Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za poravnalni predlog tožeče stranke v okviru mediacijskega postopka (da do srečanja pravdnih strank v njem ni prišlo, pa med pravdnima strankama ni sporno), in ne za izvensodni dogovor med pravdnima strankama. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zato imelo podlago za neupoštevanje tožnikove poravnalne ponudbe v tem postopku v 309.a členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 210,68 EUR pritožbenih stroškov v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43369/2008 z dne 07. 07. 2008, s katerim je bilo toženi stranki naloženo v plačilo 2.183,59 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in 136,00 EUR izvršilnih stroškov. Toženi stranki je še naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 402,77 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti pa se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Torej pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v takih sporih ni dopusten. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vlog pravdnih strank in predloženih pisnih dokazov lahko odločilo o spornem dejanskem stanju in ker nobena stranka v navedenih vlogah ni zahtevala izvedbe naroka, tudi imelo podlago za izdajo izpodbijane sodbe (2. odst. 454. člena ZPP v zvezi s 480. členom ZPP). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka v svojih vlogah ni opredelila, katerih del tožeča stranka ni opravila v celoti, drugačno pritožbeno stališče pa je po ugotovitvah pritožbenega sodišča protispisno. V vlogi z dne 22. 01. 2009, v kateri naj bi bile napake del po pritožbenih trditvah konkretizirane, te konkretizacije ni. Glede na to, da tožena stranka tudi ni oporekala trditvam tožeče stranke, da se tožena stranka pritožuje nad stanjem trave na južnem delu vrta, glede teh del pa je bila naročnik druga pravna oseba, delo na južnem delu vrata pa ni predmet tega spora, saj se račun številka 200/06 nanaša na nabavo in sajenje bambusov, račun številka 96/06 pa na dela na severnem delu vrta, je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za odločitev o tožbenem zahtevku brez razpisa naroka za glavno obravnavo tako v samih navedbah pravdnih strank, kot tudi glede reševanja reklamacije in odprave neravnin v severnem delu vrta v slikovni dokumentaciji, ki ji tožena stranka prav tako ni oporekala. Tako se pokaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo niti smiselno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niti izrecno uveljavljane po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je namreč preizkusljiva, v njej pa tudi ni nasprotij o odločilnih dejstvih med vsebino listin, na katere je oprlo svojo odločitev in samimi temi listinami.

7. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za poravnalni predlog tožeče stranke v okviru mediacijskega postopka (da do srečanja pravdnih strank v njem ni prišlo, pa med pravdnima strankama ni sporno), in ne za izvensodni dogovor med pravdnima strankama. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zato imelo podlago za neupoštevanje tožnikove poravnalne ponudbe v tem postopku v 309.a členu ZPP. Drugačno pritožbeno stališče o naravi poravnalne ponudbe kot izvensodnega dogovora med pravdnima strankama namreč predstavlja v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali deloma za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 375 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV torej 206,55 EUR ter 2 % materialnih stroškov v znesku 4,13 EUR, skupno torej 210,68 EUR.