Jedro

Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019. Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretrganju zastaranja in pobotanju zastarane terjatve. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej tožena stranka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik.

Ker tožnik ni dokazal hujše zlorabe instituta odpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na prijavo v zdravstveno in socialno zavarovanje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019 prijaviti v kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence in mu plačati vse manjkajoče zakonite prispevke (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo (III. točka izreka). V izpodbijanem delu sodbe je toženi stranki naložilo, da za obdobje od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019 tožniku obračuna nadomestila plače v zneskih, ki so razvidni iz IV. točke izreka in mu izplača ustrezne zneske, zmanjšane za prejeta nadomestila za primer brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku (razlika med vtoževanim zneskom 77.319,39 EUR in prisojenim zneskom z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zahtevek zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da za obdobje od leta 2013 do leta 2019 tožniku obračuna regres za letni dopust v zneskih, ki so razvidni iz V. točke izreka in mu izplača ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek (razlika med vtoževanim zneskom 4.246,88 EUR in prisojenim zneskom z zamudnimi obrestmi) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna denarno nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leti 2018 in 2019 v zneskih, ki sta navedena v VI. točki izreka in mu izplača ustrezna neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi; višji zahtevek (razlika med vtoževanim zneskom 2.442,22 EUR in prisojenim zneskom z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov (VII. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati vse stroške plačilnih storitev za plačane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje od maja 2014 do januarja 2018 v zneskih, ki so razvidni iz VIII. točke izreka in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zakonske zamudne obresti od zneska teh dospelih obresti v višini 375,35 EUR za čas od 10. 2. 2021 do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta sami vsaka svoje stroške postopka (IX. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in kršitev določb Ustave RS pritožuje zoper zavrnilni del IV. točke in VI. točke izreka, VIII. točko in IX. točko izreka sodbe, kolikor se nanaša na njegove stroške. Izpostavlja nepravilno uporabo določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivne pogodbe za javni sektor in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, do katerih naj bi prišlo ob in po plačni prevedbi v letu 2008. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo zatrjevanega dejstva, da je bil tožnik pred plačno prevedbo zaposlen izključno na podlagi veriženja 12 pogodb o zaposlitvi za določen čas. Pred prevedbo ni delal na delovnem mestu, ki bi bilo sistemizirano. Ker se napredovanja pri prevedbi delovnega mesta niso pravilno upoštevala, je upravičen do plače za 23. oziroma 24. plačni razred. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih trditev, dokazov in stališč tožnika, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 8. člena ZPP. Zastarala je terjatev tožene stranke iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki je ni mogoče pobotati. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb o sodni pristojnosti in nedopustnem razpolaganju strank ter zmotno uporabo določb Obligacijskega zakonika in Zakona o urejanju trga dela. Ker sodišče ni upoštevalo plače v višini 23. plačnega razreda, od januarja 2019 dalje pa plače v višini 24. plačnega razreda, je zmotno ugotovilo tudi višino denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Sodišče ni pravilno uporabilo določb Zakona o delovnih razmerjih in Obligacijskega zakonika, saj je direktorica tožene stranke ravnala protipravno, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, o čemer je pravnomočno odločeno s sodbo opr. št. Pdp 793/2018 z dne 8. 11. 2018. Pri odločanju o stroških postopka tožnika je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki bi moralo naložiti, naj mu povrne sodno takso v znesku 626,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da o zahtevku meritorno odloči, podrejeno pa, da zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper ugodilni del IV. in VI. točke izreka sodbe. Navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj pri odločanju o nadomestilu plač za obdobje od dejanskega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni uporabilo določb 171. oziroma 243. člena Obligacijskega zakonika. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je bil dolžan storiti vse, da prepreči večjo škodo. K nastanku škode je pripomoglo tudi njegovo ravnanje, saj je bil po svoji volji evidentiran kot brezposelna oseba le tri leta in ni izkazal interesa po drugi zaposlitvi. Zaradi neaktivnosti tožnika pri iskanju primerne zaposlitve tožena stranka ne bi smela trpeti škodljivih posledic. Sodišče bi moralo tožnikov prispevek k nastali škodi oceniti vsaj v 50 %. Tudi na dolgotrajnost spora o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je vplival izključno tožnik. Za leto 2018 in sorazmerni del leta 2019 ni upravičen do nadomestila plače, ki bi ga prejemal, če bi delal in še do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Položaj delavca, ki opravlja delo v delovnem razmerju, ni enak položaju delavca, kateremu je delovno razmerje naknadno vzpostavljeno s sodbo sodišča. Delovno razmerje tožniku ni bilo vzpostavljeno za naprej, zato ni nastala situacija, ko bi tožnik pridobil pravico do letnega dopusta. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče brez soglasja strank razdružilo postopek po nasprotni tožbi. Sodišče bi moralo odločiti tudi o njenem pobotnem ugovoru za vračilo odpravnine. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se za 50 % zmanjša nadomestilo plač za obdobje od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019, da se terjatvi tožnika in tožene stranke iz naslova odpravnine pobotata do višine 6.417,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2020 dalje in da se v celoti zavrne zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 in 2019. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki v odgovorih na pritožbo prerekata navedbe pritožb, predlagata njuni zavrnitvi in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Očitek kršitev ustavnih pravic je pavšalen. Kršitve, ki jih je tožnik nanizal, niso konkretizirane do te mere, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Opredelilo se je do ključnih navedb in dokazov ter stališč tožnika. Zgolj to, ker se tožnik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča, še ne pomeni kršitve 8. člena ZPP. Skladno z navedeno določbo je sodišče odločilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 1999, najprej na podlagi več za določen čas sklenjenih pogodb o zaposlitvi na nesistemizirana delovna mesta vodič po razstavi, od 30. 6. 2008 pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu muzejski vodnik. V tej pogodbi (4. člen) je bilo določeno, da je to delovno mesto uvrščeno v 20. plačni razred z možnostjo napredovanja do 30. plačnega razreda, količnik osnovne plače pa je bil določen v 7. členu pogodbe, in sicer 2,20. Zaradi prevedbe v nov plačni razred je bil s tožnikom dne 5. 8. 2008 sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi z določenim količnikom 2,20 in 22. plačnim razredom.

