Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča iz vsebine 243. člena ZEKom-1 oz. členov, na katere se sklicuje, ni mogoče sklepati, da je imela oseba v položaju, kot je revidentkin (ki ni imetnica frekvenc), pravico do stranske udeležbe. Z navedbami, da bi v postopku lahko vplivala na to, da odločba sploh ne bi bila podaljšana oziroma bi bila podaljšana za krajše obdobje (od treh let), zaradi česar bi posledično bil prej izveden javni razpis v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZEKom-1, na katerem bi imela možnost sodelovati, je zasledovala zgolj svoj dejanski, ekonomski interes. Poleg tega ji v pravico do sodelovanja pri ponovni razdelitvi frekvenc v obravnavanem postopku ni moglo biti poseženo, saj jo lahko uveljavlja ob objavi javnega razpisa, pri čemer celo zakonska možnost izvedbe javnega razpisa še ne predstavlja revidentkine pravne koristi v predmetnem postopku podaljšanja odločb po 243. členu ZEKom-1. Tega revidentka ni izkazala niti s trditvami, da bi sodelovanje v tem postopku zagotovilo spoštovanje zakonskih kriterijev (objektivnosti, preglednosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti), saj gre za načela, ki so pomembna z vidika splošne zakonitosti, ki jo mora v postopku izdaje odločbe o podaljšanju odločb o radijskih frekvencah na podlagi 243. člena ZEKom-1 zagotavljati toženka (agencija). Kljub temu, da je revidentkino zatrjevanje glede pravnega interesa zaradi varstva konkurence v teh postopkih smiselno enako javnemu interesu in ciljem delovanja toženke, to ne pomeni, da je ta revidentkin osebni interes z vidika obravnavanega postopka tudi pravni, saj gre v tem primeru za njeno korist, povezano z izvajanjem njene gospodarske dejavnosti na trgu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep št. 38115-20/2013/5 z dne 12. 3. 2013. Z njim je toženka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje položaja stranske udeleženke v postopku, vodenem na podlagi 243. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), za podaljšanje veljavnosti obstoječih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc družbi A., d. d. (stranka z interesom v tem upravnem sporu).

