Jedro

Toženca, ki sta navadna materialna sospornika, sta delno oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi, glede preostanka sodne takse pa jima je bilo naloženo plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih. Njuna obveznost je torej zapadla sočasno in v enaki višini. V takem položaju zakon ne daje podlage za odločitev, da bi bilo plačilo sodne takse naloženo samo enemu od pritožnikov.

Pri določitvi višini taksne obveznosti ni bil upoštevan deveti odstavek 3. člena ZST-1, po katerem je v primeru, ko morata takso plačati dve ali več oseb skupaj, njihova obveznost nerazdelna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča spremeni tako, da se pravilno glasi: "Ugovoru prvotožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo treh (3) zapadlih, a neplačanih obrokov za postopek o pritožbi opr. št. P 3116/2010-I z dne 27. 8. 2015, ki ga je prvotožena stranka vložila 15. 9. 2015, se delno ugodi in se plačilni nalog spremeni tako, da se v prvem odstavku za besedilom 'v 15 dneh od vročitve tega naloga' doda besedilo 'nerazdelno z drugotoženo stranko A. A.,'.

Sicer se ugovor prvotožene stranke zoper plačilni nalog z dne 27. 8. 2015 zavrne."

II. Sicer se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin ugovor zoper nalog za plačilo treh zapadlih obrokov sodne takse za postopek o pritožbi.

2. Prvotoženka v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja napačno uporabo drugega odstavka 14. člena ZST-1 in druge procesne razloge, povezane s pravdno zadevo P 3116/2010. Trdi, da v pravdnem postopku ni bila aktivni udeleženec, niti ni v njem sodelovala niti ni bila v kakršnemkoli razmerju s tožnikom. Ugovor je bil verjetno res napisan v imenu obeh tožencev, a le zato, ker se tudi pravdna zadeva sklicuje na oba. Glede na drugi odstavek 14. člena ZST-1 bi moralo sodišče plačilo sodne takse naložiti drugemu tožencu. Poleg tega je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila ugovor pravne in procesne narave zoper pravdni postopek P 3116/2010 in zahtevala vrnitev v prvotno stanje zaradi kršitev človekovih pravic v tem postopku. O njem še ni odločeno, potem pa bo nadaljevala postopek pred Ustavnim sodiščem. Glede na to ni bilo podlage, da bi bil sklep I Cp 665/2015 že poslan na FURS. Predlaga, naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne Okrajnemu sodišču in da zadrži izvajanje sklepa pri FURS do razrešitve pritožničine zahteve za vrnitev pravdne zadeve v prvotno stanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, (1) da je bila pritožnica delno oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi, in sicer za znesek 2.680 EUR, (2) da je bilo glede preostanka sodne takse v višini 645 EUR dovoljeno plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 54 EUR, (3) da so zadnji trije obroki sodne takse zapadli v plačilo 15. 4. 2015, 15. 5. 2015 in 15. 6. 2015, in (4) da sta bila toženca v pravdi, v kateri je bila vložena pritožba, navadna materialna sospornika.

5. Pritožničina trditev, da ni vložila pritožbe zoper sodbo v postopku P 311672010-I, nima podlage v podatkih spisa. V spisu je pritožba, ki sta jo podpisala oba toženca, z njeno vložitvijo pa je nastala tudi obveznost plačila sodne takse (1. točka drugega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1).

6. Neutemeljen je očitek o zmotni uporabi drugega odstavka 14. člena ZST-1. Po tej določbi mora v primeru, ko procesno dejanje opravi skupaj več oseb, pa je za katero izmed njih izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, tisti, za katerega ta sklep ne velja, plačati takso, kot da ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva. V obravnavanem primeru sta bila oba toženca, ki sta navadna materialna sospornika, delno oproščena plačila sodne takse za postopek o pritožbi, glede preostanka sodne takse v višini 645 EUR pa jima je bilo naloženo plačilo v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 54 EUR. Njuna obveznost je torej zapadla sočasno in v enaki višini. V takem položaju zakon ne daje podlage za odločitev, za kakršno se zavzema pritožnica, tj. da bi bilo plačilo sodne takse naloženo samo enemu od pritožnikov.

7. Neutemeljen je tudi njen predlog za zadržanje obveznosti plačila sodne takse do odločitve o njeni vlogi, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Taksna obveznost je nastala z vložitvijo pritožbe, odlog plačila sodne takse pa je možno doseči le ob predpostavkah, ki se nanašajo na sposobnost plačila sodne takse glede na zavezančevo premoženjsko stanje, ne pa s sklicevanjem na okoliščine, povezane s pravilnostjo odločitve o zahtevku.

8. Preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve po uradni dolžnosti pokaže, da pri določitvi višini taksne obveznosti ni bil upoštevan deveti odstavek 3. člena ZST-1, po katerem je v primeru, ko morata takso plačati dve ali več oseb skupaj, njihova obveznost nerazdelna.

9. V obravnavanem primeru je bil nalog za plačilo zadnjih treh obrokov sodne takse v skupni višini 162 EUR poslan vsakemu od tožencev, ne da bi bilo iz naloga razvidno, da je njuna obveznost nerazdelna. Taka navedba je nujna, ker se bo pritožnica ob morebitni prisilni izterjavi obveznosti le ob taki navedbi v plačilnem nalogu mogla sklicevati na to, da je dolžno sodno takso (delno) poravnal že drugi toženec kot solidarni zavezanec.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prvotoženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sklep spremenilo tako, da se prvotoženkinemu ugovoru zoper plačilni nalog z dne 15. 9. 2015, naslovljen nanjo, delno ugodi in se plačilni nalog spremeni tako, da se v prvem odstavku za besedilom 'v 15 dneh od vročitve tega naloga' doda besedilo 'nerazdelno z drugotoženo stranko A. A.,', sicer pa se ugovor zavrne. V ostalem je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).