Jedro

Dedič sme v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dedič je ravnal brez krivde, če ni nasprotoval pogodbi o dosmrtnem preživljanju na edinem naroku za zapuščinsko obravnavo, na katerem je za to pogodbo prvič slišal, na naroku ni imel pooblaščenca, sodišče pa ga ni poučilo, da kasneje ne bo smel navajati nič, česar ni navedel na naroku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da zapuščina obstoji iz denarnega zneska na pokojničinem bančnem računu, ki ga na podlagi zakonitega dedovanja dedujejo trije zapustničini otroci po enakih delih. Pojasnilo je, da nepremičnina, glede katere je zapustnica s svojo hčerjo NP sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ne sodi v zapuščino.

(2) Proti sklepu se pravočasno pritožuje dedič VH. Navaja, da je šele na zapuščinski obravnavi izvedel za to pogodbo, za katero meni, da je bila sklenjena ne samo na skrivaj, ampak tudi pod prisilo in da sestra zapisanih del ni izvrševala. Sam bi moral prejeti vsaj nujni delež, saj se dedovanju ni odpovedal in bi ga moralo sodišče o tem poučiti. Navaja, da je sestra razpolagala z zapustničinim denarjem in da je slednji tudi sam nudil pomoč, ko jo je potrebovala. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva ponovno obravnava tako, da bo imel možnost uveljavljanja nujnega deleža. (3) Na pritožbo je odgovorila sodedinja NP in predlagala njeno zavrnitev.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi navaja dejstva glede veljavnosti in izvrševanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jih v postopku na prvi stopnji ni navajal. Upoštevaje določbo 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS št. 26/99, s spremembami; ZPP), ki se glede na določbo 163. čl. Zakona o dedovanju (UL SRS št. 15/76, s spremembami; ZD) smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze (le), če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

(6) Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik ni kriv, da tega ni navedel prej, ker pri tem ni ravnal manj skrbno, kot se lahko pričakuje od dediča na prvem naroku za zapuščinsko obravnavo. Iz spisa ne izhaja, da je bil dedič kakorkoli poučen, da mora do konca zapuščinskega postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa relevantna dejstva. Do nujnega deleža pritožnik v obravnavanem primeru sicer ni upravičen, saj zapustnica ni napravila oporoke, vendar je v tej smeri razumeti njegov pritožbeni očitek prvemu sodišču, češ da ga o pravicah ni poučilo.

(7) Zapuščinsko sodišče prve stopnje je sprejelo navedbe dedičev, da zapuščino predstavljajo določene nepremičnine, nakar je pooblaščenka dedinje N. P. navedla, da so bile odplačno odsvojene (s pogodbo o dosmrtnem preživljanju) že za časa zapustničinega življenja in da tedaj ne spadajo v zapuščino. Zapuščinsko sodišče je, kot je razvidno iz zapisnika o naroku, dedinjo očitno povprašalo o tem, ali je pogodbo izvrševala, sodedičev pa očitno ni vprašalo nič. Ker je šlo za edini narok, na katerem je pritožnika ta pogodba, kot trdi v pritožbi, presenetila, in ker ga sodišče ni opozorilo, naj navede vse, kar se mu zdi v zvezi s tem pomembno, saj tega v pritožbi ne bo več mogel, ob tem, da je bil brez pooblaščenca, česar mu v zapuščinskem postopku tudi ni moč šteti v breme, ga po prepričanju pritožbenega sodišča sankcija prekluzije ne more zadeti.

(8) Tako se ob novih dejstvih, ki jih pritožnik zatrjuje (da pogodba ni bila izvrševana in da je bila je bila verjetno sklenjena pod prisilo) izkaže, da je verjetno obseg zapuščine sporen, zato je bilo treba sklep o dedovanju razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). To naj ponovno opravi narok in glede na podane trditve dediča pritožnika ustrezno napoti na pravdo.