Jedro

Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami sodnega izvedenca še ni razlog za postopanje po 254. členu ZPP.

Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odškodnina prisodi le izjemoma, če so bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Sicer se začasne omejitve upoštevajo v okviru odškodnine za telesne bolečine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 3.400,00 EUR in mu povrniti 263,29 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se zadeva vrne v novo sojenje. Pravi, da sodba nima dovolj tehtnih razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi v nasprotju z vsebino listin in sami s sabo ter da se sodbe ne da preizkusiti. Ne strinja se z ugotovitvami sodnega izvedenca, ki naj bi napačno ocenil vzročno zvezo med škodnim dogodkom in njegovimi zdravstvenimi težavami. Izvedenec bi moral upoštevati, da je bil tožnik 27. 2. 2012 operiran na hrbtenici, kar je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Napačne so tudi njegove ugotovitve glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin. Poudarja, da ima zaradi napada toženca trajne posledice. Opozarja, da je podal pripombe na izvedensko mnenje in predlagal njegovo dopolnitev z zaslišanjem izvedenca oziroma s postavitvijo drugega izvedenca, vendar sodišče njegovemu predlogu ni sledilo. Sodišče tudi ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Navaja še, da je odškodnina odmerjena bistveno prenizko, v nasprotju z načelom individualizacije in sodno prakso.

Toženec se pritožuje zoper odločitev o prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Opozarja na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri tožniku ni podano zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi česar tožnik iz tega naslova ne more trpeti duševnih bolečin. Navaja tudi, da bi moralo sodišče pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati, da temelj zahtevka ni bil sporen.

Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Toženec na pritožbo tožnika ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni.

Neutemeljene in pavšalne so tožnikove pritožbene navedbe, ki merijo na procesne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1). Pritožnik ne pojasni, v katerem delu naj bi bila obrazložitev sodbe protispisna, pomanjkljiva in sama s sabo v nasprotju. Pritožbeno sodišče, ki na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pazi tudi po uradni dolžnosti, ugotavlja, da ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in da si ti razlogi niso v nasprotju.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo obseg škode, ki jo je tožnik utrpel kot posledico obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče je svoje ugotovitve oprlo na listinsko dokumentacijo v spisu in na ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke. Tožnik se v pritožbi ne strinja z ugotovitvami izvedenca, pri čemer ne navede nobenega razloga, ki bi vnašal dvom v pravilnost in popolnost izdelanega izvedenskega mnenja. Tudi v pripombah na izvedensko mnenje tožnik ni podal nobenega razloga, ki bi zahteval dopolnitev dokazovanja z izvedencem. Po 254. členu ZPP sodišče dodatno zasliši izvedenca ali ponovi dokazovanje z istim ali drugim izvedencem le, če je izvid ali mnenje nejasno, nepopolno, samo s sabo ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju ali če obstaja utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Navedb v tej smeri pa tožnik v pripombah na mnenje (niti v pritožbi) ni podal. Izrazil je le nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, kar pa še ni razlog za postopanje po določbah 254. člena ZPP. Da bi imel tožnik zaradi škodnega dogodka posledice, kot jih zatrjuje v pritožbi, ne potrjujejo niti drugi izvedeni dokazi. Pritožbeno sodišče, ki tudi samo ocenjuje izvedensko mnenje kot popolno, strokovno in prepričljivo, tako ne vidi razloga, zakaj mu ne bi bilo mogoče slediti.

Pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov je prav tako pavšalen, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Pritožnik ne opredeli dokazov, na katere se nanaša njegov očitek, niti ne pove, kako naj bi očitana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v višini 3.400,00 EUR, kar je v času sojenja predstavljalo 3,4 povprečne mesečne neto plače v RS), ki po presoji pritožbenega sodišča ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ (2). Pritožbeno sodišče pritrjuje tožencu, ki v pritožbi navaja, da tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po ugotovitvah sodnega izvedenca, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, tožnik v posledici škodnega dogodka nima nobenih trajnih posledic. Začasno zmanjšanje splošne življenjske in delovne aktivnosti (tožnik je bil 3 mesece in pol oviran pri oblačenju, obuvanju, negi in osebni higieni) pa ni bilo takšne intenzivnosti in trajanja, da bi tožnika upravičevalo do posebne odškodnine za to obliko škode (3). To škodo je potrebno upoštevati v okviru fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ne pa kot posebno odškodninsko postavko. Pritožbeno sodišče je zato pri preizkusu višine prisojene odškodnine začasno zmanjšanje tožnikove aktivnosti upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine, saj na pravno kvalifikacijo ni vezano, ostalo pa je tudi v okviru postavljenega zahtevka (4). Po izvedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dosojena odškodnina kljub pojasnjeni napačni materialnopravni kvalifikaciji primerna in pravična.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom prsnice brez premika, udarnino obraza, prsnega koša, trebušne stene, hrbta in desne podlahti ter odrgnine na rokah in hrbtu. Zaradi poškodb je trpel 3 do 4 dni hude telesne bolečine, 14 dni srednje hude telesne bolečine, 3 tedne lahke telesne bolečine, 2 meseca občasne lahke telesne bolečine, imel pa je tudi glavobole. Trpel je nevšečnosti med zdravljenjem, saj je moral trikrat obiskati osebnega zdravnika, trikrat zdravnika specialista, sedemkrat pa je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju. Navedene posledice, skupaj z zgoraj opisanimi omejitvami, tožnika upravičujejo do višje odškodnine za telesne bolečine od prisojene (2.000,00 EUR). Po presoji pritožbenega sodišča znaša primerna odškodnina za telesne bolečine 2.800,00 EUR. Navedeno zvišanje pa ne vpliva na skupno dosojeno odškodnino, ker tožniku ne gre prisojena odškodnina za za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 800,00 EUR. Za prestani strah je sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 600,00 EUR. Glede na ugotovitve, da je primarni strah trajal le nekaj minut, intenziven sekundarni strah pa je trajal 5 dni, potem pa je bil blažje intenzitete, tožnik ni upravičen do višje odškodnine. Skupno dosojena odškodnina, ki je v času sojenja predstavljala 3,4 povprečne plače, ustreza obsegu in teži poškodb in tudi pravilno odraža razmerje med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami. Sodišča so v nekoliko težjih primerih zlomov prsnice in udarnin (daljše bolečinsko obdobje, intenzivnejše telesne bolečine, hospitalizacija) oškodovancem prisojala odškodnino v višini od 4 do 5 povprečnih plač(5), v nekoliko lažjih primerih, ko so oškodovanci utrpeli le udarnine, pa odškodnino v višini od 2 do 3 povprečne plače(6).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca glede odločitve o pravdnih stroških. Toženec je pred sodiščem prve stopnje uveljavljal soprispevek tožnika k nastali škodi, zato ne držijo njegove pritožbene navedbe, da temelj ni bil sporen. Sodišče je tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodilo, kar je pravilno upoštevano pri odločitvi o pravdnih stroških. Utemeljena je uporaba sekundarnega pravila drugega odstavka 154. člena ZPP, ki sodišče pooblašča, da v primeru delnega uspeha stranki upoštevaje vse okoliščine primera prisodi ustrezen del pravdnih stroškov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi glede zavrnitve pritožbe.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 97/2007 )

(3) Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odškodnina prisodi le izjemoma, če so bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

(4) Tožnik je zahteval odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer začasnih omejitev ni opredelil posebej kot eno ali drugo obliko škode. Za telesne bolečine je zahteval 5.000,00 EUR odškodnine.

(5) Na primer II Ips 243/2009 in II Ips 208/2009. (6) Na primer II Ips 8/2006 in II Ips 661/2006.