Jedro

Glede pravočasnosti vložitve pritožb je pri tem potrebno upoštevati, da sta pritožnika ravnala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa in sta se posledično zanesla na to, da pritožbeni rok v tej zadevi ni začel teči pred 1. 2. 2021. V takšnem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse, da pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšnemu stališču sodne prakse je pritrdila tudi pravna teorija.

Možnost in višina poplačila iz kupnine, ki bo prejeta, ko se bo nepremičnina prodala v stečajnem postopku, pa je bodoče negotovo dejstvo, zato na pravico upnika do pritožbe tudi ne more vplivati.

Če bi upravitelj s prodajo dolžnikovega premoženja odlagal za čas, ko (in če) bi pridobil še drugo premoženje, bi deloval v nasprotju z navedenim načelom. Zatrjevanje, da bi se s tem, da se čaka s prodajo nepremičnine na čas, ko bi stečajni dolžnik postal lastnik še preostalega idealnega dela sporne nepremičnine oziroma ta idealni delež pridobi v stečajno maso, zagotovilo najugodnejše pogoje glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, je neutemeljeno. Čakanje s prodajo premoženja zaradi nekega bodočega, še povsem negotovega dejstva, bi bilo v nasprotju s prav tistimi načeli, na katere se sklicujeta pritožbi.

Namen vodenja stečajnih postopkov je v uresničitvi interesov upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu, kot drugi upniki, ki imajo istovrstno terjatev, zato se mora v stečajnem postopku pravne osebe vse premoženje stečajnega dolžnika unovčiti, iz denarja, ki se ga doseže s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, pa nato poplačati upnike z istovrstnimi terjatvami v enakem deležu. Če so torej izpolnjeni pogoji za prodajo premoženja, je premoženje potrebno prodati, oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem pa je mogoča le za eno leto, kar prodaje ne sme zavleči. Sodna praksa je sicer res že zavzela stališče, da je potrebno določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te pravice, smiselno razlagati tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Vendar v obravnavanem primeru, ko se izločitveni upnik zoper sklep o prodaji ni pritožil, s tem njegove prijave izločitvene pravice ni mogoče šteti za pravočasne niti v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Okoliščine obravnavanega primera so namreč drugačne od tistih, v katerih se je odločalo v citiranih primerih.

Izrek

I. Pritožba upnika A. se zavrže. II. Pritožbi upnikov S. in B. se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o prodaji idealnega lastniškega deleža 11441/12521 nepremičnine ID znak parcela 000/1 odločilo tako, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, izhodiščna cena se določi v višini 1.711.000,00 eurov, varščina se določi v višini 256.650,00 eurov.

2. Zoper zgoraj citirani sklep so pritožbe vložili upniki A. d. o. o., (v nadaljevanju A.), S. d. o. o. (v nadaljevanju S.) in B. d. o. o., (v nadaljevanju B.). Pritožujejo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Upniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovim pritožbam ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog upravitelja za soglasje k prodaji zavrne.

3. Upravitelj je na vse tri pritožbe odgovoril. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jih kot prepozne oziroma nedovoljene zavrže oziroma da jih kot neutemeljene zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba upnika A. ni dovoljena. Pritožbi upnikov S. in B. pa nista utemeljeni.

_Glede dovoljenosti pritožbe A._

5. Upravitelj je v odgovoru na pritožbo upnika A. trdil, da upnik nima aktivne legitimacije za pritožbo, saj svoje terjatve ni prijavil v ustreznem roku in je bila zato njegova prijava terjatve s sklepom o preizkusu z dne 16. 10. 2020 zavržena.

6. Upnik A. je v tem stečajnem postopku prijavil terjatve dne 3. 7. 2020 in dne 8. 7. 2020. Obe terjatvi sta bili s sklepom o preizkusu z dne 16. 10. 2020 (PD 245) zavrženi. Upnik se je zoper sklep pritožil. Njegova pritožba je bila s sklepom višjega sodišča Cst 76/2021 z dne 17. 3. 2021 zavrnjena (PD 80). Sklep o zavrženju njegove prijave terjatve je s tem postal pravnomočen.

