Jedro

Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine je vrsta ponavljajočih se kaznivih ravnanj v določenem časovnem obdobju (serijska dejavnost), od katere ima vsako posamezno dejanje iz serije, ki jo štejemo za eno kaznivo dejanje (nadaljevano po zakonu), vse znake kaznivega dejanja neplačevanja preživnine.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.D. je dolžan plačati 600 eurov povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.8.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 5.3.2008, J.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, dveh nadaljevanih kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena KZ, treh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Za kaznivo dejanje tatvine mu je na podlagi drugega odstavka 211. člena KZ določilo kazen en mesec zapora, za dve nadaljevani kaznivi dejanji neplačevanja preživnine na podlagi prvega odstavka 203. člena KZ za vsako kazen šest mesecev zapora, za tri kazniva dejanja nasilništva na podlagi prvega odstavka 299. člena KZ za vsako kazen en mesec in petnajst dni zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva na podlagi prvega odstavka 299. člena KZ kazen dva meseca zapora in za tri kazniva dejanja ogrožanja varnosti na podlagi prvega odstavka 145. člena KZ za vsako kazen en mesec zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka: sodišče prve stopnje stroške kazenskega postopka, odmerjene s posebnim sklepom in 290 eurov povprečnine, sodišče druge stopnje pa na 300 eurov odmerjeno povprečnino.

2. Zoper pravnomočno sodbo je dne 12.5.2008 obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožb; podredno naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S tem ko zahteva uveljavlja kršitev zakona, ker sodišči nista ustrezno obrazložili okoliščin, ki nedvomno kažejo na to, da je pri obsojencu obstajal naklep kot element kaznivega dejanja tatvine in da ugotovitev obeh sodišč, da bi preživnino lahko plačal, če bi bil zaposlen v hotelih B. ali če bi si našel drugo zaposlitev ni takšna okoliščina, ki bi kazala na obstoj kaznivega dejanja neplačevanja preživnine, v bistvu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložnik zahteve glede kaznivega dejanja tatvine, kaznivih dejanj nasilništva in kaznivih dejanj neplačevanja preživnine uveljavlja kršitev kazenskega zakona (prva točka drugega odstavka 420. člena ZKP), ker obstoj vseh zakonskih znakov navedenih kaznivih dejanj ni podan. V zvezi s kaznivim dejanjem tatvine utemeljuje kršitev z navedbami, da naklep ni podan, saj ne obstaja nikakršen dokaz na ravni onkraj razumnega dvoma, da je obsojenec vedel, da je bil denar, ki ga je vzel iz torbice G.D., v znesku 40.000,00 SIT, ni njen oziroma, da gre za denar iz naslova članarine. Po trditvah vložnika je obsojenec mislil, da je denar skupen, saj sta živela v zakonski zvezi. Glede kaznivih dejanjih nasilništva navaja, da ni izkazano, da bi šlo za hudo žalitev, grdo ravnanje ali ogrožanje varnosti, kar bi v družini povzročilo ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, in da je sodišče obsodbo oprlo na pristransko pričanje G.D. in obeh hčera. Poudarja, da je že iz opisa dejanja v izreku razvidno, da kaznivo dejanje neplačevanja preživnine ni podano. V času, ko ni plačeval preživnine, po navedbah zahteve ni bil zaposlen, zato sodišče prve stopnje ni dokazalo, da bi plačilo preživnine zmogel plačati, ampak ta ugotovitev nezadostno temelji na sklepanjih obeh sodišč, da bi preživnino lahko plačal, če bi bil tedaj še vedno zaposlen v hotelih B. ali bi si našel drugo zaposlitev in da ni zgolj slučaj to, da mu je prenehalo delovno razmerje v času izvršljivosti sodne odločbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na navedbe zahteve očitno, da se vložnik ne strinja z dokazno oceno obeh sodišč, s tem pa vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Kazenski zakon je kršen le v primeru, če se na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi nepravilno ali ga ne uporabi. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da kazenski zakon ni bil kršen, saj je sodišče prve stopnje v opisu navedenih kaznivih dejanj v izreku ugotovilo dejanska stanja, ki ustrezajo opisanim kaznivim dejanjem, in da so v ravnanjih obdolženca uresničeni vsi zakonski znaki teh kaznivih dejanj, zato so nasprotne trditve zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene.

6. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja tudi zaradi razsodbe sodišča, da gre za dve kaznivi dejanji neplačevanja preživnine. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejanje „razbilo“ na več časovnih obdobij in s tem umetno ustvarilo več dejanj. Neplačevanje preživnine je trajajoče dejanje in kolikor ni prekinjeno, gre za eno samo dejanje za vso očitano obdobje, zato je izrek šestmesečne zaporne kazni za vsako od dejanj v nasprotju z načeli o individualizaciji kazenske sankcije, odmera za dve kaznivi dejanji pa presega predpisano zgornjo mejo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v strukturi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine posamezni preživninski obroki in čas njihove zapadlosti nedvomno pravno pomembne okoliščine glede na to, da konkretizirajo predmet napada kaznivega dejanja (preživninsko obveznost) in še posebej glede na vrsto kaznivega dejanja. To je namreč v zakonu opisano kot vrsta ponavljajočih se kaznivih ravnanj v določenem časovnem obdobju (serijska dejavnost), od katere ima vsako posamezno dejanje iz serije, ki jo štejemo za eno kaznivo dejanje (nadaljevano po zakonu), vse znake kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da sta podani v steku dve nadaljevani kaznivi dejanji neplačevanja preživnine, saj gre za osebno kaznivo dejanje, kar pomeni, da je storjenih toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev, torej dve.

7. Vrhovno sodišče je zato zavrnilo v zahtevi uveljavljeni razlog kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z 41. členom KZ, saj sta bili kazni za vsako nadaljevano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine odmerjeni v mejah (v višini zaporne kazni šest mesecev), ki so z zakonom predpisane za to dejanje (kazen zapora do enega leta), glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo.

8. Pravnomočni sodbi tudi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov glede ugotovitve, da ni zgolj naključje, da je obsojencu prenehalo delovno razmerje v času izvršljivosti sodne odločbe oziroma zakaj je prišlo do odpovedi delovnega razmerja in zakaj si obsojenec ni mogel najti druge zaposlitve. Iz navedb zahteve sledi, da vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje glede svoje ugotovitve navedlo vse razloge, katerim je pritrdilo sodišče druge stopnje. Glede prenehanja delovnega razmerja je navedlo (stran 11. sodbe): "Iz dopisa družbe Hoteli B. z dne 15.6.2007 izhaja, da je bil obdolženi zaposlen od dne 26.4.2005 do dne 23.6.2005, pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, pa je bila prekinjena s strani obdolženca po lastni želji." Ugotovitev, da ni zgolj slučaj to, da mu je prenehalo delovno razmerje v času izvršljivosti sodne odločbe, pa temelji na obdolženčevem odnosu do preživnine, ki ga je pokazal na glavni obravnavi, na neplačevanju preživnine in na delu "na črno" (iz dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje namreč izhaja, da obdolženi ni bil nikoli prijavljen v evidenci brezposelnih oseb). Glede možnosti nove zaposlitve pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je ta podana, saj obdolženec nima zdravstvenih težav, poleg tega pa dela na črno. Na podlagi navedenih ugotovitev je ugotovilo (stran 13. sodbe): "da obsojenec ni imel namena pridobiti redne zaposlitve oziroma plačevati preživnino, raje je delal "na črno" in se tako izognil morebitni prisilni izterjavi nastale obveznosti". Vrhovno sodišče še poudarja, da je že sam očitek, da je obsojenec prislužen denar porabil zase in za svoje stroške, dovolj konkretiziran in tudi razumljiv. Sicer pa je sodišče posamezne načine porabe denarja ugotavljajo v dokaznem postopku in jih utemeljilo v obrazložitvi pravnomočne sodbe.

9. Glede očitkov zahteve o previsoki kazni, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da z odločbo o kazni ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, zato je te očitke, s katerimi vložnik izpodbija primernost kazni, ne pa njene zakonitosti, zavrnilo kot neutemeljene.

C.

10. Zatrjevane kršitve po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega J.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.