9. Tožena stranka je pri tožniku upoštevala količnik delovnega mesta muzejski vodnik (delovno mesto pred prevedbo) 2,20 in mu ob prevedbi določila 22. plačni razred. Kasneje je s 1. 1. 2009 to spremenila na pravilni plačni razred 20, saj tožniku ni mogoče upoštevati dveh napredovanj, ki ju na delovnem mestu pred prevedbo ni dosegel. Tožnik zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 49.č člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v povezavi z 49. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) in 11. člen Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.). Tožnik s prevedbo ni bil uvrščen v višji plačni razred od prevedenega plačnega razreda njegovega delovnega mesta, zato se neutemeljeno sklicuje na te določbe, prav tako pa sodišču ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima ta del sodbe ustrezne razloge o odločilnih dejstvih.

10. Tožnik v obdobju, ko je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodb, sklenjenih za določen čas, ni nikoli napredoval in tudi nikoli ni zahteval napredovanja od tožene stranke. Tožena stranka mu je tako ob prevedbi neupravičeno priznala 22. plačni razred, kar pa je s 1. 1. 2009 odpravila in tožniku priznala 20. plačni razred, kot je tožniku dejansko pripadal glede na delovno mesto, za katerega je imel pred prevedbo na nov plačni sistem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2008) v 3. členu – določitev plačnih razredov skupine G med drugim določa, da se delovno mesto muzejskega vodnika brez napredovanj uvrsti v plačni razred 20, z napredovanji pa do plačnega razreda 30. Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019. 11. Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretrganju zastaranja in pobotanju zastarane terjatve. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena Zakona o urejanju trga dela – ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.), zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej tožena stranka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik. Iz tega razloga so neutemeljene navedbe tožnika, da bo tožena stranka obdržala zneske, ki bi mu jih morala izplačati za obdobje od aprila 2013 do oktobra 2013. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve tako dobi delavec povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan, o čemer odloča sodišče v delovnem sporu (prim. VIII Ips 8/2007). Glede na navedeno tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb o sodni pristojnosti in nedopustnem razpolaganju strank.

12. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2018 in 2019, to je razlike do vtoževanega zneska 2.442,22 EUR. Kot že obrazloženo, tožnik ni upravičen do uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred od 2. 4. 2013 dalje, zato je sodišče pri odmeri nadomestila pravilno izhajalo iz zneska osnovne plače za 20. plačni razred, od januarja 2019 dalje pa od zneska za 21. plačni razred.

