Jedro

Pravilno je stališče, da ZPP materialnopravnih določb, na podlagi katerih bi bilo od tožnika mogoče zahtevati varščino za pravdne stroške toženca, nima. Edine tovrstne določbe vsebuje le ZMZPP v svojem 90. in 91. členu, ki pa tovrstno varščino predvideva le v primerih, ko je tožnik tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Slovensko pravo torej tožencu v primerih, kot je konkretni, tj., ko je tožnica pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ne daje pravice zahtevati položitve varščine za povrnitev njegovih pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca, naj se tožnici naloži plačilo predujma za pravdne stroške toženca.

2. Zoper ta sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter tožnici naloži založitev predujma za pravdne stroške oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za založitev predujma za njegove pravdne stroške zavrnilo z utemeljitvijo, da Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nima materialnopravnih določb o predujmu oz. varščini za pravdne stroške in nadalje, da takšno varščino sicer predvideva Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), vendar ne gre za takšen primer.

5. Pravilno je stališče, da ZPP materialnopravnih določb, na podlagi katerih bi bilo od tožnika mogoče zahtevati varščino za pravdne stroške toženca, nima. Edine tovrstne določbe vsebuje le v ZMZPP v svojem 90. in 91. členu, ki pa tovrstno varščino predvideva le v primerih, ko je tožnik tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Slovensko pravo torej tožencu v primerih, kot je konkretni, tj., ko je tožnica pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ne daje pravice zahtevati položitve varščine za povrnitev njegovih pravdnih stroškov.

6. V okoliščinah konkretnega primera ni utemeljeno sklicevanje pritožnika na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 33/2016 z dne 3. 2. 2016. Ugotovitev odškodninske odgovornosti stečajne upraviteljice, ker ni predvidela in rezervirala ustreznega zneska za stroške nasprotne stranke in ta nato stroškov postopka, do katerih je bila upravičena na podlagi sodbe, ni dobila povrnjenih, namreč tožencu še ne daje pravice, da mimo zakonskih določb zahteva založitev varščine za pravdne stroške. Dajanje navodil stečajnemu upravitelju ene od strank pa tudi ne spada v pristojnost pravdnega sodišča. 7. Pritožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 22. in 26. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Nobeden od njiju namreč ne določa pravice tožencev zahtevati varščino za pravdne stroške, pač pa prvi ureja enako varstvo pravic, drugi pa pravico do povračila škode, ki jo nekomu v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Slabo premoženjsko stanje tožnika, ki je državljan Republike Slovenije oz. pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, kot že navedeno zgoraj, v slovenskem pravu ni predvideno kot okoliščina, ki bi tožencu dajala pravico zahtevati varščino za njegove pravdne stroške (gl. zgoraj). Položaj konkretnega toženca pa se od položaja drugih tovrstnih tožencev bistveno ne razlikuje.

8. Glede na vse zgoraj navedeno pa pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim utemeljevanjem, da stroškov ne bo dobil povrnjenih.

9. Pritožbeno uveljavljani razlogi so se tako izkazali za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.