Jedro

Odpovedni razlog po 108. čl. ZDR ni bil podan, saj tožena stranka v sedmih mesecih po tem, ko je nadzorni svet sprejel sklep o pričetku likvidacije, s postopkom likvidacije dejansko ni začela niti ni postopka likvidacije izvedla do konca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.5.2005, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 12.7.2007 in da tožniku delovno razmerje s toženo stranko na njeni podlagi ni prenehalo in še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1.9. do 23.9.2007 in od 1.1.2008 dalje, mu delovno dobo za ta čas vpisati v delovno knjižico, mu od bruto plač obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske plač pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter mu povrniti stroške postopka v višini 740,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik več, pa je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče nesporno ugotovilo, da gre pri odpovednemu razlogu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi tožniku za poslovni razlog ekonomskega značaja, ki je s strani tožene stranke dokazan. Tako je glede na dejansko stanje prenehala potreba po opravljanju del hišnika že 3.7.2007, o čemer je odločal Nadzorni svet na svoji seji. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožniku podala najprej namero za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter mu dne 12.7.2007 pogodbo tudi odpovedala. Tožnik se na neutemeljene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi z njegovim varstvom po predpisih, ki veljajo za odpoved pogodbe invalidu, v teku postopka na prvi stopnji ni nikoli skliceval in jih tudi ni nikoli uveljavljal. Zaradi tega tožena stranka teh razlogov ni mogla nikoli dokazovati, saj je menila, da navedeno ni sporno. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na kršitev določb v zvezi s postopkom odpovedi invalidov, je mnenja, da je sodišče presojalo zakonitost odpovedi pogodbe izven postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako presojalo podlago za odpoved brez, da bi bila dana možnost toženi stranki, da poda svoje dokaze. Opozarja tudi na izpoved direktorice M., ki je povedala, da je toženka imela zaposlena le dva delavca in obema je bila pogodba odpovedana iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je zato po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju mali delodajalec, kar pomeni, da za odpoved pogodb o zaposlitvi invalidom ni potrebno pridobiti mnenja Komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določili ZZRZI, ampak se neposredno uporablja določba 2. odstavka 103. člena ZPIZ-1, ki določa, da ni obveze za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, v kolikor ima delodajalec zaposlenih manj kot pet delavcev. Zaradi tega ponovno poudarja, da je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izključno zaradi poslovnih razlogov zaradi zmanjšanja obsega poslovanja, glede katerih je sodišče ugotovilo, da so dokazani in utemeljeni. Ker tožnik svojega statusa invalida nikoli ni pogojeval kot podlago za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, je mnenja,da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na dejstva, ki jih tožnik v postopku nikoli ni uveljavljal, kar tudi pomeni, da se tožena stranka o navedenih dejstvih ni mogla izjasniti in jih dokazati, s čimer je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in s tem tudi zmotno uporabljena določila Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki mu jo je tožena stranka izdala dne 12.7.2007, nezakonita. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 24.5.2005 opravljal dela hišnika, ki je obsegalo pomoč pri delu na terenu in pri hišnih opravilih, dejansko pa je urejal zunanje površine, ki je ena od dejavnosti tožene stranke. Dne 5.7.2007 je tožena stranka tožnika pisno obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnik po lastnih zatrjevanjih tega obvestila ni prejel, kar pa v konkretnem primeru niti ni bistveno za presojo odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka) s pojasnilom, da kljub povečanim naporom vodstva, podjetju ni uspelo zagotoviti povečanja obsega poslov, zaradi česar bo podjetje pričelo z likvidacijskim postopkom in postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bila nato 12.7.2007 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožena stranka tožniku na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom 30 dni, pri čemer kot odpovedi razlog navaja pričetek postopka likvidacije in s tem prenehanje delovanja družbe v skladu z določili ZGD. Ker se v primeru uvedbe postopka za prenehanje delodajalca delavcem odpove pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR, ki veljajo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s tem, da je drugačen samo odpovedni rok, (vsem delavcem pripada le 30 dnevni odpovedni rok ne glede na delovno dobo - 1. odstavek 108. člena ZDR), je potrebno ugotoviti, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s formalno pravnega vidika ni vprašljiva.

Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zakonita, saj kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov, je tožena stranka na seji nadzornega sveta 3.7.2007 sicer sprejela sklep o pričetku likvidacije družbe, ni pa tega postopka speljala do konca. Tožena stranka kot invalidsko podjetje je bilo namreč po določbi 2. odstavka 58. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in 72/2005) dolžna predhodno pisno obvestiti Ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo o sprejetju sklepa o prenehanju gospodarske družbe, saj je po zakonu vlada pristojna dajati soglasje k stečaju invalidskih podjetij. Ker tožena stranka tega pisnega obvestila ni posredovala ministrstvu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti po sedmih mesecih od sprejetja sklepa Nadzornega sveta tožene stranke o pričetku postopka likvidacije družbe, do dejanskega pričetka tega postopka ni prišlo in je družba še vedno vpisana v sodni register. Odpovedni razlog po 108. členu ZDR tako ni utemeljen, kar posledično pomeni, da je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neutemeljenega odpovednega razloga, nezakonita.

Zaradi povedanega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ukvarjalo z vprašanjem, ali so za tako odpoved podani tudi poslovni razlogi po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in z vprašanjem, pod kakšnim pogoji je mogoče tožniku kot invalidni osebi odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Presoja teh vprašanj je v predmetni zadevi nepotrebna, saj je bistvenega pomena za pravilno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka dejstvo, da je tožena stranka kot odpovedni razlog navedla pričetek postopka prenehanja družbe zaradi likvidacije in da ta razlog ni podan. Vendar tudi, če bi ta razlog bil podan, sodišču v tem primeru ni potrebno še posebej presojati obstoja poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, niti okoliščin, ali spada delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi zaradi pričetka postopka likvidacije družbe med zaščiteno kategorijo delavcev. Velja namreč poudariti, da gre v primeru odpovednega razloga po 108. členu ZDR za samostojen odpovedni razlog in če je ta razlog podan, je dopustno odpovedati pogodbo o zaposlitvi vsem delavcem, torej tudi tistim, ki so varovani pred odpovedjo kot invalidne osebe, saj 4. odstavek 116. člena ZDR izrecno določa, da varstvo invalidov ne velja v primerih uvedbe postopka za prenehanje delodajalca. Očitek pritožbe, da se sodišče pri presoji odločitve v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, ali je tožniku kot invalidni osebi delovno razmerje prenehalo pod pogojem, ki jih določa zakon, je zato utemeljen, vendar za presojo odločitve v konkretni zadevi brezpredmeten.

Upoštevaje navedeno in ker je odločitev sodišča o tožbenem zahtevku ne glede na delno zmotno uporabo materialnega prava materialno pravno pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).