Jedro

Šele če bi tožeča stranka postavila trditve, ki omogočajo presojo, da vtoževano plačilo ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu, bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba po višini ostala nesklepčna, in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Opustitev materialnega procesnega vodstva preraste v kršitev pravice do izjave, če sodišče stranke ne seznani s svojimi pravnimi stališči, ki jih stranka kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Sodišče mora stranko opozoriti samo na tiste spregledane vidike spora, ki jih kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Za tiste, ki bi jih mogla predvideti, ni mogoče reči, da se o njih ni imela možnosti izjaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.586,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2022 dalje. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki I. izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 1.586,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2022 dalje do plačila v roku 8 dni, v točki II. izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, izreče pa tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške s pričujočo pritožbo v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti potrdi s strani tožeče stranke izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča in naloži tožeči stranki povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku petnajstdnevnega paricijskega roka do dne plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6. Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke zahteva plačilo računa št. 1347 z dne 20. 5. 2022 in računa št. 1349 z dne 20. 5. 2022 za dodatno naročeno čiščenje poslovnih prostorov v četrtem nadstropju družbe A. v obdobju od 10. 4. 2022 do 1. 5. 2022 in od 3. 5. 2022 do 8. 5. 2022. 7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka v obdobju, na katerega se nanašata vtoževana računa, za družbo A. izvajala storitve čiščenja. V obdobju od marca do maja 2022 so v pritličju in četrtem nadstropju objekta družbe A. potekala gradbena dela, katerih glavni izvajalec je bila tožena stranka. Tožeča stranka se je z družbo A. dogovorila, da v času gradbenih del ne bo izvajala storitev rednega čiščenja, izvedla pa bo generalno čiščenje. Med toženo stranko in družbo A. je bilo dogovorjeno, da je finalno čiščenje prostorov po zaključku del v domeni investitorja, torej družbe A. B. B. je v imenu tožene stranke v vtoževanem obdobju pri tožeči stranki ustno naročal storitve čiščenja, ki predstavljajo dodatne storitve čiščenja in ne finalnega ali generalnega čiščenja. Tožeča stranka je naročene storitve čiščenja opravila. Tožena stranka ni ugovarjala kvaliteti opravljenega čiščenja. Med strankama ni bilo dogovora o višini plačila. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi morala tožeča stranka zatrjevati (in v primeru spora tudi dokazati), da zahtevano plačilo za delo ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Ker tožeča stranka ni navedla nobenih trditev v prid presoje, da vtoževani znesek ustreza običajni ceni v primerljivih poslih, in torej ni navedla tistih okoliščin, ki bi omogočale določitev cene na podlagi drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je tožba ob nedokazanosti dogovora o ceni po višini ostala nesklepčna. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS), ker je upoštevalo prepozne (šele v drugi pripravljalni vlogi podane) navedbe tožene stranke o zanikanju dogovora o višini urne postavke, do katerih se tožeča stranka zaradi zamejitev iz 451. in 452. člena ZPP ni mogla in smela opredeliti. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je obstoj dogovora o vtoževani višini urne postavke nesporen, posledično pa ga ni bilo treba dokazovati. Če je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke o zanikanju dogovora o višini urne postavke štelo za pravočasne, bi moralo po mnenju tožeče stranke z uporabo materialnega procesnega vodstva tudi njej omogočiti, da se ustrezno izjavi o ugovoru tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo drugega odstavka 642. člena OZ. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

