Jedro

Za pravno domnevo, da je bilo zemljišče možno komunalno opremiti brez večjih stroškov zadostuje, da se v 60 m pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča, ki je povezan z javnim cestnim obrežjem, pri čemer zadošča, da je tak priključek en sam.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. ... z dne 11. 9. 2006, odpravi in se zadeva vrne tožencu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženec zavrnil pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 22. 4. 2006. S citirano odločbo je prvostopni upravni organ Slovenski odškodninski družbi naložil, da mora denacionalizacijski upravičenki - tožnici v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti za podržavljeno zemljišče s parc. št. 310-travnik 5, v izmeri 3150 m2, odškodnino v obveznicah v višini 24.242,42 DEM (1. točka izreka). V 2. točki izreka je zaradi dane odškodnine, ki presega vrednost podržavljene nepremičnine, zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 168-njivo 4, v izmeri 3090 m2, ob podržavljenju vpisano v zk. vl. št. 977 k.o. B. Zoper prvostopno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ker se ne strinja z vrednotenjem parc. št. 310 k.o. B., deloma kot komunalno opremljenim nezazidanim stavbnim zemljiščem (v izmeri 1184 m2) in deloma kot kmetijskim zemljiščem (v izmeri 1966 m2). Po njenem mnenju je treba upoštevati lego parcele v 60 metrskem obcestnem pasu, pri čemer velikost parcele ni pomembna, zaradi česar bi bilo treba celo zemljišče vrednotiti kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče. V obrazložitvi toženec navaja, da se v skladu z 11. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, vrednost stavbnih zemljišč ugotavlja glede na dejstvo, ali je bilo zemljišče v času podržavljenja zazidano ali nezazidano, če je bilo nezazidano pa, ali je bilo komunalno neopremljeno oziroma bi ga bilo tako mogoče opremiti brez večjih stroškov, ali pa je bilo komunalno neopremljeno. Kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče se šteje tisto, na katerem so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. To določbo nadalje dopolnjuje 1. člen Navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, v katerem je pojasnjeno, kdaj je mogoče zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov. To je po citirani določbi v primerih, ko so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, da so bila oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo, ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. V primerih, ko zemljišča ni bilo mogoče priključiti le na javno električno ali vodovodno omrežje, se vrednost takega zemljišča, izračunana po 14. členu Navodila, zmanjša za 30 %. Ugotavlja, da je bila parcela št. 310 - travnik 5, podržavljena tožnici na podlagi odločbe ObLO A. št. ... z dne 11. 9. 1959 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, iz posesti pa odvzeta v izmeri 3150 m2 z odločbo ObLO A. št. ... z dne 21. 1. 1962. Iz odločb o podržavljenju, zemljiškoknjižnega vložka št. 842 k.o. B., v katerega je bilo zemljišče v času podržavljenja vpisano, in iz identifikacijskega potrdila OGU A., št. ... z dne 8. 8. 1995 je razvidno, da je bilo zemljišče v času podržavljenja opredeljeno kot travnik 5.b. r. Ker pa je predpis, ki je bil podlaga podržavljenju, spremenil namembnost zemljiščem, katera so bila na njegovi podlagi podržavljenja, iz kmetijskih v stavbna, je za ugotovitev vrednosti takih zemljišč potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za vrednotenje kot komunalno opremljenih stavbnih zemljišč. V konkretnem primeru je iz dopisa JP Vodovod - kanalizacija d.o.o., št. ... z dne 30. 7. 2004 razvidno, da se je zemljišče v času odvzema v letu 1962 od priključka na vodovodno omrežje nahajalo v oddaljenosti več kot 100 m. Iz dopisa JP Elektro A. št. ... z dne 19. 8. 2004 izhaja, da je bilo nizkonapetostno omrežje v letu 1962 napeljano od zemljišča št. 310 k.o. B. v oddaljenosti 120 m. Oddaljenost zemljišča od javne poti, ter površino zemljišča št. 310 k.o. B., ki se je še nahajala v 60 m obcestnem pasu, pa je ugotavljal izvedenec A.A.. Navedeni je v svojem mnenju z dne 20. 2. 2005 navedel, da je ob podržavljenju parc. št. 310 k.o. B. ležala južno od železniške proge s parc. št. 624/1 in vzhodno od javne poti, ki se je preko železniške proge nadaljevala v javno pot kot parc. št. 645 k.o. B., ter da je površina zemljišča, ki je v celoti ležala v 60 m obcestnem pasu, merila 1184 m2. Po ugotovitvi oddaljenosti zemljišča od komunalne infrastrukture, se vrednost celotne parc. št. 310 izračuna tako, da se seštejeta del zemljišča v izmeri 1184 m2, katero se vrednosti kot nezazidano, komunalno opremljeno zemljišče, kateremu se vrednost zmanjša za 30 %, ter del zemljišča v izmeri 1966 m2, katero se vrednoti kot kmetijsko zemljišče, v skladu z določili Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Ker je takšno vrednost ugotovil tudi prvostopni upravni organ (24.242,40 DEM), je njegova odločitev pravilna, zaradi česar je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledično napačno izračunane višine odškodnine za podržavljeno nepremičnino. Ne strinja se z razlogi prvostopnega upravnega organa in toženca in meni, da je določbo 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in naslednji, v nadaljevanju Navodilo) treba razlagati tako, da se šteje, da je bilo komunalno opremljeno celotno zemljišče, če je le del tega ležal znotraj 60 metrskega pasu. Vrhovno sodišče RS je namreč v revizijski zadevi zoper sklep Višjega sodišča v A. II Cp 882/2004 z dne 19. 5. 2004 izdalo sklep II Ips 521/2004 z dne 14. 7. 2005, s katerim je zavrnilo revizijo. Vrhovno sodišče RS je pri tem sprejelo pravno stališče, da je za (absolutno) pravno domnevo iz 3. odstavka 11. člena Navodila dovolj, da se katerikoli del zemljišča nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni cesti. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage domneve, je treba povezati s temu odgovarjajočim pogojem za opredelitev komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, torej s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Brez posebnega razčlenjevanja je seveda jasno, da zadošča, da je tak priključek en sam. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo toženca spremeni tako, da se celotna površina parcele št. 310 v izmeri 3150 m2, zk. vl. št. 842, k.o. B. oceni kot nezazidano, delno komunalno opremljeno stavbno zemljišče v vrednosti 59.076,36 DEM, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo toženca odpravi in vrne zadevo tožencu v ponovno odločanje, in mu naloži, da se v izrek odločbe vnese odškodnina v navedeni višini.

