Jedro

Pravilno je pravno stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep, da je namreč določba 4. odstavka 202. člena ZKP - po kateri se sme pritožba zoper sklep o odreditvi pripora vložiti v 24 urah, ko je bil sklep izročen priprtemu - izjema od splošne določbe 4. odstavka 120. člena ZKP, da se rok za vložitev pravnega sredstva računa od zadnje vročitve.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v K je s sklepom z dne..., odredila pripor zoper A.B. osumljenega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Pripor je bil odrejen iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, pa je bila bila zavržena kot prepozna pritožba, ki so jo vložili zagovorniki A.B. zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe so obdolženčevi zagovorniki dne 19.9.1997 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Menijo, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena določba 4. odstavka 120. člena ZKP kot tudi obdolženčeva ustavna pravica do pritožbe in obrambe. Predlagajo, da vrhovno sodišče ugodi njihovi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi njihovi pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da se vložena zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da se sklep o odreditvi pripora po izrecni določbi 3. odstavka 202. člena ZKP izroči izključno samo priprtemu, ki se sme po 4. odstavku istega člena pritožiti v 24 urah, ko mu je bil sklep vročen, zagovorniki pa so ta rok zamudili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravilno je pravno stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep, da je namreč določba 4. odstavka 202. člena ZKP - po kateri se sme pritožba zoper sklep o odreditvi pripora vložiti v 24 urah, ko je bil sklep izročen priprtemu - izjema od splošne določbe 4. odstavka 120. člena ZKP, da se rok za vložitev pravnega sredstva računa od zadnje vročitve. Trditev zagovornikov, da v zakonu ne piše, da gre za izjemo in da zato ni dopustna takšna interpretacija zakona pa, po mnenju vrhovnega sodišča, ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Res je, da zakon ne določa izrecno, da je določba 4. odstavka 202. člena ZKP (glede začetka teka roka roka za pritožbo) izjema od splošne določbe 4. odstavka 120. člena ZKP. Toda to izhaja že iz same zakonske dikcije, da se zoper sklep o priporu sme priprti pritožiti v 24 urah, "ko mu je bil sklep izročen" (podobna izjema je uzakonjena tudi v 3. odstavku 421. člena ZKP). Če ne bi bil namen zakona, da gre v tem primeru za izjemo, bi bil rok za vložitev pritožbe določen enako, kot je določen za pritožbo zoper sodbo in zoper (druge) sklepe (1. odstavek 366., 2. odstavek 400., 1. odstavek 443. in 1. odstavek 485. člena ZKP). V vseh teh določbah namreč ni dostavka, kakršen je v 4. odstavku 202. člena ZKP, da je za računanje začetka roka relevantno, kdaj je bila sodna odločba vročena obdolžencu. Ker se torej po izrecni določbi 4. odstavka 202. člena ZKP rok za pritožbo za priprtega obdolženca računa od ure, ko je prejel sklep o priporu, velja to tudi za zagovornika, saj zagovornik lahko stori le tisto, kar sme storiti obdolženec sam (1. odstavek 75. člena ZKP).

Pri odreditvi pripora gre za najtežji poseg v temeljno človekovo pravico in svoboščino - osebno svobodo. Določba 4. odstavka 202. člena ZKP kot izjema od določbe 4. odstavka 120. člena ZKP pa omogoča pritožbenemu organu, da lahko v najkrajšem možnem roku odloči o zakonitosti odreditve pripora. V tej zvezi najbrž ni odveč povedati, da mora sodišče v pripornih zadevah postopati posebno hitro (2. odstavek 200. člena ZKP) in da je dolžno o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločiti z eno odločbo (2. odstavek 388. člena v zvezi s 1. odstavkom 403. člena ZKP). Obdolžencu, ki je v priporu se lahko sklep takoj vroči, do vročitve sklepa zagovorniku po pošti pa pride vedno z določenim časovnim zamikom (v obravnavanem primeru 3 dni). Če ZKP ne bi določil v 4. odstavku 202. člena izjeme in bi se torej rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora računal od zadnje vročitve, ne bi bilo mogoče v kratkem času odločiti o vseh pritožbah z eno odločbo.

Obd. A.B. se zoper sklep o odreditvi priporu ni pritožil, pritožba njegovih zagovornikov pa je bila upravičeno zavržena kot prepozna, saj je bil sklep obdolžencu vročen dne..., ob..., zagovorniki pa so pritožbo vložili dne.... Zato tudi ni utemeljena trditev zagovornikov, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave). Prav tako ni moč trditi, da obdolžencu ni bila omogočena ustavna pravica do obrambe (29. člen Ustave), saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bil obdolženčev zagovornik, odvetnik dr. P.Č., navzoč pri njegovem zaslišanju, da se je izjavil glede predloga državnega tožilca za odreditev pripora ter da je bil telefonično obveščen o odreditvi pripora (še preden mu je bil sklep poslan po pošti).

Po povedanem torej uveljavljene kršitve določb ZKP in Ustave niso podane, zato je moralo vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).