Jedro

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zmotno zaključilo, da sta tožnika glede odstranitve z vrvico povezanih količkov, vej bambusa in vej žive meje uspela izkazati verjetnost terjatve v smislu 272. člena ZIZ. Niti trditve tožnikov niti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je bilo zgoraj povzeto zatrjevano vznemirjanje takšno, da je preprečevalo ali pomembneje oteževalo izvrševanje vsebine služnostne pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: ″1. Tožena stranka je dolžna v roku 3 dni odstraniti z vrvico povezane količke, veje bambusa in veje žive meje, ki so na ortofoto posnetku (ki je sestavni del izreka sklepa) označeni s krogom in omejujejo služnostno pravico po poti, ki poteka po nepremičnini ID znak ... in ID znak ... in je na ortofoto posnetku, (ki je sestavni del izreka sodbe) označena s črtkanimi črtami.

Tožena stranka je dolžna v roku 3 dni odstraniti celotno leseno ograjo, ki je na ortofoto posnetku (ki je sestavni del izreka sklepa) označena s kvadratom in poteka ob služnostni poti, ki poteka po nepremičnini ID znak ... in ID znak ... in je na ortofoto posnetku (ki je sestavni del izreka sodbe) označena s črtkanimi črtami.

Za primer kršitve začasne odredbe se tožečo stranko pooblasti, da na stroške tožene stranke po izvršitelju B. L. vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da odstrani z vrvico povezane količke, veje bambusa in veje žive meje, ki so na ortofoto posnetku (ki je sestavni del izreka sklepa) označeni s krogom in omejujejo služnostno pravico po poti, ki poteka po nepremičnini ID znak ... in ID znak ... in je na ortofoto posnetku (ki je sestavni del izreka sodbe) označena s črtkanimi črtami ter odstrani celotno leseno ograjo, ki je na ortofoto posnetku (ki je sestavni del izreka sklepa) označena s kvadratom in poteka ob služnostni poti, ki poteka po nepremičnini ID znak ... in ID znak ... in je na ortofoto posnetku (kije sestavni del izreka sodbe) označena s črtkanimi črtami.

2. Toženi stranki se v bodoče prepove oviranje in onemogočanje služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji, ki v korist gospodujočih nepremičnin ID znak ..., ..., ..., ..., ..., ... in ID znak ... poteka po služnostni poti, ki se nahaja na nepremičninah ID znak ... in ID znak ..., ki je na priloženem ortofoto posnetku (ki je sestavni del izreka sodbe) označena s črtkanimi črtami na način, da bi ob služnostni poti postavljala leseno ograjo in lesene količke ali na kakšen drug način onemogočala oz. ovirala dostop do gospodujočih nepremičnin ter se ji hkrati v bodoče prepove tudi opustitev njene dolžne skrbnosti vzdrževanja služečih nepremičnin, zaradi česar bi prišlo do oviranja oz. omejevanja služnostne pravice.

Za primer kršitve te prepovedi se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev.

3. Ta sklep o začasni odredbi velja do pravnomočne odločitve v glavni stvari.″

2. Tožnika sklep v celoti izpodbijata iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je sodišče ob v pritožbi predstavljenih procesnih kršitvah napačno uporabilo materialno pravo, saj so v tem postopku zagotovo v zadostni meri izkazani vsi pogoji, kot jih določa ZIZ za izdajo začasne odredbe. Sodišču tožnika očitata, da je preozko tolmačilo predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podredno sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje temeljito pregledati argumente za izdajo začasne odredbe ter odločiti o podanem predlogu. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in verjetno izkaže tudi eno izmed naslednjih predpostavk, določenih v 272. členu ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. V obravnavani zadevi sta tožnika predlagala izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je enaka tožbenemu zahtevku, kar je sicer izjemoma dopustno. Gre za t. i. regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, za izdajo katere so se v sodni praksi uveljavili strožji standardi, kot veljajo sicer za izdajo zavarovalnih začasnih odredb, in katere cilj ni zavarovanje terjatve, pač pa začasna ureditev razmerja, in sicer na način, ki naj bi preprečil nastanek težko nadomestljive škode oziroma nasilja. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je zato potreben restriktiven pristop, to je z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Iz teh razlogov mora sodišče - ob hkratnem tehtanju interesov nasprotne stranke - zelo omejevalno razlagati pojme „grozeče nasilje“ oziroma „težko nadomestljiva škoda“.