7. Upnik A. v pritožbi ne trdi, da bi imel v tem stečajnem postopku prijavljeno še kakšno drugo terjatev, niti kaj takega iz spisa ne izhaja. S pravnomočnostjo sklepa z dne 16. 10. 2020 je upnik A. tako izgubil položaj stranke v glavnem postopku in s tem aktivno legitimacijo v tem stečajnem postopku (1. točka prvega odstavka 56. člena ZFPPIPP), zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena in 366. členom ZPP vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

_Glede pravočasnosti pritožb S. in B._

8. Pritožnika S. in B. v pritožbi navajata, da vlagata pritožbi v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa, v katerem je navedeno, da rok v tem primeru zaradi Sklepa Vlade Republike Slovenije o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. list RS, št. 190/2020) ne začne teči do vključno 19. 12. 2020. Poleg tega je Vlada RS sprejela še nova sklepa o začasnem prenehanju teka rokov, ki sta veljala od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021 in od 11. 1. 2021 do 31. 1. 2021, zato roki v tem času niso tekli in sta pritožbi pravočasni.

9. O pravočasnosti pritožb se je izjavil tudi upravitelj, ki v odgovorih na pritožbi pojasnjuje, da so se sklepi Vlade nanašali zgolj na materialne roke za uveljavljanje pravic, tek procesnih rokov pa so urejale že Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije. Pri tem se je glede vsebine pravnega pouka skliceval na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2248/2009 z dne 26. 8. 2009, iz katere izhaja, da kadar sodna odločba vsebuje napačen pravni pouk, se zakonski roki z nepravilnim poukom ne morejo podaljšati.

10. Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču navedeni pritožbi predložilo v obravnavo kot pravočasno vloženi in v predložitvenem poročilu pojasnilo, da je upoštevalo, da pritožbeni rok na podlagi treh identičnih Sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. list RS, št. 167/2020, št. 190/20 in 4/2021) od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021 ni tekel, saj je navedene sklepe razlagalo tako, da navedeni predpis (sklepi Vlade) rokov ne deli na procesne in materialne, formulacija „rok za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih“ pa je premalo jasna.

11. Izpodbijani sklep je bil na spletnih straneh objavljen dne 26. 11. 2020. Vseboval je naslednji pravni pouk:„ _Proti temu sklepu je dovoljeno vložiti pritožbo v 15 dneh. Rok za vložitev pritožbe teče za osebe, ki se jim ta sklep vroči, od dneva vročitve, za druge osebe pa od dneva objave sklepa, a v tem primeru zaradi Sklepa Vlade Republike Slovenije o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljenje pravice strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. l. RS, 167/2020) ne začne teči do vključno 19. 12. 2020._“ V pravnem pouku navedeni sklep Vlade RS je bil izdan na podlagi šestega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih – ZS. Na isti pravni podlagi in v zvezi z istim historičnim dejstvom kot navedeni sklep Vlade RS (epidemija COVID-19), sta bila izdana nato še dva sklepa Vlade RS, in sicer Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. l. RS, 190/2020), ki je veljal od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021 in Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (Ur. l. RS, 4/2021), ki je veljal od 11. 1. 2021 do 31. 1. 2021. 12. Kot izhaja iz pravnega pouka je sodišče prve stopnje štelo, da so navedeni akti zadržali tudi tek procesnega roka v tem (nujnem) stečajnem postopku. Zato sta tudi pritožnika upravičeno štela, da je začetek teka procesnega roka za vložitev pritožbe v tej zadevi zadržal ne le prvi sklep Vlade RS (objavljen v Ur. l. RS, 167/2020), temveč tudi oba nadaljnja sklepa Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (objavljena v Ur. l. RS št. 190/2020 in št. 4/2021), saj sta začasno prenehanje teka rokov za uveljavljanje pravic strank zgolj podaljšala do 10. 1. 2021 oziroma do 31. 1. 2021, kot že navedeno pa sta se nanašala in sta bila sprejeta v zvezi z istim historičnim dejstvom.

13. Glede pravočasnosti vložitve pritožb je pri tem potrebno upoštevati, da sta pritožnika ravnala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa in sta se posledično zanesla na to, da pritožbeni rok v tej zadevi ni začel teči pred 1. 2. 2021. V takšnem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse1, da pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšnemu stališču sodne prakse je pritrdila tudi pravna teorija.2 Stališče iz odločbe I Cp 2248/2009, na katero se sklicuje upravitelj, je bilo tako že večkrat preseženo. Enako velja tudi v primeru, da je pritožbo vložil odvetnik, kot kvalificirani pooblaščenec, saj je sodna praksa3 prav tako že zavzela stališče, da četudi pravno sredstvo vloži odvetnik in se pri tem ravna v skladu s pravnim poukom, to stranki ne more iti v škodo. Morebitnih negativnih posledic, ki bi lahko nastopile kot posledica pravnega pouka, tako ne more imeti niti stranka, ki jo zastopa odvetnik, saj se je tudi on le ravnal po pravnem pouku.