Toženec v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi, ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba, d.d., Mala ulica 5, Ljubljana, kot stranka z interesom v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni podala.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe 3. odstavka 11. člena Navodila, po kateri se šteje, da je bilo zemljišče možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, če se je nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, če je bilo oddaljeno do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju, se zemljišče ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Stališče sodne prakse (na katero se sklicuje toženec v izpodbijani odločbi), po kateri se je štelo, da je izpolnjen pogoj, da se je zemljišče nahajalo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, če se je v tem pasu nahajalo celotno zemljišče, je bilo spremenjeno s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba I Up 1056/2005-4 z dne 23. 11. 2006). Vrhovno sodišče RS je v celoti sledilo stališču iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, na katerega se je v tožbi sklicevala tožnica. Po navedenem stališču je za pravno domnevo iz 3. odstavka 11. člena Navodila dovolj, da se v 60 m pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage domneve, je treba povezati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje, pri čemer zadošča, da je tak priključek en sam. Glede na to, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra (7. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/2000), posamezni deli zemljiške parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja - ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa. Ob pravilni uporabi navedene določbe za odločitev tako ni relevantno, kateri del parcele se nahaja v 60 m ob javni dovozni poti.

V obravnavanem primeru je bilo z mnenjem sodnega izvedenca geodetske stroke ugotovljeno, da je del parcele št. 310 k.o. B. (1184 m2) ležal v 60 m pasu ob tedanji javni poti, zato je izpolnjen pogoj oddaljenosti od javnega cestnega omrežja za celotno površino parcele v izmeri 3150 m2. Po povedanem je tožnica v tožbi utemeljeno ugovarjala zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je sodišče izpodbijano odločbo toženca odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1. Zadevo je vrnilo tožencu v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, ta pa je dolžan postopati po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Pouk o pravnem sredstvu temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1, v povezavi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1.