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnika glede odstranitve lesene ograje na levi strani služnostne trase nista uspela izkazati verjetnost terjatve, saj je ugotovilo, da je lesena ograja obstajala še preden so pravdne stranke sklenile sodno poravnavo 3. 7. 20151; da zaradi postavljenih količkov in vrvice ter bambusa, nasajenega ob desnem robu služnostne trase, ter žive meje, katero vzdržujeta tožnika sama, tožnikoma ne more nastati težko nadomestljiva škoda – tožnika lahko kadarkoli odstranita veje bambusa, ki segajo na služnostno traso, sami količki pa ne morejo povzročiti takšne škode na vozilih, ki bi bila nenadomestljiva, oziroma niso takšne ovire, ki bi onemogočale vožnjo po služnostni trasi oziroma sami količki, bambus in vrvica ne predstavljajo takšne ovire, da večja vozila, kot so reševalno ali gasilsko vozilo v nujnih primerih ne bi mogla priti do gospodujočega zemljišča v lasti tožnikov. Pritožbeno sodišče gornje ugotovitve in zaključke sprejema kot pravilne.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče napačno zaključilo, da tožnika glede lesene ograje nista uspela izkazati verjetnosti terjatve, ker je verjelo zgolj izpovedbi toženca in zmotno presodilo izpovedbi tožnikov, s tem pa zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede trenutka postavitve lesene ograje. Ne drži, da toženčeva izpovedba ni bila konsistentna in da se je ne da preizkusiti. Toženec se je pri izpovedbi, s katero je potrdil svoje navedbe v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, skliceval na fotografijo z dne 25. 1. 2015, na kateri je na skrajnem levem robu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, jasno razvidna lesena ograja. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi njunih izpovedb ugotovilo, da tožnika nista vedela, kdaj je bila ta lesena ograja postavljena, je povsem utemeljeno zaključilo glede na nesporno dejstvo, da so pravdne stranke sodno poravnavo v zvezi z ustanovitvijo služnostne pravice sklenile 3. 7. 2015, da je lesena ograja obstajala že v času sklenitve sodne poravnave in da tako ni mogoče govoriti o tem, da bi ta predstavljala motenje služnostne pravice. Nenazadnje pa je toženec v odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe v dokaz trditve, da je lesena ograja bila postavljena pred vzpostavitvijo služnosti, predlagal zaslišanje priče - soseda M. K.. Sodišče prve stopnje tega dokaza sicer ni izvedlo, a ostaja dejstvo, da toženec za svoje navedbe ni predlagal zgolj svojega zaslišanja, pač pa tudi zaslišanje priče. Tožnika v pritožbi zgolj pavšalno navajata, da zapis datuma na fotokopiji fotografije še ne dokazuje, da je bila fotografija navedene dne dejansko napravljena, in da dvom o tem kaže že zapis 2286.jpg, saj takšnega zapisa na fotografijah običajno ni. Zato tožnikoma ne gre pritrditi, da je sodišče svojo odločitev nekritično oprlo le na toženčevo izpoved in priloženo fotografijo. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da iz izpovedi tožnikov jasno izhaja, da je bila ograja postavljena v zadnjem času, torej po sklenitvi sodne poravnave. Sodišče ni zmotno presodilo izpovedb tožnikov. Kot povzema pritožba, je tožnica izpovedala, da je lesena ograja nastala v zadnjih letih, prej je ni bilo, tožnik pa je izpovedal, da je bila postavljena v zadnjem času. Ne ena ne druga izpovedba ne omogočata dokazne ocene, kot sta jo napravila pritožnika, saj niti besedna zveza ″v zadnjih letih″ niti besedna zveza ″v zadnjem času″ ne zadošča za prepričljiv zaključek, da je bilo to po 3. 7. 2015. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni povzelo izpovedb tožnikov, pač pa je podalo dokazno oceno le-teh. Zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnika takega nasprotja niti ne trdita, pač pa se zgolj ne strinjata z dokazno presojo sodišča, napravljeno na podlagi zapisnika o zaslišanju strank. Po zgoraj obrazloženem ni utemeljen nadaljnji očitek, da je, s tem ko je sodišče napačno tolmačilo izpoved tožnikov, ostalo dejansko stanje glede trenutka postavitve lesene ograje tudi zmotno ugotovljeno.

