu pa sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo dodatno navajalo razlogov za to, da bi lahko tožnik bival v Kabulu, ampak se v tem delu sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo tožnik zagotovo vrnjen v Kabul, kamor bo prišel varno z letalom, tam pa je stopnja nasilja zelo nizka, v primeru varnostnih incidentov gre izključno za ciljne napade, kot so visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, tuji pogodbeni delavci, vojaški konvoji, sodišča in podobno, Kabul ni pod nadzorom upornikov, v njem pa živijo ljudje različnih narodnosti in ni zaslediti, da bi prihajalo do kakšnih etničnih trenj.

Glede na to, da iz odločbe ustavnega sodišča št. Up-105/13 izhaja, da je potrebno pri ugotavljanju pogoja iz 3. alineje 28. člena ZMZ upoštevati kot pravni vir tudi sodbo sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala stališča te sodbe (stran 11 in 12 odločbe). Pa tudi sodišče samo ugotavlja, da je iz vidika stališča te sodbe odločba tožene stranke utemeljena. Iz te sodbe med drugim izhaja, da se obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oborožen spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se zavrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. To stališče je treba razlagati v kontekstu celotne sodbe, med drugim tudi v povezavi s točko 39., kjer je navedeno, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah (na primer v sklepu št. I Up 135/2014) zavzelo stališče, da je potrebno navedeno sodbo sodišča Evropske unije razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. V konkretnem primeru pa tožnik ni član take skupine. Dejstvo, da je Paštun, zanj ne predstavlja tveganja, da bi zgolj iz tega razloga lahko bil ogrožen v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, saj je potrebno upoštevati, da v Kabulu živi precej različnih narodnosti in kot je pravilno ugotovila tožena stranka, ni poročil o tem, da bi prihajalo do med nacionalnih incidentov. Tožnik tudi ne spada v katero izmed tistih skupin, ki so bolj ogrožene zaradi tega, ker so tarče napadov, kot so na primer visoki uradniki ali politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, vojaki in podobno. Pri ciljnih napadih na te skupine ljudi so sicer res včasih naključne žrtve tudi civilisti, vendar pa je v Kabulu možnost takih žrtev med civilisti tako majhna, da ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega oziroma notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Sodišče meni, da niti spremenjeni 106. člen ZMZ niti 38. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ nista v nasprotju niti z ustavo niti s pravom EU, zato sodišče ne bo vložilo zahteve za oceno ustavnosti oziroma postavljalo predhodnega vprašanja, kar bo pojasnilo v nadaljevanju, ko se bo opredelilo do konkretnih tožbenih navedb.

Dokaz, ki ga je tožnik predložil v tem postopku, to je dokument, ki potrjuje njegovo usposabljanje v organizacij A., je po mnenju sodišča relevanten za priznanje statusa begunca, saj je z delom v tej organizaciji tožnik utemeljeval svoj strah pred preganjanjem. Navedel je, da mu je bilo zaradi tega očitano, da krši islamske zakone in se odtujuje od islama in zaradi tega ga je bilo strah biti doma. Torej je ta dokaz povezan z priznanjem statusa begunca in ne s priznanjem subsidiarne oblike zaščite. Sodišče je ocenilo, da ta dokaz ni povezan z grožnjo smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi ali grožnjo za življenje ali osebnost tožnika zaradi nasilja v izvorni državi. V kolikor pa želi tožnik s tem dokazom pridobiti status begunca, pa je tožniku na voljo postopek s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito po 56. členu ZMZ, v kolikor so novi dokazi in nova dejstva nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma so na voljno tudi izredna pravna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Sodišče se zato ne strinja s tem, da bi bil ta dokaz pravno relevanten z vidika podaljšanja subsidiarne oblike zaščite.

