Jedro

Ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če je bilo nezazidano stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), posest pa odvzeta na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) in za odvzem posesti določena pravična odškodnina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1953/98-9 z dne 21.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo prve tožeče stranke (1. točka izreka), na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS pa zavrnilo tožbo druge tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.11.1998 (2.točka izreka). S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank proti dopolnilni odločbi Upravne enote J. z dne 2.4.1998, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 117/4, 121/1 in 127/2, vse k.o. H. V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da izhaja iz upravnih spisov, da je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije, nacionalizirano pok. F.K. st. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ) ter vzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine J. z dne 10.11.1977. Odločba o odvzemu posesti je bila izdana na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76, v nadaljevanju ZPLPP). Z njo je bilo odločeno, da je F.K. st. dolžan izročiti predmetno zemljišče Občini J. za gradnjo industrijskih obratov "I.", L. V obravnavanem primeru prejšnji lastnik ni upravičenec do denacionalizacije, ker predmetno zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti na podlagi ZNNZGZ, ki je v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) naveden kot podlaga za denacionalizacijo, ampak na podlagi ZPLPP, po katerem je imetniku pravice uporabe za odvzeto zemljišče pripadala odškodnina po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72,29/72 in 19/76), navedena zakona pa v ZDen nista našteta med predpisi, ki omogočajo denacionalizacijo. Tožbeni ugovor, da je bila v upravnem postopku storjena bistvena kršitev pravil postopka, ker druga tožeča stranka ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, je zavrnilo kot neutemeljen. V postopku pred upravnim organom je drugo tožečo stranko zastopal pooblaščenec, katerega dejanja, so glede na vsebino danega pooblastila, imela enak učinek, kakor da bi jih opravila druga tožeča stranka sama. Organ prve stopnje je z dopisom z dne 10.2.1998, torej pred izdajo odločbe, pooblaščenca seznanil z ugotovljenim dejanskim in pravnim stanjem zadeve.

Druga tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, ali pa jo razveljavi in pošlje v ponovno odločanje. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se pritožuje proti 2. točki izreka izpodbijane sodbe. Zatrjuje, da je predmetno zemljišče bilo podržavljeno na podlagi ZNNZGZ, ki je naštet v 9. točki 3. člena ZDen. Podržavljenje je bilo izvedeno z odločbo Oddelka za finance OBLO J. z dne 8.2.1960. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je lastninska pravica prenehala prav na podlagi te odločbe. Res je, da je imel F.K. predmetno zemljišče še naprej v posesti, vendar posest ni lastninska pravica. Stališče sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega ugovora o kršitvi 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je napačno, saj se s pooblastilom odvetniku položaj stranke v postopku ne spremeni, pravica stranke, da se izjasni o bistvenih dejstvih pa ne ugasne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo druge tožeče stranke. Čeprav drži, da je bila lastninska pravica na predmetnem zemljišču odvzeta pok. F.K. st. na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen, pa z odvzemom lastninske pravice še ni bilo izvršeno podržavljenje v smislu določb ZDen. Za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je namreč pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno.

Po določbah ZNNZGZ je lastninska pravica na nezazidanih stavbnih zemljiščih z dnem uveljavitve tega zakona prenehala na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi s pravico njihovega uživanja do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Če do take izročitve ni prišlo na podlagi ZNNZGZ, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta, upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 20/69), določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike denacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami, zlasti pa določila, da se tudi za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po ZNNZGZ, določi pravična odškodnina.

V obravnavanem primeru predmetno zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti na podlagi ZNNZGZ, pač pa na podlagi ZPLPP, torej v času, ko je bila z zakonom že opredeljena možnost za odškodovanje. Iz odločbe o odvzemu predmetnega zemljišča iz posesti izhaja, da se je odvzem izvršil za primerno odškodnino v skladu z Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, o čemer se je strinjal tudi prejšnji lastnik. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da v obravnavanem primeru ni podlage za uvedbo denacionalizacijskega postopka, ker ZPLPP in Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe nista predpisa iz 3.in iz 4. člena ZDen.

Utemeljeno je tudi zavrnilo tožbeni ugovor glede zatrjevane kršitve 8. člena ZUP in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS, ker je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.