2. Sodišče prve stopnje, ob sklicevanju na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v obrazložitvi podaja razloge za zavrnitev predloga za začetek postopka za presojo ustavnosti 243. člena ZEKom-1. V nadaljevanju meni, da tožnica glede na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku. Navaja, da drug operater v postopkih podaljšanja tujih odločb ne varuje svoje, že obstoječe pravne koristi, saj se z meritorno določbo, izdano drugemu operaterju, njegov pravni položaj ne spremeni. Sklicevanje na pričakovane pravice (potegovanje za frekvence v bodočem postopku in zgolj možnost, da bo pri tem uspešen) še ne pomeni pravno varovane obstoječe koristi, saj ne gre za sedanjo, neposredno na zakon oprto korist, ampak za bodočo hipotetično pravico (do sodelovanja na javnem razpisu). Tudi z vplivanjem na čas podaljšanja odločbe, kar naj bi omogočila udeležba v postopku, ne bi varovala obstoječe pravne koristi. Morebitni interes za pridobitev frekvenc, na katere se nanaša odločba o podaljšanju, in zatrjevanje prikrajšanosti v konkurenčnem smislu, prav tako ne pomeni pravne koristi v razmerju do konkurenčnega gospodarskega subjekta, ki je imetnik odločbe. Gre za uveljavljanje dejanskega interesa, saj v tem postopku ne more pridobiti frekvenc. Pojasnjuje, zakaj taka razlaga ni v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2012 in SEU v zadevi C-246/05. 3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnica (v nadaljevanju revidentka) revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede revizijskih razlogov se sklicuje na 1. in 2. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 43. člen ZUP, saj je toženka avtoritativno in brez obrazložitve odločala o tem, da se in za koliko časa se podaljšajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Ponavlja tožbene navedbe glede pravnega interesa za udeležbo, in sicer da bi s tem lahko vplivala na to, da odločbe sploh ne bi bile podaljšane oziroma bi bile podaljšane za krajši, nujno potrebni čas za izvedbo javnega razpisa v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZEKom-1. S tem bi varovala svoj neposredni pravni interes oziroma pričakovano pravico, da se za pravice do uporabe frekvence tudi sama poteguje na javnem razpisu. Gre za korist, ki je na podlagi 243. člena ZEKom-1 obstajala v času trajanja predmetnega postopka - ker je v tem zakonu predpisana izvedba javnega razpisa, ki ga je po izteku obstoječih frekvenc upravičeno pričakovala, ne gre za hipotetično ali bodočo pravico. Z udeležbo bi vplivala na nesorazmernost in diskriminatornost tega podaljšanja, ter na objektivnost in transparentnost, ki so zakonsko določeni pogoji po omenjenem členu ZEKom-1. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ji z izdajo odločbe o podaljšanju ni bila odvzeta pravica do sodelovanja na javnem razpisu in da bo to pravico lahko uveljavljala ob objavi javnega razpisa ter da se z izdajo odločbe njen položaj ni spremenil. Ponovno opozarja na širjenje pojma udeleženca v smislu 4. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (v nadaljevanju Okvirna direktiva). Sodišče se ni opredelilo do tožbenih ugovorov, da odločbe niso bile izdane zgolj za nujno obdobje, kot to predpisuje prvi odstavek 243. člena ZEKom-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje in ugodi tožbi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Toženka v odgovoru na revizijo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in pojasnjuje, da v primeru iz 243. člena ZEKom-1 ne gre za novo dodelitev frekvenc ali za odločanje o novih pravicah. Neprimerno je sklicevanje na določbe 4. člena Okvirne direktive in na njena merila in načela, saj ta niso neposredno na zakon oprta osebna pravica ali pravna korist, zato ne izkazujejo revidentkinega pravnega interesa. Sodba SEU C-426/05 se nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje. Tudi pri sklicevanju na zagotavljanje spoštovanja zakonskih kriterijev (objektivnost, enakopravnost, sorazmernost) ne gre za varstvo revidentkine pravice oziroma pravne koristi, ampak za varstvo zakonitosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc kot take. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno, podrejeno, naj jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Stranka z interesom na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. To stališče je v skladu z Ustavo RS (tako npr. Ustavno sodišče RS v sklepih št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s svojimi navedbami ni izkazala zelo hudih posledic kot pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trdivenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010), mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka s svojimi splošnimi in neizkazanimi navedbami (o kršitvi ustavnih pravic v zvezi s svobodno gospodarsko pobudo in svobodno konkurenco) izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazala.

9. V obravnavanem primeru je revizija dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, ali ima revidentka, ki ni imetnica radijskih frekvenc, pravni interes za udeležbo v postopku podaljšanja odločb o dodelitvi radijskih frekvenc sedanjemu imetniku frekvenc na podlagi 243. člena ZEKom-1. 10. Postavljeno pomembno pravno vprašanje terja razlago določb 43. člena ZUP v zvezi z določbami ZEKom-1, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Ker pomen tega vprašanja presega obravnavano zadevo, o njem pa Vrhovno sodišče še ni odločalo, je revizijo sprejelo v vsebinsko obravnavo.

Glede neutemeljenosti revizije

11. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Vendar ima tudi navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi(1). Poleg tega se revizijskem postopku presoja omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, ko je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, presoja omeji na trditveno podlago revidenta in okvir, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja(2). V tem obsegu je bil izveden preizkus utemeljenosti obravnavane revizije.

12. Iz podatkov sodnega in upravnega spisa je razvidno, kar med strankama ni sporno, da je toženka 25. 3. 2013 izdala odločbo št. 38115-7/2013/8, s katero je družbi T. Slovenije za čas od 3. 4. 2013 do 3. 1. 2016 podaljšala odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc v pasu 900 MHz. Revidentka je z vlogo z dne 11. 2. 2013 (ki jo je dopolnila z vlogo z dne 1. 3. 2013) priglasila stransko udeležbo v postopku. Njena vloga je bila zavrnjena s sklepom, ki je bil predmet presoje izpodbijane sodbe.

13. Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Po četrtem odstavku mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes.

14. Po navedenih določbah korist, ki se zahteva za udeležbo v postopku, ni kakršnakoli korist, ampak mora temeljiti na materialnem predpisu (biti mora pravna). Predpis je torej tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Hkrati mora biti takšna korist lastna (osebna), zato mora oseba zatrjevati, da želi vstopiti v postopek zaradi varovanja svojih koristi. Navedeno pomeni, da ne more uspešno uveljavljati dejanskega, tujega ali le splošnega javnega interesa. Stranski udeleženec v upravnem postopku svoje pravne koristi varuje tako, da opozarja na izpolnitev zakonskih pogojev za izdajo upravnega akta, ki se nanašajo na njegov pravni položaj in zaradi kršitve katerih bi bil ta lahko prizadet. Zato z ugovori, ki izražajo samo njegov dejanski ali izključno javni interes, ne more vplivati na odločitev.

15. Postopek podaljšanja veljavnosti obstoječih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc ureja 243. člen ZEKom-1. Ta v prvem odstavku določa, da lahko agencija (toženka), ne glede na določbo prvega odstavka 54. člena tega zakona, na predlog imetnika podaljša veljavnost odločb o dodelitvi radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom, ki so v veljavi na dan uveljavitve tega zakona, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc, in sicer le za obdobje, ki je nujno potrebno, da se izvedejo spremembe v razporeditvi oziroma dodelitvi radiofrekvenčnega spektra, ter se hkrati neprekinjeno zagotavljajo javne komunikacijske storitve končnim uporabnikom, vendar najdlje do 25. maja 2016. Agencija pri tem upošteva načela objektivnosti, preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti ter cilje iz 194., 195., 196. in 197. člena tega zakona.

16. ZEKom-1 izrecno ne določa, da bi imel v obravnavanem postopku poleg imetnika odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc še kdo drug položaj stranke oziroma stranskega udeleženca. Po presoji revizijskega sodišča pa niti iz vsebine navedenega 243. člena ZEKom-1 oz. členov, na katere se sklicuje, ni mogoče sklepati, da je imela oseba v položaju, kot je revidentkin, pravico do stranske udeležbe. Vrhovno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je revidentka z navedbami, da bi v postopku lahko vplivala na to, da odločba sploh ne bi bila podaljšana oziroma bi bila podaljšana za krajše obdobje (od treh let), zaradi česar bi posledično bil prej izveden javni razpis v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZEKom-1, na katerem bi imela možnost sodelovati, zasledovala zgolj svoj dejanski, ekonomski interes.

17. Tudi sicer možnost vplivanja na čas podaljšanja odločb ali celo neizdaja odločbe o podaljšanju revidentki ne bi neposredno omogočila pridobitev pravice, oprte na materialne določbe, oziroma ne bi neposredno spremenila njenega pravnega položaja. Vpliv bi bil le posreden, in sicer glede objave javnega razpisa, in s tem glede pravice sodelovati na njem. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za bodočo, hipotetično pravico in ne za sedanjo, neposredno na zakon oprto korist. Poleg tega ji v pravico do sodelovanja pri ponovni razdelitvi frekvenc v obravnavanem postopku ni moglo biti poseženo, saj jo lahko uveljavlja ob objavi javnega razpisa, pri čemer celo zakonska možnost izvedbe javnega razpisa še ne predstavlja revidentkine pravne koristi v predmetnem postopku podaljšanja odločb po 243. členu ZEKom-1. Pravica sodelovanja na javnem razpisu namreč ni pravica, ki bi spreminjala strankin položaj. Do slednjega bi prišlo zgolj, če bi bila na njem izbrana kot prejemnica pravice do uporabe radijske frekvence. Iz tega razloga tudi navajanja o potencialnem vplivanju na čas podaljšanja odločbe ne pomenijo zatrjevanja obstoja neposredne pravne koristi.