13. Odškodninski zahtevek v višini vseh stroškov plačilnih storitev za plačane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje za obdobje od maja 2014 do januarja 2018 in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti je tožnik utemeljeval z nezakonitim ravnanjem tožene stranke zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) v 179. členu določa, da je delodajalec dolžan povrniti delavcu pri delu povzročeno škodo po splošnih pravilih civilnega prava in se tako opredeljena odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. V določbi 131. člena OZ so vsebovani elementi, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost. Podani morajo biti kumulativno. Ti elementi so: protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka le eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi ni protipravna. Četudi je bila njena nezakonitost ugotovljena s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 793/2018 z dne 8. 11. 2018, to samo po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja. Ker tožnik ni dokazal hujše zlorabe instituta odpovedi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo škode. Pritožbene navedbe tožnika v tej smeri so neutemeljene.

14. Izpodbijano odločitev o stroških postopka je mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prvem odstavku 163. člena ZPP o povrnitvi stroškov odloča sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek tega člena), to pa mora storiti najpozneje do konca glavne obravnave, ki je pred odločitvijo o stroških (tretji odstavek tega člena). Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni priglasil stroška – izdatka za sodno takso v znesku 626,00 EUR, zato je pravilna odločitev, da sam krije svoje stroške postopka.

15. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje tožene stranke, da je tožnik na podlagi 171. oziroma 243. člena OZ upravičen le do 50 % plače po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 793/2018 je tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku ni mogoče pripisati soprispevka zaradi dolgotrajnosti spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2013. Na trajanje sodnega postopka bi lahko s procesnimi ravnanji (npr. pripoznavo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) vplivala tudi tožena stranka. Prav tako dejstvo, da je bil tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja evidentiran kot brezposelna oseba le približno tri leta, samo po sebi ne pomeni, da je prispeval k nastali škodi v 50 %. Pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni zatrjevala, da bi npr. tožnik odklonil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za drugo delo v tej višini. Ob takih dejanskih ugotovitvah je tožnik upravičen do plačila nadomestila plače po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, zmanjšana za prejeta nadomestila med brezposelnostjo. Za svojo presojo je sodišče navedlo dejanske in materialnopravne razloge, zato glede tega dela sodbe ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Zmotno je stališče tožene stranke, da z naknadno vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tožnik ni pridobil pravice do letnega dopusta za leti 2018 in 2019. Pridobitev pravice do letnega dopusta je po prvem odstavku 159. člena ZDR-1 vezana na sklenitev delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Direktive 2003/88/ES (določba je v naš pravni red prenesena v določbo 164. člena ZDR-1) je neveljavna izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta; neveljaven pa je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Edina izjema, ko je denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust dovoljeno, je tako v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da določba 7. člena Direktive 2003/88/ES za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen. Tožnik je bil na dan prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je 4. 6. 2019, upravičen do celotnega denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 in sorazmernega dela za leto 2019, kar nenazadnje izhaja iz sodbe Sodišča EU v združenih zadevah C-762/18 in C-37/19 z dne 25. 6. 2020. 17. Tožena stranka je v tem sporu svojo nasprotno terjatev zaradi neupravičene obogatitve iz naslova odpravnine uveljavljala z nasprotno tožbo. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da se nasprotna tožba vodi pod opr. št. Pd 50/2020 in se obravnava samostojno. Pritožbeni očitek postopkovne kršitve zaradi izločitve nasprotne tožbe v posebno obravnavanje za odločitev v zadevi ni pomemben (prim. VIII Ips 125/2006). Sodišče je dejansko razločilo postopka (8. točka prvega odstavka 270. člena ZPP), zoper takšne odločitve pa po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe (prim. Pdp 516/2019).

18. Po vložitvi nasprotne tožbe za vračilo odpravnine je tožena stranka za identično terjatev uveljavljala še procesno pobotanje. Tožena stranka je namreč, še preden je dne 19. 8. 2020 vložila pobotni ugovor v tem sporu, od tožnika zahtevala plačilo iste terjatve s samostojno tožbo z dne 19. 6. 2020 (v odgovor je bila vročena 23. 6. 2020). Z vročitvijo tožbe v odgovor je prišlo do nastopa litispendence v skladu s tretjim v povezavi s prvim odstavkom 189. člena ZPP. Sodišče na litispendenco pazi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 189. člena ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama. Litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora (prim. II Ips 906/2008). Tožena stranka torej v tem sporu ne more uveljavljati pobotnega ugovora v zvezi s terjatvijo, glede katere je predhodno vložila samostojno tožbo, po tem, ko je bila ta tožba nasprotni stranki že vročena. Zato bo o terjatvi za vračilo odpravnine odločilo sodišče v postopku, ki teče po nasprotni tožbi.

19. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožb. Prav tako krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, ki nista bistveno prispevala k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (155. in 165. člen ZPP).