Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, da v ravnanju tožene stranke ni najti elementov protipravnosti. Pravilno je ugotovilo, da je toženka kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine v okviru razpolagalnega upravičenja, ki ji ga daje lastninska pravica na nepremičnini, prenesla lastninsko pravico na sporni nepremičnin na tretji osebi s prodajno pogodbo in da torej v njenem ravnanju ni najti protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženka A. L. dolžna plačati tožnici N. L. 17.745,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 2.628,13 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija v celoti in pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge, s katerimi je sodbo sodišča prve stopnje moč izpodbijati (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da zmotno razloguje, da v ravnanju toženke, s tem ko je lastninsko pravico na nepremičnini k.o. B parcela X/16 s prodajno pogodbo z dne 15. 9. 2015 prenesla na tretje osebe, ni najti protipravnega ravnanja. Izpostavlja, da je v postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju P 30/2005 postavila dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja. Vrhovno sodišče RS se je oprlo na stališče, da del zemljiške parcele nima stvarnopravne samostojnosti in ne more biti predmet prenosa lastninske pravice. O tem, da je bila predmet pogodbe o razdružitvi nepremičnin z dne 4. 4. 2002 tudi sedanja nepremičnina parcela X/16, med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno. Obe sta dobro vedeli, kaj točno v naravi predstavljajo nepremičnine iz navedene pogodbe. Pritožnica meni, da je posebno pozornost treba nameniti razlogom sodišča za ugoditev reviziji tožene stranke. Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo, tako da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na nepremičnino k.o. B parcela X/9002, zavrnilo, ker tožbeni zahtevek ni vseboval ustreznega načrta parcelacije in ustrezna sprememba v zvezi z identifikacijskimi podatki nepremičnin ni bila izvedena v katastru. Tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen zaradi pomanjkljivosti volje pogodbenih strank oziroma nedoločenosti predmeta pogodbe o razdružitvi nepremičnine. To odločilno dejstvo pa je sodišče prve stopnje zaradi pretogega tolmačenja očitkov v zvezi s toženkino naklepno povzročitvijo škode tožeči stranki popolnoma spregledalo. Tožena stranka je kot prava uka stranka izkoristila nastalo situacijo in se vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča, čeprav je zaradi svojega pravnega znanja zelo dobro razumela razloge, ki so vodili Vrhovno sodišče k sprejemu odločitve, pa tudi pomen takšne odločitve. Tožena stranka se je ves čas zavedala vsebine razdružilne pogodbe, ki jo je sklenila s tožnico, pa je kljub temu odsvojila tožničino nepremičnino kot svojo nepremičnino. Opisano ravnanje vsekakor predstavlja protipravno ravnanje, saj je nezakonito razpolagala s pravicami, za katere je vedela, da ji ne grejo. Takšne presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo, ampak je slepo, brez utemeljenih razlogov in brez kakršnekoli konkretizirane obrazložitve sledilo toženkini izpovedbi, da je menila, da sporna nepremičnina pač pripada njej. Nikakor ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da so neupoštevne navedbe tožnice, da je obravnavano nepremičnino z družino uporabljala vrsto let - več kot traja priposestvovalna doba za dobrovernega lastniškega posestnika brez ustrezno postavljenega tožbenega zahtevka v postopku. Za vprašanje obstoja lastninske pravice tožeče stranke na sporni nepremičnini je treba v konkretnem primeru uporabiti institut predhodnega vprašanja, kar pa je sodišče prve stopnje opustilo. V nadaljevanju pritožnica izpostavlja določbo prvega odstavka 13. člena ZPP in navaja, da odločilno pravno dejstvo tega postopka predstavlja vprašanje, ali je tožeča stranka na podlagi zakona, torej na podlagi stvarnopravnih pravil o priposestvovanju lastninske pravice (in ne na podlagi pogodbe o razdružitvi nepremičnin z dne 4. 4. 2002) postala lastnica sporne nepremičnine. O tem vprašanju do sedaj še ni bilo odločeno v nobenem pravdnem postopku, nenazadnje pa teh dejstev, kljub ustrezni trditveni podlagi in številnih dokaznih predlogih, ki jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo, prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti. V kolikor bi tožnica postavila vmesni ugotovitveni zahtevek, bi s tem izrazila interes, da se o vprašanju lastninske pravice na obravnavani nepremičnini odloči z učinkom pravnomočnosti. Vendar pa glede na specifičnost konkretnega primera, tožnica s takšnim zahtevkom ne bi mogla uspeti, ker je opustila vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, medtem pa sta tretji osebi v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobili lastninsko pravico na tej isti nepremičnini, kar pomeni, da tožnico že po samem zakonu bremenijo negativne posledice opustitve vpisa v zemljiško knjigo. Ker tožnica v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Velenju P 232/2015 ni zmogla dokazati nedobrovernosti kupcev sporne nepremičnine, je umaknila tožbo in se hkrati odpovedala tožbenemu zahtevku. Z odločanjem o obstoju lastninske pravice tožeče stranke na obravnavani nepremičnini kot o predhodnem vprašanju bi rešitev takšnega predhodnega vprašanja imela pravni učinek samo v tej pravdi, v kateri bi bilo to vprašanje rešeno. Odločitev o tem vprašanju pa predstavlja izhodišče oziroma sam temelj glede nadaljnjega odločanja v zvezi z elementi toženi stranki očitanega civilnega delikta. O pridobitvi pritožničine lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi pravil o priposestvovanju še ni bilo odločeno, nižje sodišče pa odločilnih dejstev v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo, saj je materialnopravno zmotno štelo, da niso odločilna pri odločanju o odškodninskem zahtevku tožeče stranke in posledično tudi ni izvajalo številnih dokazov v zvezi z navedbami tožnice. Pritožnica nadalje navaja, da v konkretnem primeru dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni objektivizirana. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker nižje sodišče ni izvedlo drugih predlaganih dokaznih sredstev (predvsem z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim izvrševanjem posesti tožeče stranke na sporni nepremičnini, in izvedencem ter cenilcem gradbene stroke), pa s tem ni le relativno bistveno kršilo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (ker je s tem zmotno ugotovilo dejansko stanje in je torej to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe), pač pa je s tem, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhajajo (konkretizirani) razlogi za zavrnitev teh dokaznih predlogov, spet storilo absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu. Navaja, da je sodišče pri odmeri stroškov tožene stranke napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnica navaja, da sta bili prva in druga pripravljalna vloga tožene stranke glede na vsebino nepotrebni vlogi, saj je tožena stranka vse svoje bistvene trditve navedla že v odgovoru na tožbo, v prvi in drugi pripravljalni vlogi pa je zgolj ponovila svoje dotedanje navedbe, s katerimi ni prav nič pripomogla k razrešitvi spora, zaradi česar stroški za sestavo vlog niso bili potrebni. Sodišče je nadalje napačno presodilo, da med potrebne stroške tega pravdnega postopka spadajo tudi potni stroški toženkinega pooblaščenca za pristop na naroke za izdajo začasno odredbo, in za naroke za glavno obravnavo in stroški za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Pritožnica navaja, da ima pravdna stranka sicer pravico do proste izbire pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Toženka ima namreč sedež v L., njen pooblaščenec pa v Š., medtem ko je sedež sodišča v Velenju, zato stroški toženkinega pooblaščenca za prihod iz Š. v V. niso potrebni stroški za pravdo in jih mora toženka nositi sama. Trdi, da je takšno tudi stališče ustaljene sodne prakse, pri čemer izpostavlja sodbo VSK in sklep Cpg 221/2015 z dne 24. 9. 2015 in sklep VDSS Pdp 208/2019 z dne 18. 4. 2019. Kot potrebni stroški postopka se praviloma priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, in stranka ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča. 3. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Med pravdnima strankama ni sporno: - da sta pravdni stranki (tožnica je hči tožene stranke) dne 4. 4. 2002 sklenili pogodbo o razdružitvi nepremičnin, katerih solastnici sta bili; - da je tožnica leta 2005 tožila toženko na ugotovitev lastninske pravice, med drugim tudi na nepremičnini parcelna številka X/9002 k.o. B in v pravdnem postopku P 30/2005 pred Okrajnim sodiščem v Velenju trdila, da je bila tudi omenjena nepremičnina predmet razdružilne pogodbe z dne 4. 4. 2002 in da je postala njena lastnica, čemur je toženka oporekala; - da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 26. 2. 2008 tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in tako med drugim ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. X/9002 (gozd v izmeri 273 m2), kasneje vpisane v zemljiško knjigo kot parc. št. X/16 k.o.B, sodišče druge stopnje pa je s sodbo Cp 663/2008 z dne 17. 4. 2009 to sodbo potrdilo; - da se je na podlagi sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. X16 vknjižila lastninska pravica na ime tožnice v letu 2009; - da je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje Cp 663/2008 z dne 17. 4. 2009 vložila revizijo in da je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 571/2009 z dne 6. 6. 2013 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je bilo pritožbi toženke delno ugodeno in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na parc. št. X/9002 zavrnjen; - da se je na podlagi revizijske sodbe toženka dne 15. 6. 2015 ponovno vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine parc. št. X/16 k.o. B in da se tožnica na sklep o vpisu lastninske pravice na toženko ni pritožila; - da je toženka s prodajno pogodbo z dne 15. 9. 2015 sporno nepremičnino par. št. X/16 prodala tretjim osebam; - da je tožnica nato v letu 2015 sicer vložila tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice na sporni nepremičnini in razveljavitve prodajne pogodbe z dne 15. 9. 2015 ter izstavitve zemljiškoknjižne listine zoper toženko in kupca sporne nepremičnine (postopek je tekel pred Okrajnim sodiščem v Velenju P 232/2015), vendar se je tožbenemu zahtevku odpovedala, zaradi česar je sodišče 24. 1. 2017 izdalo sodbo na podlagi odpovedi.

7. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bilo v tem postopku sporno, kaj je pogodba o razdružitvi nepremičnin iz leta 2002 obsegala, saj je tožnica trdila, da je bila predmet te pogodbe tudi parcela številka X/9002, kasneje vpisana v zemljiško knjigo kot parc. št. X/16, čemur je toženka oporekala (kot je že takim trditvam nasprotovala v postopku P 30/2005). Tožnica toženki očita naklepno povzročitev škode zaradi prodaje sporne nepremičnine tretjim osebam, ker se je zavedala, da je sporna nepremičnina last tožnice, ki jo ima ta v posesti in v uporabi že več kot desetletje. Toženka pa temu nasprotuje z navedbami, da tožnica nikoli ni bila lastnica sporne nepremičnine in te tudi ni imela v posesti, sama pa je z nepremičnino razpolagala v okviru razpolagalnega upravičenja, ki ji ga daje lastninska pravica na nepremičnini.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, da v ravnanju tožene stranke ni najti elementov protipravnosti. Pravilno je ugotovilo, da je toženka kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine v okviru razpolagalnega upravičenja, ki ji ga daje lastninska pravica na nepremičnini (37. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), prenesla lastninsko pravico na sporni nepremičnin na tretji osebi s prodajno pogodbo z dne 15. 9. 2015 in da torej v njenem ravnanju ni najti protipravnega ravnanja. Toženka je bila ob sklepanju prodajne pogodbe dne 15. 9. 2015 vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica sporne nepremičnine, zato je smela razpolagati z lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Ne drži, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen zaradi pomanjkljivosti volje pogodbenih strank oziroma nedoločenosti predmeta pogodbe o razdružitvi nepremičnine. Pravilno je namreč ugotavljalo, ali je smela toženka razpolagati s svojo lastninsko pravico in se pri tem oprlo na podatke v zemljiški knjigi.

9. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo toženki, da je revizijsko odločbo razumela tako, da je bilo dokončno odločeno glede lastništva omenjene nepremičnine in da ta pripada njej, tudi sicer je sama skrbela zanjo, zato je tudi po izdaji revizijske odločbe pri notarki uredila vpis lastninske pravice nanjo v zemljiško knjigo, kasneje pa je to nepremičnino prodala tretjima osebama, saj ni imela sama namena tam živeti in uporabljati nepremičnino. Glede na obrazložitev odločbe Vrhovnega sodišča RS tožnica ni postala lastnica predmetne nepremičnine. Tožbeni zahtevek tožnice v pravdni zadevi P 30/2005 je bil glede sporne nepremičnine nesklepčen, saj ni vseboval ustreznega načrta parcelacije in kot takšen pravnomočno zavrnjen. Posledično tožnica ni postala lastnica navedene nepremičnine na podlagi sklenjene razdružilne pogodbe iz leta 2002, zato tudi postopanja toženke kot zemljiškoknjižne lastnice te nepremičnine v letu 2015, ko je to nepremičnino prodala tretjim osebam, ni mogoče šteti kot protipravno ravnanje.

10. Pravilno je pa tudi navedlo, da sama izobrazba toženke (opravljena višja pravna šola) ne dokazuje sama po sebi, da je toženka škodo povzročila naklepno, ker naj bi vedela, da je tožnica lastnica te nepremičnine.

11. Toženka je prerekala tudi tožničine navedbe, da je to sporno nepremičnino dolga leta uporabljala, jo imela v posesti in pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Toženka je zatrjevala in, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, tudi prepričljivo izpovedala, da je ves čas za sporno nepremičnino skrbela in v zvezi z njo tudi plačevala vse davčne in druge obveznosti. Štela jo je za svojo last, v letu 2005 je med drugim organizirala sanitarno sečnjo smrek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na to, da sta pravdni stranki bili v sporu glede lastništva sporne nepremičnine vsaj od leta 2005, ko je tožnica zoper toženko vložila lastninsko tožbo, s katero pa glede te sporne nepremičnine ni uspela, ni mogoče šteti, da je bila tožnica v tem obdobju (vsaj od leta 2005 dalje) dobroverna posestnica nepremičnine sporne nepremičnine, to je parcele s sedanjo število X/16. Ob nespornem dejstvu, da je bila ob sklepanju dogovora leta 2002 lastnica te sporne nepremičnine toženka, je priposestvovalna doba lahko tekla le do leta 2005, torej tri leta, kar pa ni dovolj dolga doba za zaključek, da so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje nepremičnine, saj zakon za dobrovernega lastniškega posestnika določa rok 10 let priposestvovanja (SPZ 43. člen drugi odstavek). Po obrazloženem in ko tožnica od leta 2005 dalje ni mogla biti dobroverna posestnica do konca pravdnega postopka P 30/2005, zaradi česar je evidentno, da niso mogli biti izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, ni pravnorelevantno, ali je sodišče pravilno ali ne štelo za pravno odločilne pri odločanju o odškodninskem zahtevku navedbe tožnice v zvezi s priposestvovanjem. Po obrazloženem sodišču prve stopnje ni bilo potrebno uporabiti instituta predhodnega vprašanja. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato ni utemeljen očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo utemeljeno ni izvedlo drugih predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevanim izvrševanjem posesti tožeče stranke na sporni nepremičnini. Ne drži, da sodišče ni zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, zato tudi ni utemeljena graja, da je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov tožene stranke ni napačno uporabilo materialnega prava. Ne drži, da sta bili prva in druga pripravljalna vloga tožene stranke glede na vsebino nepotrebni vlogi, saj tožena stranka v teh vlogah ni zgolj ponovila svojih dotedanjih navedb, pač pa v vlogah prerekala navedbe tožeče stranke, saj bi se sicer štele za priznane, v drugi vlogi pa je tudi glede višine podala še dodatne navedbe. Stroški za sestavo vlog so zato bili potrebni. Sodišče tudi ni napačno presodilo, da med potrebne stroške tega pravdnega postopka spadajo tudi potni stroški toženkinega pooblaščenca za pristop na naroke za izdajo začasno odredbo, in za naroke za glavno obravnavo in stroški za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Pritožnica navaja, da ima pravdna stranka sicer pravico do proste izbire pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP. Drži, da ima toženka naslov (in ne sedež) v L., njen pooblaščenec pa v Š., ne drži pa, da stroški toženkinega pooblaščenca za prihod iz Š. v V. na sodišče niso potrebni stroški za pravdo in da jih mora toženka nositi sama. Nepotrebni bi bili le v primeru, da bi predstavljali nesorazmerno visok delež v strukturi celotnih stroškov zastopanja v primerjavi z odvetniki, ki imajo sedež svoje pisarne bližje sodišču1. Takega zaključka pa v obravnavanem primeru ni moč sprejeti, saj je sodišče priznalo toženkinemu pooblaščencu potne stroške na relaciji Š. - V. - Š. (3 krat po 60 km) v višini 66,60 EUR, za odsotnost iz pisarne pa 80 točk oziroma 48,00 EUR, kar skupaj predstavlja 4,4 % od priznanih celotnih stroškov toženi stranki (2.628,13 EUR). Tolikšen delež pa ni nesorazmerno visok delež v strukturi celotnih stroškov.

13. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Podani niso niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

14. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Toženi stranki, ki se je v odgovoru na pritožbo opredelila do pritožbenih navedb in so zato stroški v zvezi s sestavo te vloge potrebni pravdni stroški, pa mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu s 1. točko tarifne številke 21 Odvetniške tarife (OT) priznalo 625 točk (in ne priglašenih 900 točk) za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT).

1 Primerjaj VSL Sodba in sklep II Cp 867/2017.