18. Vse navedeno pokaže, da revidentka, ki ni imetnica frekvenc, s svojimi navedbami izraža interes za njihovo pridobitev, torej dejanski interes, ne pa pravnega v razmerju do predmeta obravnavanja v postopku podaljšanja odločbe drugemu imetniku pravic. Ali drugače: ker se pri podaljšanju odločbe glede na ureditev v ZEKom-1 ne razpravlja o koristi, ki jo revidentka zasleduje, je v tem postopku tudi ne more varovati, zato ni izpolnjen pogoj za njeno stransko udeležbo. Po oceni Vrhovnega sodišča zato revizijske navedbe dejansko pomenijo nasprotovanje zakonski ureditvi podaljšanja odločb o pridobitvi radijskih frekvenc.

19. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti trditve, da revidentka izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku zaradi zagotavljanja spoštovanja zakonskih kriterijev (objektivnosti, preglednosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti).

20. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem podaja navedbe glede uporabe načel, ki so pomembna z vidika splošne zakonitosti, ki jo mora v postopku izdaje odločbe o podaljšanju odločb o radijskih frekvencah na podlagi 243. člena ZEKom-1 zagotavljati toženka. Ta mora skladno z drugim stavkom prvega odstavka omenjenega člena izdati predmetno odločbo ob upoštevanju načela objektivnosti, preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti ter ciljev iz 194. člena (splošni cilji in načela), 195. člena (spodbujanje konkurence), 196. člena (spodbujanje razvoja notranjega trga) in 197. člena (podpiranje interesa državljanov) ZEKom-1. Vendar to ne pomeni, da je v teh postopkih dopuščeno tudi sodelovanje drugih oseb in ne le imetnikov odločb, katerih veljavnost se podaljšuje, razen seveda, če dokažejo pravni, na pa dejanski interes. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da kljub temu, da je revidentkino zatrjevanje glede pravnega interesa zaradi varstva konkurence v teh postopkih smiselno enako javnemu interesu in ciljem delovanja toženke, to ne pomeni, da je ta revidentkin osebni interes z vidika obravnavanega postopka tudi pravni, saj gre v tem primeru za njeno korist, povezano z izvajanjem njene gospodarske dejavnosti na trgu.

21. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori glede širšega razumevanja pojma „zadevne stranke“ iz 4. člena Okvirne direktive. Ta člen se nanaša na pravico do pritožbe v postopkih dodeljevanja radijskih frekvenc in se ne nanaša na „specialne“ postopke, kot je ta iz prehodne določbe 243. člena ZEKom-1. Ta je bila v zakon vnesena zaradi izvedbe t.i. „spectrum refarminga“, to je sprememb v razporeditvi oziroma dodelitvi radiofrekvenčnega spektra, kar je obveznost, ki jo državam članicam nalaga politika EU(3). Iz predloga zakona izhajajo razlogi takšne ureditve: ker na podlagi 54. člena ZEKom-1 podaljšanje odločb o dodelitvi radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom ne bo več možno, se je zakonodajalec odločil za prehodno ureditev zaradi zagotavljanja neprekinjenega delovanja javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom in deloma zaradi varstva operaterjev – imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ki so po prejšnji ureditvi (ZEKom) lahko pričakovali podaljšanje takšnih odločb. 22. Novo prerazporeditev radiofrenkvenčnega spektra in nove tehnične zahteve pri uporabi radijskih frekvenc zahteva Direktiva 2009/140/ES(4) , ki za prilagoditev določa petletno obdobje po 25. 5. 2011 (5. člen). Ne ureja pa samega podaljševanja odločb o že podeljenih frekvencah z namenom doseganja novega radiofrekvenčnega spektra. Zato 243. člen ZEKom-1 ni neposredno izvedbeno pravilo omenjene direktive, vendar to ne pomeni, da z njo (ali tudi drugimi pravili EU) ni skladen. Direktiva kot akt namreč nalaga državam članicam dolžnost doseganja njenega cilja, prepušča pa jim metode in načine, kako bodo to dosegle (288. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, v nadaljevanju PDEU). Zakonodajalec je, da bi dosegel cilj nove razporeditve radiofrekvenčnega spektra, izbral način prehodne narave, torej zgoraj opisano možnost enkratnega podaljšanja odločb o dodeljenih radiofrekvencah, in tako, da vse odločitve prenehajo veljati istočasno ter se zato prerazporeditev radiofrekvenčnega spektra z novo izbranimi nosilci frekvenc lahko izvede v nekem časovnem trenutku, ki je enak za vse, in na podlagi javnega razpisa.