9. Pritožnika sodišču neutemeljeno očitata, da je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v sodbi sploh ni opredelilo do tožnikovih navedb, podanih na naroku dne 4. 2. 2020, in sicer da je bila služnost ustanovljena s priposestvovanjem že pred sklenitvijo sodne poravnave dne 3. 7. 2015, s katero se je ugotovil le obstoj služnostne pravice, kar pomeni da četudi je lesena ograja obstajala v času sklenitve sodne poravnave, zagotovo ni obstajala v času ustanovitve služnosti. S tem ko sta tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe (oziroma v tožbi, na katero sta se sklicevala), zatrjevala, da toženec že od sklenitve sodne poravnave v zadevi P 141/2014 dne 3. 7. 2015 s postavljanjem raznih ovir onemogoča in omejuje izvrševanje služnosti, sta začrtala časovni okvir oziroma začetek obdobja, za katerega trdita, da toženec v njem tožnika kot služnostna upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti (varstvo služnosti po 212. členu SPZ). Sodišču prve stopnje se, glede na to, da je ugotovilo, da je ograja obstajala ob sklenitvi sodne poravnave in je bila torej slednja sklenjena glede na takrat obstoječe stanje, kar pomeni, da do zatrjevanega motenja služnosti ni prišlo po 3. 7. 2015, zato ni bilo potrebno opredeliti do gornjih tožnikovih navedb. Dejansko stanje zaradi tega ni nepopolno ugotovljeno, prav tako tudi ni zmotno uporabljeno materialno pravo, kot je očitano v pritožbi.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zaradi z vrvico povezanih količkov, vej bambusa in vej žive meje tožnikoma ne more nastati težko nadomestljiva škoda. Na podlagi izpovedb tožnikov je ugotovilo, da tožnika živo mejo vzdržujeta sama. Pritožnika to ugotovitev in zaključek, da zaradi žive meje ne more nastati nenadomestljiva škoda iz razloga, ker živo mejo vzdržujeta sama, neutemeljeno izpodbijata z navedbo, da to iz njunih izpovedb ne izhaja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice, da njen sin obrezuje živo mejo na izrecno vprašanje toženca; bambusa pa ne obrezuje, saj ga ni mogoče obrezovati, pravilno ugotovilo, da tožnika živo mejo vzdržujeta sama. Izvedeni dokazi na potrjujejo pritožbene navedbe, da tožnika nista nikoli izpovedala, da naj bi živo mejo vzdrževala sama. Tožnika nista imela pripomb na zapisnik o naroku dne 4. 2. 2020, na katerem so bile pravdne stranke zaslišane, zato ni moč upoštevati pritožbene navedbe, da je v zapisniku napačno zapisano vprašanje toženca in da je tožnica zgolj izpovedala, da je živo mejo obrezal sin in to le na izrecno pooblastilo toženca. Dejansko stanje zato ni zmotno ugotovljeno in sodišče v tem delu ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je očitano v pritožbi. Po obrazloženem in ob tem, da je tudi toženec izpovedal, da tožniki vzdržujejo živo mejo in da jim on tega ne prepoveduje, se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je takšna razlaga absurdna in nesprejemljiva, saj da je evidentno, da se živa meja nahaja na nepremičnini toženca, zaradi česar jo je dolžan tudi vzdrževati. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče v celoti spregledalo predpostavko po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, na katero sta se tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi sklicevala, in sicer da toženec s predlagano začasno odredbo ne bo utrpel škode oziroma bo pretrpel le neznatno škodo, oziroma sta obrazložila, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bo nastala prav nobena škoda, saj v ničemer ne bo posegla v njegovo lastninsko pravico, saj se z začasno odredbo od toženca zahtevajo le storitve in opustitve, ki so mu bile naložene s sodno poravnavo tj. omogočiti nemoteno izvrševanje služnostne pravice. Tretji odstavek 272. člena ZIZ res napotuje na uporabo tretjega (in četrtega) odstavka 270. člena ZIZ (ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev), kjer pa je predvideno, da če upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni dolžan dokazovati nevarnosti kasnejše uveljavitve terjatve. Tretji odstavek 270. člena ZIZ bi se torej lahko za nedenarno terjatev uporabljal smiselno le, ko bi sodišče presojalo kot pogoj za izdajo začasne odredbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. To pa je predpostavka, ki se je pri regulacijski začasni odredbi ne ugotavlja, saj se s takšno vrsto začasne odredbe že (začasno) ureja razmerje, ne pa zavaruje uveljavitev bodoče terjatve. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko ni presojalo predpostavk za izdajo začasne odredbe tudi z uporabo tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ. Neutemeljen je tako očitek, da je zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi očitek, da je sodišče hkrati s tem, ko te predpostavke sploh ni presojalo in je zaključilo, da drugi pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

