Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 285. člena ZPP, saj tožeče stranke v okviru materialnega procesnega varstva ni opozorilo, da ni navedla odločilnega dejstva, to je izpolnitev odložnega pogoja, za veljavnost sporne pogodbe o prodaji terjatev stečajnega dolžnika z dne 19.6.2009. Ker tekom postopka veljavnost prenosa terjatve iz prenosnika, družbe V. d.d. - v stečaju, na prevzemnika, torej tožečo stranko, ni bila sporna, je tožeča stranka za svojo napako (manjkajoče dejstvo) izvedela šele iz sodbe in je tako sodišče prve stopnje svojo odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega strankam ni bila dana možnost, da se o njem izjavijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 184036/2009 z dne 10.12.2009 v 1. in 3. točki razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi poravnati pravdne stroške v višini 555,00 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma povzema odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje dne 12.5.2012 razpisalo narok za glavno obravnavo in v okviru materialnopravnega vodstva pozvalo pritožnico samo, da naj opredeli pravno relevantna dejstva, ki jih želi dokazati z zaslišanjem priče D. K.. S svojim načinom vodenja pravdnega postopka je sodišče prve stopnje kršilo 285. člen Zakona o pravdnem postopku, posledično je bila kršena tudi določba 22. člena Ustave glede enakega varstva pravic. Ker je sodišče nepravilno uporabilo določbo 285. člena ZPP, je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nobena od pravdnih strank ni nasprotovala veljavnosti predmetne pogodbe o prodaji terjatev stečajnega dolžnika z dne 19.6.2009, ampak je spor potekal glede obstoja, zapadlosti in višine terjatve. Navedeno potrjuje tudi sodišče prve stopnje, ki pravi, da se tožena stranka na samo dejstvo nepodanega soglasja k sklenitvi pogodbe o prodaji terjatve neposredno ni sklicevala, vendar pa je tako obstoj terjatve, kot tudi njeno višino vseskozi, tako po temelju kot višini, prerekala. V tem argumentu je sodišču prišlo v nasprotje s svojimi drugimi obrazložitvami. Če pritožnica ni predložila oziroma navajala določenih dokazov, jim tudi tožena stranka ni mogla nasprotovati. V nadaljevanju povzema več odločb Ustavnega sodišča RS v zvezi z določbo 285. člena ZPP in navaja, da se je pritožnica, glede na to, da toženec obstoju veljavnosti pogodbe ni ugovarjal, zanesla na to, da to dejstvo ni sporno in ji ga zato ni treba dokazovati. Sodišče bi ji moralo omogočiti, da spozna, katera dejstva bo štelo kot pravno odločilna in jo pozvati, da ustrezno dopolni svoje navedbe oziroma predloži dokaze zanje. Ker sodišče ni ravnalo skladno z 285. členom ZPP, je sodba za pritožnico pomenila presenečenje, glede dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje kasneje opredelilo kot odločilno, ji je bila odvzeta pravica do izjave. Nasprotuje še zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen, čeprav gre za nepopolno tožbo. Ker sodišče na prvi stopnji v okviru materialnopravdnega vodenja ni pozvalo pritožnice na predložitev soglasja Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 1.7.2009 k predmetni pogodbi o prodaji terjatev stečajnega dolžnika, ga pritožnica, ki ni po svoji krivdi vedela, da bo sodišče ta dokaz štelo za odločilen, ni predložila. Sodišče ostalih dokazov ni izvedlo, posledično je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Ker je plačilo pravdnih stroškov vezano na uspeh v pravdi, ki v tem trenutku še ni znan, bi plačilo stroškov v primeru uspešne pritožbe pomenilo nepravilno uporabo materialnega prava.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Izrecno nasprotuje novim dokaznim predlogom tožeče stranke in poudarja, da je s predložitvijo slednjih že zdavnaj predkludirana.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj tožeče stranke v okviru materialnega procesnega varstva ni opozorilo, da ni navedla odločilnega dejstva, to je izpolnitev odložnega pogoja, za veljavnost sporne pogodbe o prodaji terjatev stečajnega dolžnika z dne 19.6.2009. Ker tekom postopka veljavnost prenosa terjatve iz prenosnika, družbe V. d.d. - v stečaju, na prevzemnika, torej tožečo stranko, ni bila sporna, je tožeča stranka za svojo napako (manjkajoče dejstvo) izvedela šele iz sodbe in je tako sodišče prve stopnje svojo odločbo oprlo na dejstvo, glede katerega strankam ni bila dana možnost, da se o njem izjavijo. Glede na vrzel v dejanskem stanju, ki ga je opisala tožeča stranka, ta utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati v skladu z 285. členom ZPP, s čemer pristranost sodnika ne bi bila kršena. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z že navedenim določilom in torej ni izpolnilo svoje dolžnosti materialnega procesnega vodstva, je zaradi kršitve pravice do izjave podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne le relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. To kršitev tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, čeprav jo zmotno opredeli kot relativno bistveno kršitev določb postopka. Zaradi storjene absolutno bistvene kršitve določb postopka pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), saj sodišče druge stopnje kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju (ker tožeča stranka ni dokazala izpolnitve odložnega pogoja) in se do drugih navedb tožeče in ugovorov tožene stranke, niti do višine tožbenega zahtevka, še ni opredelilo.

6. Glede na že obrazloženo, nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.