14. Upoštevajoč navedeno je potrebno šteti pritožbi upnika S., ki jo je vložil 4. 1. 2021, in upnika B., ki jo je po odvetniku vložil 4. 1. 2021 ter dopolnil 2. 2. 2021 in 4. 2. 2021, za pravočasni.

_Glede dovoljenosti pritožb S. in B._

15. Upravitelj v odgovoru na pritožbo upnikov S. in B. neutemeljeno trdi, da navedena dva upnika nimata pravnega interesa za pritožbo, ker bo glede na vrstni red vpisanih hipotek ter upoštevaje ocenjeno vrednost nepremičnine, ki je predmet izpodbijanega sklepa o prodaji, celoten izkupiček iz njene prodaje namenjen upnici banka X oziroma ker pravnega interesa ne izkazujeta.

16. Procesno legitimacijo za vložitev pritožbe ima vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke (prvi odstavek 126. člena ZFPPIPP). Stranka glavnega postopka insolventnosti je vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 56. člena ZFPPIPP). Kot izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 7. 5. 2020 (PD 187) ima upnik S. pod zap. št. 23 priznano terjatev v znesku 1.751,05 EUR in ločitveno pravico na nepremičnini, ki je predmet prodaje z izpodbijanim sklepom, upnik B. pa ima pod zap. št. 16 priznano terjatev v znesku 38.365,23 EUR. Oba upnika imata torej položaj stranke glavnega postopka, zato jima posebnega pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prodaji ni potrebno izkazovati.

17. Možnost in višina poplačila iz kupnine, ki bo prejeta, ko se bo nepremičnina prodala v stečajnem postopku, pa je bodoče negotovo dejstvo, zato na pravico upnika do pritožbe tudi ne more vplivati.

_O neutemeljenosti pritožb S. in B._

18. Pritožbi sta neutemeljeni v delu, ko skušata upnika izpodbiti odločitev o prodaji nepremičnine zato, ker se je upravitelj odločil prodajati le solastniški delež ID znak parc. 000/1, last dolžnika v deležu 11441/12521, ne da bi čakal na odločitev glede zahtevka upravitelja na pridobitev še preostalega solastniškega deleža 1080/12521 iste nepremičnine, katerega imetnik je družba M., vendar je zoper slednjega upravitelj vložil izbrisno tožbo. O tožbi še ni bilo odločeno.

19. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika se v stečajnem postopku opravi zaradi poplačila terjatev upnikov do stečajnega dolžnika. Dovoljena je po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, če je stečajni dolžnik kot lastnik vknjižen v zemljiško knjigo in je hkrati resnični lastnik ter če so po stanju zemljiške knjige izpolnjeni drugi pogoji, da bo kupec, ki bo v stečaju kupil to nepremičnino, lahko pridobi lastninsko pravico na taki nepremičnini brez pravnih napak.

20. V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni le pogoji za prodajo solastniškega dela nepremičnine parc. 000/1, kjer je pri idealnem deležu 11441/12521 v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik stečajni dolžnik, ne pa tudi glede idealnega deleža 1080/12521, saj je glede tega deleža v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana družba M. in ne stečajni dolžnik. Upravitelj je sicer res v zvezi s tem delom nepremičnine vložil izbrisno tožbo, vendar kot pravilno opozarja upravitelj, gre pri tem za bodoče negotovo dejstvo, ki pa ne more vplivati na prodajo idealnega deleža na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana na stečajnega dolžnika. Poleg tega mora upravitelj voditi stečajni postopek v skladu z načelom hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP, ki od njega terja, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja. Zato mora upravitelj v štirih mesecih po začetku stečajnega postopka ugotoviti, katero premoženje spada v stečajno maso in kakšna je njegova vrednost, ter o tem sestaviti svoje otvoritveno poročilo (prvi odstavek 294. člena ZFPPIPP) in nato takoj po pripravi svojega otvoritvenega poročila začeti opravljati dejanja za unovčenje stečajne mase (drugi odstavek 320. člena ZFPPIPP). Če bi upravitelj s prodajo dolžnikovega premoženja odlagal za čas, ko (in če) bi pridobil še drugo premoženje, bi deloval v nasprotju z navedenim načelom. Poleg tega upnika v pritožbah niti ne navedeta, koliko višja kupnina bi se dosegla, če bi se prodajala celotna nepremičnina oziroma zgolj pavšalno navajata, da bi se s tem dosegla višja cena, kot če se prodajata deleža posebej. Pri tem je potrebno vseskozi imeti v vidu, da predstavlja idealni delež, ki je predmet prodaje z izpodbijanim sklepom, več kot 91% delež na sporni nepremičnini, zato preostali idealni delež k znatno višji prodajni vrednosti ne more prispevati oziroma to, da se bo (če se bo) prodajal posebej na bistveno višjo ceno, ki bi opravičevala delovanje v nasprotju z načelom hitrosti, ne more vplivati. Nasprotnega pritožnika nista izkazala. S tem se kot neutemeljeno izkaže tudi sklicevanje upnikov na načelo enakega obravnavanja upnikov iz 47. člena ZFPPIPP. Zatrjevanje, da bi se s tem, da se čaka s prodajo nepremičnine na čas, ko bi stečajni dolžnik postal lastnik še preostalega idealnega dela sporne nepremičnine oziroma ta idealni delež pridobi v stečajno maso, zagotovilo najugodnejše pogoje glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, je neutemeljeno. Čakanje s prodajo premoženja zaradi nekega bodočega, še povsem negotovega dejstva, bi bilo v nasprotju s prav tistimi načeli na katere se sklicujeta pritožbi.

21. Pritožba upnice S. je neutemeljena tudi v delu, v katerem zatrjuje, da je izpodbijani sklep neobrazložen, ker da nima razlogov o tem, zakaj se s prodajo ne počaka do pridobitve še preostalega idealnega deleža, ki je v lasti družbe M. in ker nima analize, kakšno ceno bi se lahko doseglo, če bi se prodajala celotna nepremičnina. Ker stečajni dolžnik ni lastnik celotne nepremičnine, temveč le njenega idealnega deleža v višini 11441/12521, taka analiza v okviru cenilnega poročila niti ne more biti podana in bi bila s stroškovnega vidika neupravičena. Predmet prodaje je le premoženje stečajnega dolžnika, zato obrazložitev glede tega, kako bi na višino cene vplivalo premoženje, ki ni v lasti stečajnega dolžnika, ni potrebna, ker ni niti predmet izpodbijanega sklepa.

22. Prav tako se za neutemeljenega izkaže očitek upnika B., da sklep ni obrazložen, ker sodišče ni pojasnilo zakaj je nezavezujoče zbiranje ponudb najprimernejši način prodaje. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb. Poleg tega se pogodbo o prodaji premoženja stečajnega dolžnika lahko sklene samo na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb (prvi odstavek 329. člena ZFPPIPP). Obrazložitev o nezavezujočem zbiranju ponudb zato ni bila potrebna.

23. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zato ni podana.

24. Prav tako se za neutemeljenega izkaže pritožbeni očitek upnika S., da bi upravitelj v vmesnem času (torej ko se čaka na izid spora glede izbrisne tožbe) nepremično premoženje, last stečajnega dolžnika, ki predstavlja poslovne prostore v samem centru mesta M., oddajal v najem. Upnik namreč spregleda določbo 323. člena ZFPPIPP, da je dovoljeno po začetku stečajnega postopka premoženje stečajnega dolžnika oddati v najem ali zakup samo, če se s tem ne zavleče prodaja tega premoženja, pri čemer je pogodbo o najemu ali zakupu dovoljeno skleniti samo za določen čas in za obdobje najema ali zakupa, ki ne sme biti daljše od enega leta. Namen vodenja stečajnih je v uresničitvi interesov upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu, kot drugi upniki, ki imajo istovrstno terjatev, zato se mora v stečajnem postopku pravne osebe vse premoženje stečajnega dolžnika unovčiti, iz denarja, ki se ga doseže s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, pa nato poplačati upnike z istovrstnimi terjatvami v enakem deležu. Če so torej izpolnjeni pogoji za prodajo premoženja, je premoženje potrebno prodati, oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem pa je mogoča le za eno leto, kar prodaje ne sme zavleči. 25. Povsem neutemeljene so tudi trditve upnice S., da so ravnanja upravitelja, ki izvaja prodajo premoženja v škodo ločitvenih upnikov. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da sta tako ločitveni upnik banka X (PD 272), ki ima na nepremičnini, ki je predmet prodaje, priznano ločitveno pravico prvega vrstnega reda, kakor tudi upniški odbor (PD 273), podala pozitivno mnenje k prodaji, načinu prodaje in izklicni ceni.

26. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene trditve upnika B., da je prodaja premoženja neutemeljena, ker je za premoženje, ki je predmet izpodbijanega sklepa, sklenjena najemna pogodba za mesečno najemnino 25.970,00 EUR. Stečajni dolžnik in banka X sta dne 26. 11. 2020 sklenila Sporazum (priloga k pritožbi upnika B.; PD 284), v katerem ugotavljata, da sta dne 30. 10. 2009 sklenila najemno pogodbo za poslovne prostore v stavbi hranilnica Z., ki stoji na parc. 000/1, da je najem banka X z dopisom z dne 29. 10. 2010 odpovedala, da je bila zato dne 12. 4. 2011 izvedena primopredaja dela poslovnih prostorov, dne 26. 4. 2013 pa primopredaja še preostalih poslovnih prostorov, kar vse izhaja iz primopredajnih zapisnikov sklenjenih med pogodbenima strankama, zato sta pogodbeni stranki s Sporazumom le ugotovili, da je najemna pogodba v celoti in prostovoljno prenehala z izpraznitvijo s strani banka X. Trditve pritožnika, da predstavlja Sporazum napačen zapis dejstev, da na podlagi tega Sporazuma ni mogoče zaključiti, da je najemno razmerje prenehalo ter ostale pritožbene navedbe v zvezi s tem Sporazumom, niso in ne morejo biti stvar tega postopka, saj se ne presoja pravilnosti in veljavnosti tega Sporazuma. Poleg tega pa iz Pogodbe o odstopu terjatev opr. št. SV 1155/2009, ki sta jo dne 15. 12. 2009 sklenila stečajni dolžnik in banka Y d. d., kot upnik, in jo je upravitelj priložil odgovoru na pritožbo (priloga PD 305) tudi izhaja, da so bile terjatve stečajnega dolžnika iz naslova teh najemnin, odstopljene banki Y d. d. (točka 2. Pogodbe o odstopu). S tem se izkažejo trditve upnika B. za neutemeljene tudi zato, ker najemnina po najemni pogodbi z dne 30. 10. 2009 ne predstavlja premoženja stečajnega dolžnika. Zato je neutemeljeno tudi zatrjevanje pritožnika, da cenitev ni upoštevala dejstva, da nepremičnina, ki je v najemu, ustvarja donose. Tudi če bi temu bilo tako, so bili donosi pogodbeno preneseni na tretjo osebo in na vrednost nepremičnine tudi iz tega razloga ne morejo imeti vpliva.

_Glede prijavljene izločitvene pravice upnika C._

27. Iz podatkov spisa izhaja, da je na premoženju, ki je predmet izpodbijanega sklepa in predmet prodaje tj. na idealnem deležu v višini 11441/12521 nepremičnine parc. 000/1, dne 18. 3. 2021 prijavil izločitveno pravico upnik C. d. o. o., S. (PD 312). V prijavi izločitvene pravice trdi, da je presenečeno ugotovil, da se v tem stečajnem postopku prodaja nepremičnina, na kateri ima solastniški delež, da sklep o prodaji še ni pravnomočen, zato pravočasno prijavlja izločitveno pravico v višini 15% idealnega deleža stečajnega dolžnika torej v višini 1716/11441 nepremičnine parc. 000/1, kar predstavlja del kotlovnice s tehničnimi prostori v stavbi hranilnica Z. s pripadajočo opremo in kompletnimi inštalacijami. Zatrjuje, da je (so)lastniški posestnik od leta 2010 oziroma da je lastninsko pravico v zatrjevani višini pridobil s priposestvovanjem.

28. Izločitvena pravica je (med drugim) pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). Iz prvega odstavka 299. člena ZFPPIPP izhaja, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti svoje izločitvene pravice, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.

29. Za odločitev o tem ali je navedena izločitvena pravica upnika C. dejansko prijavljena pravočasno in ali njena prijava še lahko vpliva na prodajo nepremičnine, ki je predmet prodaje z izpodbijanim sklepom in hkrati izločitvene pravice, so pomembna sledeča dejstva. Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo prodajo idealnega deleža 11441/12521 na nepremičnini ID znak parcela 000/1, v lasti stečajnega dolžnika, je sodišče prve stopnje izdalo dne 26. 11. 2020, istega dne je bil sklep objavljen na spletnih straneh. Zoper sklep so se pritožili subjekti, o pritožbah katerih odloča pritožbeno sodišče s tem sklepom. Med njimi ni upnika C. Slednji je svojo izločitveno pravico prijavil po poteku roka za pritožbo zoper sklep o prodaji, vendar še pred odločitvijo pritožbenega sodišča o pritožbah drugih zoper sklep o prodaji.

30. Upoštevaje stališče pritožbenega sodišča zavzeto v tem sklepu glede vpliva pravnega pouka na čas do katerega je bilo potrebno zoper izpodbijani sklep vložiti pritožbe, bi pravočasno prijavo izločitvene pravice, ki bi še lahko vplivala na prodajo nepremičnine, predstavljala le prijava izločitvene pravice do poteka roka za pritožbo zoper izpodbijani sklep, torej najkasneje do 15. 2. 2021. Izločitvena pravica upnika C., ki jo je prijavil po poteku tega roka, pri čemer upnik tudi ni vložil pritožbe zoper izpodbijani sklep o prodaji, je v smislu tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP prijavljena prepozno. Iz tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP izhaja, da s prodajo premoženja ni dovoljeno začeti, če je izločitveni upnik izločitveno pravico prijavil pravočasno, upnik C. pa svoje izločitvene pravice kot je ugotovilo pritožbeno sodišče ni prijavil pravočasno, zato njegova prijava na prodajo premoženja, ki je predmet izpodbijanega sklepa nima več vpliva. Z rešitvijo pritožb zoper sklep o prodaji, ki so se tudi izkazale za nedovoljene oziroma neutemeljene, je tako sklep o prodaji postal pravnomočen.

31. Sodna praksa4 je sicer res že zavzela stališče, da je potrebno določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te pravice, smiselno razlagati tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Vendar v obravnavanem primeru, ko se izločitveni upnik zoper sklep o prodaji ni pritožil, s tem njegove prijave izločitvene pravice ni mogoče šteti za pravočasne niti v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Okoliščine obravnavanega primera so namreč drugačne od tistih, v katerih se je odločalo v citiranih primerih.5 V razmerju do upnika C., kot izločitvenega upnika, je namreč sklep o prodaji smiselno že postal pravnomočen z dnem, ko mu je potekel rok, v katerem bi lahko zoper tak sklep vložil pritožbo.

32. To ne pomeni, da mu je njegova izločitvena pravica prenehala. Upnik izgubi izločitveno pravico šele, če upravitelj v skladu z ZFPPIPP proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP).6 S tem tvega, da bo premoženje, ki je predmet izločitvene pravice prodano, vendar še vedno lahko zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo, če svoje pravice prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve (peti in sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).

33. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe upnikov S. in B., ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa. Prav tako je višje sodišče odgovorilo na vpliv prijavljene izločitvene pravice upnika C., saj je presodilo, da bi navedeno dejstvo, če bi se izkazalo za pravno relevantno, lahko vplivalo na rešitev pritožb. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPP.

1 Prim. odločbe VS RS III Ips 112/2011, III Ips 35/2014, VIII Ips 27/2019 idr. 2 Npr. dr. A. Galič, Ustavno procesno pravo, str. 411, mag. N. Betetto, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, str. 119, 120. 3 Prim. odločbo VS RS III Ips 35/2014. 4 Prim. sklepe VSL Cst 185/2013, Cst 194/2013 in Cst 133/2015. 5 V zadevi Cst 185/2013 je upnik prijavil izločitveno pravico v pritožbenem roku zoper sklep o prodaji in se zoper sklep o prodaji tudi pritožil, saj je pritožbeno sodišče odločalo prav o pritožbi izločitvenega upnika. V zadevi Cst 194/2013 ob odločanju pritožbenega sodišča sklep o prodaji še ni bil niti izdan. V zadevi Cst 133/2015 pa je šlo za prijavo izločitvene pravice po pravnomočnosti sklepa o prodaji oziroma tedaj, ko je upraviteljica že razpisala javno dražbo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je bila prijava izločitvene pravice prepozna. 6 Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-44/18-6 z dne 7. 11. 2019, 16. in 17. točka obrazložitve.