11. Pritožnika nadalje tudi neutemeljeno grajata, da sodišče ni obrazložilo, zakaj škoda na vozilih ni škoda, ki bi bila nenadomestljiva, in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo in zadostno obrazložilo, da sami količki, ki so tudi razvidni iz priloženih fotografij, in veje bambusa ne morejo povzročiti takšne škode na vozilih, ki bila bila nenadomestljiva. Škodo na vozilih, ki bi bila povzročena zaradi količkov in vej bambusa, je namreč mogoče nadomestiti s primerno odškodnino, zato ni nenadomestljiva škoda. Sodišču prve stopnje zato že iz tega razloga ni bilo potrebno dokazno oceniti še dokazov, ki sta jih v zvezi z zatrjevanjem nenadomestljive škode na vozilih v spis vložila tožnika.

12. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino dopisa PGD ... z dne 15. 1. 2020, ki jo je povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, res napačno zaključilo, da tako iz tega dopisa kot iz izjave OKP ... ne izhaja, da bi se nanašala na količke z vrvico oziroma na bambus, ampak na leseno ograjo, za katero naj bi sodišče ugotovilo, da tožnika nista izkazala verjetnosti terjatve, saj pravilno zgolj iz dopisa OKP ... (priloga A 25) navedeno ne izhaja. Kljub navedenemu pa ni moč zaključiti, da je obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju, saj sodišče pod točko 6. obrazložitve ni podalo svojih zaključkov, pač pa zgolj povzelo vsebino dopisov oziroma izjav, v 9. točki pa je navedlo gornji zaključek. Zato ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je grajano v pritožbi. Ker je sodišče v 6. točki pravilno povzelo vsebino izjav (in torej ni prišlo do t.i. napake pri tehničnem prenosu vsebine izjave v sklep), ni podana niti očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupošteven pa je šele v pritožbi v spis vložen dokaz: dopolnitev dopisa ... z dne 10. 2. 2020, saj pritožnika nista izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde nista mogla predložiti pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ne drži, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstva, ali je po poti omogočen dostop večjim vozilom, v celoti spregledalo skladni izpovedi tožnikov, da večja vozila kot so rešilec, gasilski avtomobil in tovornjak do nepremičnin tožnikov ne morejo priti, ter tudi izjavi N.K. in G. K. z dne 15. 12. 2019. Opredelitev do teh izpovedb in izjav, torej da le-tem ne sledi, namreč izhaja že iz same obrazložitve sodišča, da sami količki in veje bambusa ter vrvice niso takšne ovire, ki bi po laični oceni sodišča onemogočale vožnjo po služnostni trasi oziroma ne predstavljajo takšne ovire, da večja vozila, kot so reševalno ali gasilsko vozilo v nujnih primerih ne bi mogli priti do gospodujočega zemljišča v lasti tožnikov. Dejansko stanje zato v tem delu ni nepopolno ugotovljeno, kot je očitano v pritožbi.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za začasno odredbo ni utemeljen, pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilna predvsem zato, ker na podlagi trditev tožnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe, sklicujočih se na trditve v tožbi ni moč sprejeti zaključka, kot ga je ob zmotni uporabi materialnega prava sprejelo sodišče prve stopnje, da sta tožnika izkazala za verjetno, da njuna nedenarna terjatev obstoji ali da jima bo zoper toženca nastala. Tožnika namreč s tožbo zahtevata varstvo služnosti po 212. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v prvem odstavku določa, da če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Za poseg v stvarno služnost je značilno ravnanje, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirja pri njenem izvrševanju. Vznemirjanje pa mora biti takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje (in torej ne le otežuje) izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva.2 Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zmotno zaključilo, da sta tožnika glede odstranitve z vrvico povezanih količkov, vej bambusa in vej žive meje, uspela izkazati verjetnost terjatve v smislu 272. člena ZIZ. Niti trditve tožnikov niti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je bilo zgoraj povzeto zatrjevano vznemirjanje takšno, da je