Jedro

Dolžnica je v svojem ugovoru smiselno zatrjevala neobstoj obligacijskega razmerja z upnikom in posledično prerekala svojo pasivno legitimacijo.

Dejstvo neobstoja obligacijskega razmerja je po svoji vsebini negativno dejstvo. Predmet dokazovanja so tudi tako imenovana negativna dejstva, vendar se je v teoriji in sodni praksi ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva; tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma (tako tudi sklep II Ips 751/2006).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 6984/2007 z dne 8. 10. 2007 razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v II. točki izreka, in v delu, s katerim je bil določen izvršitelj, to je v III. točki izreka (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Nadalje je odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka v pravdnem postopku odločalo Okrajno sodišče v Mariboru (II. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje upnik. Izpostavlja, da lahko sodišče prve stopnje sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, zgolj na podlagi obrazloženega ugovora dolžnika, ugovor dolžnika v konkretni zadevi pa po prepričanju pritožnika ne ustreza obrazloženemu ugovoru v skladu z drugim odstavkom 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ. Da je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine šteti kot obrazložen in utemeljen, morajo biti v njem v skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ navedena dejstva, s katerimi ga dolžnik utemeljuje, in predlagani oz. predloženi dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Dolžnica pa za svoje navedbe v ugovoru v obravnavani zadevi ni predlagala nobenega dokaza, ki bi njene navedbe potrjeval oz. na podlagi katerega bi njene navedbe bilo mogoče preveriti. Zato po mnenju pritožnika dolžnica ni zadostila pogojem obrazloženega ugovora v smislu navedenih določb ZIZ, zaradi česar bi bilo potrebno njen ugovor zavrniti. Pritožnik se ne strinja s prvostopnim stališčem, da je v ugovoru zatrjevani neobstoj obligacijskega razmerja po svoji vsebini negativno dejstvo, za katerega dolžnica ne more predložiti dokaza, saj pri tem prvostopno sodišče v celoti spregleda, da se trditvena podlaga v postopku lahko dokazuje tudi z zaslišanjem stranke, prič ter s sodnimi izvedenci in ne zgolj z vpogledom v listine. Da naj ne bi prejela nobenega računa in da ničesar ne dolguje, bi tako morala dolžnica po mnenju pritožnika dokazovati vsaj s svojim zaslišanjem in/ali zaslišanjem prič. Pritožnik primarno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se „ugovor dolžnice kot neobrazložen in neutemeljen zavrže oz. zavrne in v celoti potrdi sklep o izvršbi“. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se dolžnica zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi se je dolžnica plačilu izterjevane okoljske dajatve zoperstavljala z ugovornimi navedbami, v okviru katerih je zanikala obstoj obligacijskega razmerja z upnikom. Slednjemu naj ne bi ničesar dolgovala in od njega ni prejela nobenega računa, saj dolžnica nepretrgoma že od leta 1965 živi v Nemčiji. Vse komunalne in druge storitve v zvezi s hišo na Valvazorjevi ul. 66 v Mariboru naj bi tako koristila in posledično bila zavezana plačevati njena hči M.M.M., ki je dejansko prebivala na tem naslovu. Upnik je v odgovoru na ugovor pasivno legitimacijo dolžnice utemeljeval z zatrjevanjem, da se je slednja v skladu z obvestilom M.V. vodila kot uporabnica vode oz. vodovodnega priključka za vtoževano obdobje, zato naj bi bila po prepričanju upnika zavezana plačevati tudi izterjevane komunalne storitve oz. okoljsko dajatev. Iz ugovora dolžnice pa nasprotno smiselno izhaja, da naj v tem obdobju zaradi življenja v Nemčiji ne bi bila uporabnica vode.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključuje, da je dolžnica v svojem ugovoru smiselno zatrjevala neobstoj obligacijskega razmerja z upnikom in posledično prerekala svojo pasivno legitimacijo. Res je tudi, da je dejstvo neobstoja obligacijskega razmerja po svoji vsebini negativno dejstvo. Predmet dokazovanja so tudi tako imenovana negativna dejstva, vendar se je v teoriji in sodni praksi ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva; tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma (tako tudi sklep II Ips 751/2006). V konkretnem primeru je tako dokazno breme obstoja obligacijskega razmerja na upniku. Posledično dolžničinega ugovora ni mogoče šteti za neobrazloženega zgolj zato, ker v njem ni predložila dokazov, s katerimi bi izkazovala zatrjevani neobstoj obligacijskega razmerja z upnikom.

8. ZIZ v drugem odstavku 53. člena (v zvezi s prvim odstavkom 61. člena istega zakona) določa, da mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji 9. 12. 1999 sprejelo načelno pravno mnenje, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo, oziroma, ki lahko imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predloži dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje. Zahteva za predložitev dokazov iz drugega odstavka 53. člena ZIZ pomeni, da mora dolžnik ugovoru priložiti listine, na katere se sklicuje, oziroma navesti, zakaj jih ni mogel priložiti. Če dolžnik, ki uveljavlja razloge, ki preprečujejo izvršbo, ne more predložiti dokazov iz razlogov po tretjem odstavku 226. člena, 227. členu in 228. členu ZPP, bo izvršilno sodišče ravnalo po omenjenih zakonskih določbah. Če pa ne more priložiti dokazov iz omenjenih razlogov dolžnik, ki ugovarja sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, navajajoč razloge, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnične, bo listine po omenjenih določbah ZPP v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem pridobilo pravdno sodišče (tako tudi sklep II Ips 751/2006). Sodišče prve stopnje bo namreč v slednjem primeru postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

9. Načeloma sicer ni mogoče oporekati stališču pritožnika, da se trditve v postopku lahko dokazujejo tudi z zaslišanjem stranke, prič ter s sodnimi izvedenci in ne zgolj z vpogledom v listine. Vendar pa mora stranka dokazovati zgolj dejstva, ki so v njenem dokaznem bremenu. Po dolžnici zatrjevani neobstoj obligacijskega razmerja z upnikom pa po že zgoraj obrazloženem (vsaj zaenkrat še) ni bil na dolžnici, ampak kot negativno dejstvo na tistem, ki njegov obstoj zatrjuje (na upniku). Vsa po upniku izpostavljena dokazna sredstva bo imela dolžnica v nadaljnjem (pravdnem) postopku še vedno možnost uporabiti in s tem izpodbijati morebitni upnikov dokaz obstoja obligacijskega razmerja in posledične utemeljenosti izterjevanega zneska.

10. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi obrazloženega ugovora dolžnice povsem utemeljeno postopalo po drugem odstavku 62. člena ZIZ, kar je v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe upnika in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa.

11. Ker upnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ sam svoje stroške pritožbenega postopka.