Jedro

Toženca nista uspela dokazati, da tožeča stranka ni ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo oziroma, da jima je pri posredovanju škodila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi tega sodišča z dne 30.09.2002, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 345.786,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.06.2000 dalje in povrniti stroške postopka v višini 31.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi do plačila. Odločilo je tudi, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 85.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta toženca in v njej laično navajata, da je res tožeča stranka dobila kupca za njuno stanovanje, vendar je zavlačevala s prodajo, zato sta se obrnila na nepremičninsko agencijo "M." v L.. Res sta tudi sprejela aro v agenciji tožeče stranke, vendar je bilo vse ostalo urejeno pri drugi agenciji. Trdita, da je tožeča stranka posredovala pri upniku, ki je imel na stanovanju vknjiženo hipoteko, tako, da je ta zahteval celoten znesek hipoteke, čeprav je bilo sprva dogovorjeno drugače. Zaradi tega jima je uničila življenje, sta podnajemnika in dobesedno životarita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Toženca s svojo pritožbo nista uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. člena OZ) ureja posredniško pogodbo v 813. do 826. členu. Posredniška pogodba je definirana kot pogodba, s katero se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (813. člen ZOR). Posrednikova dolžnost je torej v tem, da naročitelja spravi v stik s tretjo osebo, od interesentov pa je odvisno ali se bosta spustila v pogajanja in ali bosta sklenila pogodbo (1. odst. 818. člena ZOR). Pri pogajanjih je posrednik dolžan posredovati samo, če je s pogodbo posebej prevzel tako obveznost. V tem primeru mora posredovati pri pogajanjih s profesionalno skrbnostjo (2. odstavek 818. člena. ZOR). Posrednik je upravičen do dogovorjenega plačila in celo do plačila, če ne bi bilo dogovorjeno (1. odstavek 822. člena ZOR). V obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo dogovorjeno plačilo za posredovanje tožeče stranke pri prodaji stanovanja tožene stranke v višini 3% provizije od prodajne vrednosti nepremičnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilno in prepričljivo dokazno oceno in pravilne dejanske ugotovitve tudi glede sledečih dejstev, ki jih pritožnika niti ne izpodbijata: da je bila prodajna vrednost nepremičnine tolarska protivrednost 100.000 DEM oziroma 12.909.578,00 SIT, da je tožeča stranka našla kupca za stanovanje, ki sta ga prodajala toženca in je sestavila predpogodbo (predkupno pogodbo), ki sta jo toženca s kupcema podpisala dne 29.03.2000, ko sta kupca s posredovanjem tožeče stranke tudi plačala aro v višini 500.000,00 SIT, kupoprodajna pogodba z istima kupcema pa je bila dne 19.06.2000 sklenjena s posredovanjem druge nepremičninske agencije. Čeprav pritožnika trdita, da je tožeča stranka neutemeljeno zavlačevala pri posredovanju in sta zato poiskala drugo nepremičninsko agencijo, tudi po oceni sodišča druge stopnje tožeči stranki tega ne gre naprtiti, saj kupoprodajne pogodbe ni bilo mogoče takoj skleniti, ker sta kupca morala najeti še kredit, da sta lahko plačala kupnino za nepremičnino, kar je potrdila priča M.P. in je ta pogoj tudi zapisan v predkupni pogodbi z dne 29.03.2000. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve, da toženca nista uspela dokazati, da tožeča stranka ni ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo oziroma, da jima je pri posredovanju škodila, kot trdita v pritožbi. Taki ugotovitvi ni mogoče odreči razumne presoje. Pritožbeno sodišče zato, upoštevaje zgoraj navedeno zakonsko naravo posredniške pogodbe in še posebej vsebino pogodbe o posredovanju, ki sta jo v obravnavani zadevi sklenili pravdni stranki, v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca vtoževano posredniško provizijo dolžna plačati, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo druge izbire, kot v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni zahtevala (1. odstavek 163. člena ZPP).