preprečevalo ali pomembneje oteževalo izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obstoj pogoja težko nadomestljive škode pritožnika, ne moreta izpodbiti sklepa sodišča prve stopnje. Te pritožbene navedbe so, (-) da se je sodišče pri odločanju o obstoju pogoja nenadomestljive škode v celoti oprlo le na toženčevo izpoved, da lahko tožnika veje bambusa, ki segajo v služnostno pravico, kadarkoli odstranita, kar je pravno nevzdržno in spodbuja samovoljo ter ji daje prednost pred sodnim varstvom, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo; (-) da sodišče ni dokazno ocenilo dokazov, ki sta jih v zvezi z zatrjevanjem nenadomestljive škode na vozilih v spis vložila tožnika (in sicer da sodišče ni presodilo izjav N.K. in G. K. z dne 15. 12. 2019, potrdila PU ...., PP ... z dne 3. 2. 2020 ter izjave B. O. z dne 23. 12. 2019; tudi sicer to, da sodišče ni opravilo dokazne ocene teh dokazov ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je očitano v pritožbi); (-) da sodišče pri odločanju o tem, ali je pogoj nenadomestljive škode izpolnjen, ni presodilo tožnikovih navedb, da obstaja velika nevarnost, da bo zaradi do gospodujočih nepremičnin oteženega in občasno v celoti onemogočenega dostopa z osebnimi vozili ter v celoti onemogočenega dostopa z večjimi motornimi vozili (gasilskimi vozili in reševalnimi vozili), ogroženo življenje in zdravje tožnikov in drugih oseb, ki v gospodujočih nepremičninah prebivajo; (-) da sodišče ni zavzelo stališča glede navedb, da je zaradi onemogočenega dostopa ... do vodohrama, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 786/6 ko. ... do katere je mogoče priti le po poti, po kateri obstaja služnost, onemogočena kontrola vodnega hrama in s tem pitne vode v njem, zaradi česar obstaja velika nevarnost, da lahko v primeru kontaminacije pitne vode nastane nenadomestljiva škoda - okvara javnega zdravja (vključno z zdravjem tožnikov); (-) da zaradi onemogočenega dostopa gasilskim vozilom po služnostni poti obstaja nevarnost, da v primeru naravnih nesreč gasilska intervencija ne bo mogoča, kar lahko povzroči pri tožnikih in drugih ljudeh okvaro zdravja in nastanek velike premoženjske škode na nepremičninah in okolju; (-) da v primeru neizdaje začasne odredbe lahko nastane tudi nenadomestljiva škoda v obliki ogroženega preživljanja tožnikov, saj tožnika in njuni bližnji za nakup osnovnih življenjskih potrebščin nujno potrebujeta nemoten prehod z osebnim vozilom po poti, ki poteka preko nepremičnin toženca. Posledično ni utemeljen očitek, da je zaradi tega, ker sodišče obstoja nenadomestljive škode s tega vidika ni presojalo, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in tudi ne očitek, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožnikoma v primeru neizdaje začasne odredbe ne more nastati težko nadomestljiva škoda. Po obrazloženem tudi ni utemeljen očitek, da je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz že zgoraj podanih razlogov, da tožnika nista izkazala verjetnosti terjatve glede odstranitve z vrvico povezanih količkov, vej bambusa in vej žive meje, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo navedbe tožnikov, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne bo nastala škoda, ki bi bila višja od škode, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastala tožnikoma.

15. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicujeta tožnika, niso podani in prav tako tudi ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti in ki bi terjali razveljavitev sklepa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 V 1. točki sodne poravnave so pravdne stranke v zadevi Okrajnega sodišča v Celju P 141/2014 dogovorile, da se pri služečih nepremičninah parc. št. ... in parc. št. ..., obe k.o. 1169 Cerovec, last L. E. do celote, dovoli vknjižba služnostne pravice hoje in voženj z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji po obstoječi, delno asfaltirani in delno betonski cesti v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. ..., vse k.o. 1169- Cerovec. 2 Glej komentar 212. člena v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Miha Juhart et. al., GV Založba, Ljubljana 2004.