Sodišče se ne strinja s tem, da bi bil 106. člen ZMZ v nasprotju z 25. členom ustave oziroma 13. členom EKČP, ker naj bi pomenil poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V zvezi s tožnikovo navedbo, da ni razumno pričakovati, da bi prosilci zoper odločbe, s katerimi jim je priznan status subsidiarne oblike zaščite, izpodbijali zgolj zato, ker se ne strinjajo z obrazložitvijo takega statusa, sodišče pojasnjuje, da je treba odločbo obravnavati kot celoto, z izrekom in obrazložitvijo vred. Če je nekemu prosilcu priznana zgolj subsidiarna oblika zaščite, je s tako odločbo hkrati, čeprav ne izrecno, zavrnjen status begunca in lahko vsak prosilec s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo zaradi tega, ker mu je priznana le subsidiarna oblika zaščite, ne pa status begunca. Ko je taka odločba enkrat pravnomočna, to pomeni, da je pravnomočno ugotovljeno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in je zato tako pravnomočno odločbo možno izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Ne drži trditev, da z novo ureditvijo tožnik nima možnosti uveljavljanja dodatnih razlogov ali argumentov, saj je bilo že navedeno, da je možno vložiti tudi ponovno prošnjo po 56. členu ZMZ, če so za to podani pogoji, oziroma zahtevati obnovo postopka, če so podani pogoji za obnovo postopka po ZUP. Iz navedenega razloga ni bila kršena niti pravica do enakega varstva pravic niti pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik tudi navaja, da če se lahko presojajo le razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite, ostalih razlogov pa se ne sme presojati, da bi bil potem tak prosilec podvržen resni škodi v primeru vrnitve v matično državo in bi zato prišlo do kršitve 3. člena EKČP. S tem v zvezi sodišče ponovno pojasnjuje, da se v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite lahko po 106. členu ZMZ ugotavlja le, ali so podani tisti razlogi, zaradi katerih je bila priznana subsidiarna oblika zaščite. Če pa so podani kakšni drugi razlogi za subsidiarno obliko zaščite ali pa razlogi, zaradi katerih bi lahko nekdo dobil status begunca, pa so na voljo druga pravna sredstva, kot so bila že zgoraj pojasnjena, zato ni bojazni, da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP. Torej ne drži, da tak prosilec nima možnosti uveljavljanja dodatnih razlogov, le da teh razlogov ne more uveljavljati v tem postopku – postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite – lahko pa te razloge uveljavlja v drugih postopkih. S tem v zvezi tožeča stranka navaja, da če bi te razloge uveljavljal v novem postopku, da bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sodišče na to odgovarja, da skladno s 14. členom ZUP velja, da je posamezni postopek treba voditi hitro in s čim manj stroški in čim manjšo zamudo, kar pomeni, da za posamezen postopek velja, da ga je treba voditi ekonomično, nobene zveze pa nima načelo ekonomičnosti postopka s tem, da so za uveljavljanje različnih pravic predvideni različni postopki. Načelo ekonomičnosti se torej nanaša zgolj v povezavi s posameznim postopkom. Sodišče se tudi ne strinja s tožečo stranko, da konkreten primer pomeni poseg v že pridobljene pravice, ker prosilci za mednarodno zaščito uživajo manj pravic kot osebe s priznanim statusom subsidiarne zaščite. Kot je pravilno navedla tožena stranka, je subsidiarna oblika zaščite taka pravica, ki velja le določen čas in ni nikomur mogoče zagotoviti, da bi lahko tako pravico oziroma pravice, ki izhajajo iz tega statusa tudi obdržal po poteku določenega časa. Ne gre za poseg v pridobljene pravice, če tak prosilec ponovno dobi status prosilca za azil. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi bil 38. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZMZ (predhodne in končne določbe) v neskladju z ustavo, ker naj bi tožnik izgubil pravico do učinkovitega sodnega varstva (25. člen ustave) in ker naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen ustave). Res je, da je po prej veljavnem 106. členu ZMZ lahko vsak prosilec, ki mu je bila priznana samo subsidiarna oblika zaščite, ponovno iste razloge iz prošnje (torej tudi tiste, zaradi katerih ni dobil statusa begunca) še enkrat uveljavljal, ko je prosil za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, sedaj pa vseh tistih razlogov ne more več uveljavljati, vendar pa to še vedno ne pomeni, da je bila izgubljena pravica do učinkovitega sodnega varstva ali pravica do enakega varstva pravic. Vsak tak prosilec ima še vedno možnost, da odločbo, s katero mu je bila priznana le subsidiarna oblika zaščite, izpodbija s tožbo v upravnem sporu, ker mu ni bil priznan status begunca, nihče pa, ki te možnosti s tožbo ni izkoristil, se ni mogel zanašati na to, da bo takrat, ko se bo odločalo o podaljšanju subsidiarne oblike zaščite, ponovno uveljavljal tudi razloge, ki se prvič niso upoštevali. Če ne bi bilo možnosti tožbe in bi bil edini način ponovnega uveljavljanje takšnih razlogov le ob podaljšanju subsidiarne oblike zaščite, potem bi res lahko bilo govora o neskladju s 25. in 22. členom ustave, ob taki zakonski ureditvi, kot je sedaj, pa o tem ni mogoče govoriti.

