Jedro

Revizija ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 20. 11. 2008 po odvetniku vložila revizijo. V reviziji navaja, da jo vlaga po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Jesenice z dne 6. 6. 2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 9. 2007. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski carinski organ za blago, sproščeno v prost promet po postavki 01 in 02 carinske deklaracije z dne 17. 10. 2003, tožeči stranki naknadno obračunal carino in davek na dodano vrednost v skupnem znesku 629.607,00 SIT ter stroške preiskave v carinskem laboratoriju v znesku 30.000,00 SIT. V postopku naknadnega preverjanja navedene carinske deklaracije je bilo namreč ugotovljeno, da se uvoženo blago pravilno uvršča v drugačno tarifno oznako kombinirane nomenklature carinske tarife, kot je tista, ki jo je ob vložitvi deklaracije predlagala tožeča stranka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Ker tožeča stranka dovoljenost revizije (po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1) utemeljuje le s prepisom zakonskega besedila in ne obrazloži, s čim naj bi bili navedeni predpisani pogoji izpolnjeni, po presoji vrhovnega sodišča ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije po navedeni določbi 6. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (glej npr. zadeve X Ips 361/2007, X Ips 777/2007, X Ips 535/2008 in X Ips 286/2008), da je treba po dikciji ZUS-1 pomembnost pravnega vprašanja presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Takšnih pravnih vprašanja pa po presoji vrhovnega sodišča tožeča stranka ne navaja. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem (kot na primer: ali je odločba o odmeri carine ugotovitvena, konstitutivna ali dajatvena, kar zastavlja tožeča stranka med revizijskimi razlogi), ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (kot na primer: vprašanje, kaj sodi v izrek in kaj v obrazložitev upravne odločbe, kar urejata 213. in 214. člen ZUP; vprašanje prepovedi reformatio in peius v upravnih postopkih, kar ureja 253. člen ZUP).

7. Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3, 45/08, 111/08 - sklep US, 121/08 - sklep US) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.