Jedro

Ustrezna smer visokošolske izobrazbe za delo knjižničarja v poklicni oziroma strokovni šoli je le končan študijski program bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in za ugotovitev, da se je delovno razmerje za določen čas dne 1.9.2000 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnica zakonito sklenila delovno razmerje za določen čas na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Tožnica ni imela zahtevane izobrazbe za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni pristojno presojati, katera izobrazba se šteje kot ustrezna, pač pa je dolžno odločiti na podlagi obstoječih predpisov. V času sklepanja pogodbe o zaposlitvi noben predpis - ne zakon, ne podzakonski akt in ne interni akt - tega ni določal. ZOFVI je v 96. členu le določal, da mora imeti knjižničar visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško-andragoško izobrazbo. Tako izobrazbo pa je tožnica imela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica sicer uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar razen omembe tega razloga ne navede izrecno, za katere kršitve naj bi šlo in tudi nobenih drugih navedb v tej smeri nima. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu niti ni moglo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih smiselnih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnice z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča o tem, da tožnica nima ustrezne izobrazbe.

Po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR90 se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje za določen čas iz razlogov na strani delodajalca, sklenjeno v nasprotju z zakonom. V obravnavani zadevi je šlo za sklenitev delovnega razmerja za določen čas na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDR90: ker nihče od prijavljenih kandidatov na prosto delovno mesto knjižničarja ni izpolnjeval razpisanih pogojev, je bilo s tožnico sklenjeno delovno razmerje za določen čas enega leta. Odločilno za presojo je tako, ali tožnica res ni izpolnjevala razpisanih pogojev. Če jih je, zakonite podlage za sklenitev delovnega razmerja le za določen čas ni bilo.

Kot je revizijsko sodišče obrazložilo že v svojem razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 233/2004 z dne 15.2.2005 sodišče ne more brez podlage v veljavnem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca, določati pogojev za delovna mesta. To je v izključni pristojni delodajalca, v obravnavanem primeru ob upoštevanju dejstva, da gre za javni vzgojno izobraževalni zavod, kjer ima določene pristojnosti tudi resorni minister. V razpisih za prosto delovno mesto knjižničarja so bili kot pogoji navedeni "ustrezna visokošolska izobrazba in pogoji skladno s šolskim zakonom". Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. - ZOFVI) je za knjižničarje v poklicnih in strokovnih šolah predpisal visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in pedagoško-andragoško izobrazbo (osmi odstavek 96. člena ZOFVI). Upoštevati pa je treba tudi peti odstavek 92. člena istega zakona, ki pooblašča ministra, pristojnega za šolstvo, da določi za strokovne delavce smer strokovne izobrazbe - torej tudi za knjižničarje, ki so po prvem odstavku tega člena strokovni delavci. Minister za šolstvo in šport je šele v letu 1999 izdal Odredbo, s katero je določil smeri in stopnje strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti med drugimi tudi knjižničarji (ki je začela veljati šele 30.7.1999, torej potem ko je tožnica že sklenila delovno razmerje za določen čas).

Za pravilno in zakonito odločitev je bistvena ugotovitev, kakšni so bili ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnico predpisani pogoji za delovno mesto knjižničarja. Če je sporno le, katera smer strokovne izobrazbe je ustrezna, je bil na podlagi petega odstavka 92. člena ZOFVI za odločitev o tem pristojen minister za šolstvo tudi v času od uveljavitve ZOFVI do sprejema Odredbe. Pri tem je tudi vprašanje, ali se je zahteva po "visokošolski izobrazbi ustrezne smeri" razlagala ozko, kot izobrazba, ki se zahteva za knjižničarja, ali pa se je razlagala širše. V novem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v skladu z gornjimi napotki revizijskega sodišča in tožbene zahtevke ponovno zavrnilo.

Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka v spornem času ni imela sistemizacije delovnih mest, kjer bi bili pogoji za njihovo zasedbo podrobneje določeni. Ker tudi poseben podzakonski predpis pristojnega Ministra za šolstvo ob sklenitvi delovnega razmerja še ni veljal, so za presojo o zahtevanih pogojih za delovno mesto knjižničarja upoštevne le določbe ZOFVI. Ker pa so določbe ZOFVI (osmi odstavek 96. člena) splošne, saj govorijo le o visokošolski izobrazbi "ustrezne smeri", je pomembna razlaga oziroma razumevanje te določbe. Po sprejemu ministrove Odredbe je ta razlaga nepomembna, saj je bila ustrezna smer izobrazbe predpisana s strani za to pooblaščenega ministra. Sodišče pa je ugotovilo, da se tudi do takrat določba ZOFVI nedvomno ni razumela oziroma razlagala drugače: ustrezna smer visokošolske izobrazbe za delo knjižničarja v poklicni oziroma strokovni šoli je (in je še vedno) le končan študijski program bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Glede na tako dejansko ugotovitev je neutemeljeno stališče tožnice, da je ustrezna lahko katerakoli smer visokošolske izobrazbe.

Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka tudi ni več nobenega dvoma, da tožnica ne bi izpolnjevala pogojev, tudi če bi se (še pred dejansko uveljavitvijo odredbe ministra) upoštevala izjema glede navedene ustrezne smeri izobrazbe. Sodišče je ugotovilo, da tožnica - glede na svojo strokovno izobrazbo (profesor pedagogike s strokovnim izpitom za učitelja razrednega pouka v osnovnih šolah) ni imela pogojev za poučevanje kateregakoli predmeta pri toženi stranki (to je na srednji šoli). Revizijska navedba o opravljanju pedagoškega dela v razredu - ki pomeni sicer uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - na tako ugotovitev ne vpliva.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan in je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).