Sodišče pa se tudi ne strinja s tem, da je 106. člen ZMZ v neskladju s kvalifikacijsko direktivo in sodno prakso sodišča Evropske skupnosti. V zvezi s sodbo Sodišča EU tožeča stranka navaja, da iz nje izhaja, da se morajo v primeru prenehanja statusa begunca presojati poleg pogojev, na podlagi katerih je bil status begunca podeljen, tudi drugi pogoji, ki lahko vodijo do upravičenosti do statusa begunca. V zvezi s tem je treba najprej upoštevati, da je torej govora o prenehanju statusa begunca in ne o prenehanju subsidiarne oblike zaščite. Ne glede na navedeno pa tudi, če bi izhajali iz razlage, da je potrebno pri podaljšanju subsidiarne oblike zaščite upoštevati vse razloge, zaradi katerih se lahko prizna subsidiarna oblika zaščite, sodišče meni, da v obravnavanem primeru drugi razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite niti niso podani, saj je sodišče že pojasnilo, da tudi če se izhaja iz stališča, da je tožnikov predloženi dokaz o delovanju v organizaciji A. relevanten, je le-ta pomemben zgolj pri morebitni ponovni presoji o priznanju statusa begunca, ne pa za presojo, ali mu grozi resna škoda po 28. členu ZMZ. Samo besedilo spremenjenega 106. člena ZMZ pa je tudi usklajeno z besedilom 16. člena kvalifikacijske direktive, saj je tudi v 16. členu te direktive govora zgolj o spremembah okoliščin, zaradi katerih je nekomu priznan status subsidiarne zaščite, in ne o vseh okoliščinah iz prošnje. Tožeča stranka v tožbi tudi navaja, da se ji zdi nedopustno, da želi tožena stranka v sedanji odločbi oceniti nov dokaz v zvezi z tožnikovim delovanjem v organizaciji A. in na podlagi te ocene potrditi prejšnjo oceno verodostojnosti. S tem v zvezi sodišče ponovno ponavlja svoje stališče, to je, da ta dokaz ne more biti relevanten v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite, pač pa v drugih postopkih, kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno. Iz teh razlogov se sodišče tudi ne more opredeliti do tistih navedb pod točko 4. tožbe, kjer tožnik pojasnjuje, da v postopku priznanja mednarodne zaščite ni bil neverodostojen.

Glede tožbenih navedb pod točko 5. tožbe pa se sodišče strinja s tožečo stranko, da je treba upoštevati celovit pogled na situacijo v provinci in ne samo prvo polovico leta 2013, da je potrebno upoštevati, da je glavno mesto province eno izmed 10 z nasiljem najbolj obremenjenih okrajev v državi in da je potrebno tudi obstoj posameznih primerov, ko so civilne žrtve na območju, kjer potekajo spopadi, upoštevati kot razlog, da obstaja nevarnost resne škode po 3. alineji 28. člena ZMZ. Sicer pa je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da po njegovem mnenju življenje v provinci tudi za tožnika ni dovolj varno. Pri tem se sodišče tudi strinja z navedbo tožeče stranke, da niso bile preverjene informacije v zvezi z dejansko varnostjo poti med Kabulom in Logarjem.

Pač pa se sodišče ne strinja z tožbenimi navedbami, da za tožnika ne bi bilo varno bivati v Kabulu. Tožeča stranka se pri tem sklicuje predvsem na slabe humanitarne in ekonomsko socialne razmere v Kabulu. Vendar pa sodišče meni, da je potrebno ekonomsko socialne razmere kot razlog za priznanje subsidiarne zaščite po 28. členu ZMZ upoštevati le v izjemnih primerih. Take razmere bi se lahko upoštevale le v primerih, ko obstaja nevarnost za življenje oziroma nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, taka nevarnost pa je po mnenju sodišča le takrat, ko gre za ekstremne razmere, ki predstavljajo humanitarno katastrofo, kot je na primer v primeru širjenja nalezljivih bolezni, lakote in podobno. Zgolj težave pri nastanitvi in iskanju zaposlitve pa še ne morejo predstavljati razloga za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Sodišče tudi meni, da je zaščita prebivalstva v Kabulu dejanska in ne zgolj začasna. Kot izhaja iz poročila zveznega urada za azil Republike Avstrije, ki se nahaja v upravnem spisu, je predvsem Kabul najprivlačnejši za povratnike in se je vanj vrnilo med letoma 2002 in 2010 več milijonov ljudi, kar kaže na to, da so afganistanske oblasti sposobne zagotoviti tudi trajno in ne samo začasne zaščite.

Ker je bilo tudi v ponovljenem postopku ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.