Jedro

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 3. 2017, sklepa CSD A. št. ... z dne 7. 9. 2016 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da je drugostopenjska odločba o odpravi sklepa o zavrženju vloge pravilna in zahteva za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka tudi od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015 zakonito zavrnjena.

2. Sodbo izpodbija tožnik zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. pozitivno odločitev o zahtevku.

Navaja, da je dejansko stanje v zadevi pravilno povzeto in da je bistvo pritožbe v odvzemu že priznane pravice. Je oče B.B. roj. 17. 12. 1992 s težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju in hčerke C.C., roj. 14. 4. 1995 s težko motnjo v duševnem razvoju. Za oba otroka je bila izdana odločba o neupravičenosti do dodatka za nego otroka in odvzeta že pridobljena pravica. Zoper nezakoniti odločbi ni vložil pravnega sredstva, ker je menil, da CSD ve kaj dela in ve, kaj je zakonito in prav. Starši prizadetih otrok niso prava vešče stranke in nimajo profesionalne podpore, CSD-ji pa delajo v njihovo škodo.

Ko je izvedel za napako, je predlagal obnovo postopka, vendar ni bil pozvan k odpravi pomanjkljivosti. Vložil je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka, bil morda pri tem nespreten, organi pa so imeli vse podatke in bi lahko vlogo šteli kot predlog za obnovo postopka po 1. tč. 260. člena ZUP-a. Kot novo dejstvo šteje stališče tožene stranke v okrožnici z dne 25. 3. 2015, naslovljeni na CSD-je. Tožena stranka je ravnala nezakonito, vendar napake ni pripravljena popraviti. Opozarja na stališče sodišča v sodbi Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo ne izključujeta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, ki je izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšnih drugih, ki jih pritožnik tudi sicer zatrjuje povsem pavšalno in brez sleherne utemeljitve.

Izpodbijana sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbeno izvajanje poudarja le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Zahtevo z dne 18. 8. 2016, ki je na naslov tožene stranke prispela dne 22. 8. 2016 je Centra za socialno delo A. (v nadaljevanju: CSD) s sklepom z dne 7. 9. 2016 zavrgel. Vendar je tožena stranka z drugostopenjsko odločbo z dne 9. 3. 2017 procesni sklep odpravila in zahtevo za izplačilo dodatka za nego otroka za nazaj vsebinsko zavrnila. Slednjo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih posamičnih upravnih aktov na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2(ZDSS-1) z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnilo.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Sporno je torej le, ali je do dodatka za nego otroka upravičen za nazaj od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. 7. Ker gre za spor o upravičenosti do denarne dajatve pred vložitvijo zahteve v predsodnem upravnem postopku, je pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, podana v 96. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih3 (ZSDP-1). Po navedeni določbi ZSDP-1 se pravica do dodatka za nego otroka uveljavlja po rojstvu otroka in prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge. Slednji dejanski stan pa v konkretnem primeru zagotovo ni podan.

8. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana4 in ga v izpodbijani sodbi pravilno upošteva tudi prvostopenjsko sodišče. Zmotna uporaba materialnega prava v okoliščinah konkretnega primera ni, niti iz razlogov, ki jih ponavlja pritožba, ne more biti podana.

9. Za pritožbeno rešitev je odločilnega pomena, da je odločba št. ... z dne 17. 2. 2011 (B/1), po kateri tožnik od 1. 1. 2011 dalje za otroka B.B. več ni upravičen do dodatka za nego otroka, priznanega z odločbo z dne 17. 12. 2002, postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo, kaj šele sodno varstvo pravic. Pravnomočnost je institut procesnega in ustavnega prava, ki zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po 158. členu Ustave Republike Slovenije je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi, če so izpolnjeni predpisani zakonski pogoji.

10. V obravnavanem predsodnem postopku ni bila predlagana obnova postopka po 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku5(ZUP), kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje in hkrati pravilno razloguje, da tudi če bi bila, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane. Ker v predsodnem postopku ni bil vložen predlog za obnovo postopka, v tem pritožbenem postopku ni mogoče uspešno zatrjevati obnovitvenega razloga iz 1. tč. 260. člena ZUP-a, ko se lahko postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila dejstva navedena ali dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre v bistvu za stara nova dejstva, ki so obstajala že v času izdaje prejšnje, pravnomočne odločbe in bi pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila tedaj znana in uporabljena. Listina tožene stranke z dne 25. 3. 2015 (priloga A/6), ki predstavlja materialnopravno stališče oz. pojasnjevanje, ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. tč. 260. člena ZUP-a, kot zmotno meni pritožnik. Ne more se uspešno sklicevati niti na sodbo Psp 92/2012, saj ne gre za istovrstno zadevo.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/2014 s kasnejšimi spremembami. 4 Psp 122/2016; Psp 148/2017; Psp 224/2018 in drugih. 5 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami.