Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V poglavju XI točka 1 Seznama telesnih okvar je določeno, da se, če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa ta seznam, skupni odstotek telesne okvare določi tako, da se najvišji odstotek posamične okvare poveča po 20 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 50 % ali več, po 10 % pa za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 %. V tožnikovem primeru je zato potrebno prvo telesno okvaro ovrednotiti v višini 30 %, drugo telesno okvaro pa v višini 10 %, kar pomeni, da skupna telesna okvara znaša 40 %. Ker je vzrok telesne okvare bolezen, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi 144. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ta pogoj bi bil izpolnjen le v primeru, če bi bila pri tožniku ugotovljena najmanj 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se spremenita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 12. 2013 in št. ... z dne 29. 10. 2012 tako, da se tožniku zaradi 50 % telesne okvare, ki je posledica bolezni prizna pravica do invalidnine od 23. 2. 2012 dalje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita prej omenjeni odločbi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.
Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem prof. dr. A.A., specialistom ortopedom, ki ga je tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Glede na izkazana dejstva, je podan močan dvom v zaključke izvedenca. Tožnik se sklicuje na vse dosedanje navedbe ter na izpovedbo na glavni obravnavi. V letih 2007 do 2009 je bil štirikrat operiran. Pred operacijami je bil telesno zelo aktiven, sedaj pa se vse težje premika - hodi, trpi za fizičnimi in psihičnimi bolečinami. Telesna sposobnost mu je padla na minimum. Jemati mora protibolečinske tablete. Pri opravilih in aktivnostih nujno potrebuje pomoč domačih. Probleme ima tudi z odvajanjem vode. Ugotovljena je stenoza in diskus hernija. Ambulatno pa se zdravi tudi zaradi depresije. Tožnika bi bilo potrebno obravnavati kot celoto, torej upoštevati vse njegove okvare in težave. Pri sodnem izvedencu je bil na pregledu že drugič. Prvič se je pri omenjenem sodnem izvedencu zglasil zaradi ugotovljanja invalidnosti. Tedaj je bil opravljen temeljit in dalj časa trajajoč pregled. Podano je bilo mnenje, da je pri tožniku zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50 %, datum invalidnosti pa je bil določen na 30. 5. 2011. Od tedaj dalje pa se je pri tožniku stanje še dodatno poslabšalo. Dne 6. 4. 2012 je opravil MRI, kjer je bila ugotovljena ponovna stenoza in diskus hernija na L4-L5. Zaradi vse hujših bolečin je bil tožnik še trikrat obravnavan pri specialistu ortopedu. Pregled pri sodnem izvedencu za potrebe predmetnega postopka pa je bil kratek. Ocena je bila podana praktično v nekaj minutah. Tožniku ni razumljivo, da je ob vseh težavah, bolečinah in omejitvah, sodni izvedenec ocenil, da je podana le 40 % telesna okvara od 6. 6. 2011 dalje zaradi posledic bolezni. Ker po mnenju tožnika zaključki sodnega izvedenca niso pravilni, je na glavni obravnavi argumentirano predlagal postavitev novega izvedenca, vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo. Z zavrnitvijo pa zagrešilo procesno kršitev. V posledici je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožnika pa je prikrajšalo pri pravici do invalidnine, ki mu glede na njegovo zdravstveno stanje nedvomno pripada. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni s stroškovno posledico oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ki naj dokazni postopek dopolni tako, da postavi novega izvedenca medicinske stroke. Priglaša tudi pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 10. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ugotovljeno je bilo, da tožnik za telesno okvaro v višini 30 %, ki je nastala dne 8. 12. 2009 kot posledica bolezni, ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do invalidnine.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99, ki je veljal v spornem obdobju) v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V skladu s tretjim odstavkom istega člena vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar določi minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. Ker nov predpis še ni bil izdan, je potrebno pri presoji sporne zadeve na podlagi 454. člena ZPIZ-1 uporabiti določbe Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).
Že v predsodnem postopku je tožena stranka ugotovila, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju VIII. točka 1 c Seznama TO zaradi posledic bolezni. Gre za popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije zaradi posledic bolezni. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku dodatno ugotovilo, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara zaradi posledic bolezni po poglavju IV A točka 2 d zaradi ohromelosti (pareze) levega peroneusa. Taka ugotovitev izhaja iz mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda, ki je pri tožniku ugotavljal, ali obstajajo telesne okvare, kot so le-te določene v Seznamu telesnih okvar.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki ga je podal pisno dne 15. 1. 2014, ga nato glede na pripombe tožnika še dopolnil in sicer dne 17. 4. 2014 ter pojasnil zaslišan na glavni obravnavi dne 17. 6. 2014. Sodni izvedenec je proučil medicinsko dokumentacijo ter tožnika tudi osebno pregledal. Tožnik je bil pri omenjenem izvedencu osebno pregledan že pred tem in sicer za potrebe postopka v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodni izvedenec tako dobro pozna tožnikovo zdravstveno stanje, kar še dodatno vpliva na prepričljivost samega izvedenskega mnenja. Sodni izvedenec ugotavlja, da je pri tožniku od 8. 12. 2009 dalje podana 30 % telesna okvara zaradi zatrditve segmenta L3-L4, obstaja pa tudi pareza peroneusa, ki jo je sodni izvedenec ovrednotil v višini 30 %. V primeru obeh telesnih okvar je vzrok nastanka bolezen. Sodni izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, da drugih telesnih okvar, kot so le-te opredeljene v Seznamu telesnih okvar, pri tožniku ni ugotovil. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni razčistilo dejanskega stanja oziroma, da bi bilo potrebno dejansko stanje razčiščevati s postavitvijo drugega sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega sodnega izvedenca tudi ni kršilo postopkovnih določb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče namreč skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP odloči, katere dokaze bo izvedlo. Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo, da je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno že z postavitvijo sodnega izvedenca prof. dr. A.A., čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Sodni izvedenec je namreč odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče, kot tudi tožnik na glavni obravnavi. Nestrinjanje z mnenjem sodnega izvedenca pa nikakor ni razlog, da bi sodišče v takem primeru moralo dejansko stanje razčiščevati z drugim izvedencem. Nenazadnje tožnik na naroku za glavno obravnavo tudi ni postopal po določbi 286. b člena ZPP v primeru, če je menil, da je sodišče zagrešilo relativno kršitev določb postopka. To pa pomeni, da morebitne kršitve določb postopka, ne more uspešno uveljavljati šele v postopku s pravnimi sredstvi.
Za odločitev v zadevi ni odločilen postopek v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je potekal pred tem, ko je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku prišlo do invalidnosti in so mu bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Za ugotovitev telesne okvare ni odločilno, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne in s tem tudi ne odgovor na vprašanje, kakšna je preostala delovna zmožnost tožnika. Sodišče verjame tožniku, da ima številne zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo življenje kot tudi na samo delo, vendar pa je možno telesno okvaro priznati le v primeru, če je izkazano dejansko stanje, kot je urejeno v določbah Seznama TO. Presoja se torej posamezne telesne okvare, ne pa tožnikovo zdravstveno stanje kot celoto. Le-ta je bistvena pri ugotavljanju invalidnosti, ne pa pri ugotavljanju posamezne telesne okvare.
Ker gre pri tožniku za dve telesni okvari, ki sta obe ovrednoteni v višini 30 %, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, kako se v takih primerih seštevajo telesne okvare. V poglavju XI točka 1 Seznama telesnih okvar je določeno, da če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa ta seznam, se skupen odstotek telesne okvare določi tako, da se najvišji odstotek posamične okvare poveča po 20 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 50 % ali več, po 10 % pa za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 % ali 30 %. V tožnikovem primeru je torej potrebno prvo telesno okvaro ovrednotiti v višini 30 %, drugo telesno okvaro pa v višini 10 %, kar pomeni, da skupna telesna okvara znaša 40 %. Ker je vzrok telesne okvare bolezen, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi 144. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ta pogoj bi bil izpolnjen le v primeru, če bi bila pri tožniku ugotovljena najmanj 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni, kar pa, kot je bilo že obrazloženo, pri tožniku ni bilo ugotovljeno.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.