23. Način, ki ga nacionalni zakonodajalec sprejme, mora biti skladen s pravnim okvirjem pravil EU, predvsem PDEU in same direktive. Po presoji Vrhovnega sodišča je ureditev 243. člena ZEKom-1 skladna z določili 56. člena PDEU (prosto opravljanje storitev) in Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu. Prvi odstavek omenjenega člena ZEKom-1 ob upoštevanju načel in ciljev, naštetih v drugem stavku tega odstavka in navedenih v 20. točki obrazložitve te sodbe, toženki dovoljuje podaljšanje veljavnih odločb le za obdobje, ki je nujno potrebno, da se izvedejo spremembe v razporeditvi oziroma dodelitvi radiofrekvenčnega spektra, ob hkratnem neprekinjenem zagotavljanju javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom, vendar najdlje do 25. 5. 2016. Razlog neprekinjenega zagotavljanja storitve je skladen z omenjeno direktivo kot razlog v prevladujočem javnem interesu in takšen razlog lahko upraviči omejitve 56. člena PDEU, če je tudi primeren in sorazmeren. Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavani ukrep iz 243. člena ZEKom-1 izpolnjuje oba pogoja za omejevanje prostega opravljanja storitev, saj zakonodajalec ni omogočil neomejenega podaljšanja, temveč zgolj minimalno potrebnega, da se doseže enoten datum prerazporeditve radiofrekvenčnega spektra in skupen javni razpis za dodelitve vseh frekvenc hkrati(5). Ukrep je tudi primeren način novega določanja radiofrekvenčnega spektra. Zakonodajalec pri takšni izvedbi direktive ni ravnal diskrecijsko ali samovoljno ali z namenom omogočanja konkurenčne prednosti imetnikom (že podeljenih) pravic, temveč je zasledoval javni interes in interes izvedbe ciljev Direktive 2009/140/ES (prerazporeditev oziroma doseganje novega radiofrekvenčnega spektra). Izbrana možnost, da vsem imetnikom istočasno prenehajo pravice in da se na novem razpisu podelijo nove, regulatorju omogoča dosego cilja direktive. Med ukrepom in ciljem torej obstaja tesna povezanost. 24. Glede na vse navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da revidentka ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku podaljšanja odločb o dodelitvi radijskih frekvenc družbi stranki z interesom (družbi A. d. d.). Ker ostale revizijske navedbe za odločitev niso pomembne, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

25. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Tako Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člen ZPP, ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1. (2) Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. (3) Glej predlog zakona o elektronskih komunikacijah (Poročevalec DZ z dne 1. 10. 2012). Navedeno pomeni, da je treba določene radiofrekvenčne pasove izprazniti in jih ponovno prerazporediti za drug namen.

(4) Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembi direktiv 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, 2002/19/ES o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju in 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

(5) Kar izhaja iz odločbe št. 38115-7/2013/8 z dne 25. 3. 2013 (odločba, s katero je bila družbi T. Slovenije za čas od 3. 4. 2013 do 3. 1. 2016 podaljšana odločba o dodelitvi radijskih frekvenc v pasu 900 MHz), ki je priloga sodnega spisa (A 10).