9. Pritožbena navedba, da je tožena stranka obstoj dogovora o višini plačila prerekala šele v drugi pripravljalni vlogi, ni utemeljena. Res je tožena stranka šele v drugi pripravljalni vlogi konkretno navedla, da iz računov tožnice izhajajo različne cene urne postavke čiščenj (l. št. 77), vendar je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da od tožeče stranke ni naročila nikakršnih storitev in da med njima ne obstaja nikakršno pogodbeno razmerje, v prvi pripravljalni vlogi pa je navedla, da med pravdnima strankama ni bilo soglasja volj glede predmeta naročila in njegovega plačila, torej bistvenih sestavin pogodbe (l. št. 55). Tožena stranka je z zanikanjem obstoja pogodbenega razmerja, to je z navedbo, da med strankama ni bilo soglasja volj glede predmeta naročila in njegovega plačila, zanikala tudi trditev tožeče stranke o obstoju dogovora za urno postavko, čeprav ni uporabila besedne zveze urna postavka. S tem se je na tožnico preneslo trditveno in dokazno breme glede višine urne postavke. Tožnica bi le-to lahko pojasnila v dopolnitvi tožbe ali v prvi pripravljalni vlogi, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je tožena stranka že s svojimi navedbami v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v prvi pripravljalni vlogi zanikala trditve tožeče stranke, da sta se pravdni stranki dogovorili o ceni storitev. Tožeča stranka pa je, kot že rečeno, imela možnost izjaviti se o ugovoru tožene stranke v svoji pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke. V zvezi z zaključkom o spornosti obstoja dogovora o ceni storitev sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

10. Ker je bil obstoj dogovora o višini plačila sporen, je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom izvedlo dokazni postopek in zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora o ceni naročenih storitev čiščenja. Ta dejanska ugotovitev je za pritožbeno sodišče zavezujoča. Ker dogovor o višini plačila ni bil dosežen, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka po višini presojalo na podlagi določbe drugega odstavka 642. člena OZ. Ta določa, da če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Pri tem je pravilno presodilo, da je trditveno in dokazno breme v zvezi s podatki, ki sodišču omogočajo določitev višine plačila po citirani določbi, na tožeči stranki. Šele če bi tožeča stranka izpolnila to trditveno breme, bi nastopila dolžnost tožene stranke ugovarjati, da je obračunana urna postavka previsoka, pretirana, da ne ustreza običajnim cenam in podobno. Sklicevanje tožeče stranke na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 142/2021 z dne 30. 7. 2021 ni utemeljeno. Iz citirane sodbe namreč ni razvidno, da bi tožena stranka v tisti zadevi izrecno zanikala obstoj soglasja volj glede predmeta naročila in njegovega plačila, temveč je ugovarjala zgolj, da na podlagi podanih navedb tožeče stranke ne more ugotoviti natančno, na kaj se računi oziroma tožbeni zahtevek nanašajo.

11. Šele če bi tožeča stranka postavila trditve, ki omogočajo presojo, da vtoževano plačilo ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu, bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba po višini ostala nesklepčna, in tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi splošno znanih dejstev o višini urne postavke za čiščenje prostorov, ki ga izvaja podjetje kot dejavnost na trgu, zaključiti, da je urna postavka 13,00 EUR + DDV ustrezna in običajna, ni utemeljen. Splošno znana so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe.1 Urna postavka za čiščenje poslovnih prostorov kot dejavnost na trgu po presoji pritožbenega sodišča nima značilnosti splošno znanega dejstva. Poleg tega je tudi splošno znana dejstva treba zatrjevati, le dokazovati jih ni treba.

12. Opustitev materialnega procesnega vodstva načeloma pomeni zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati, razen če je prerasla v kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Opustitev materialnega procesnega vodstva preraste v kršitev pravice do izjave, če sodišče stranke ne seznani s svojimi pravnimi stališči, ki jih stranka kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Sodišče mora stranko opozoriti samo na tiste spregledane vidike spora, ki jih kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Za tiste, ki bi jih mogla predvideti, ni mogoče reči, da se o njih ni imela možnosti izjaviti.2 Glede na to, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in nadalje v prvi pripravljalni vlogi zanikala obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, pri čemer je tudi izrecno zanikala obstoj soglasja volj glede plačila, bi tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti mogla predvideti, da bo obstoj dogovora o višini plačila predmet dokazovanja in da bo dokazovanje morda neuspešno, zaradi česar bo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka po višini presojalo na podlagi določbe drugega odstavka 642. člena OZ. Ker bi tožeča stranka ta vidik spora ob ustrezni skrbnosti mogla in morala predvideti in se je imela možnost do njega opredeliti v svoji pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke, njena pravica do izjave zaradi opustitve materialnega procesnega vodstva ni bila kršena.

13. Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku petnajstih dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1 J. Zobec, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 374. 2 J. Zobec, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 295.