Jedro

Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri Ministrstvu za obrambo, saj je sam podal odpoved delovnega razmerja, kar izhaja iz upravnega spisa zadeve. Glede na določbo 91. člena ZJU pa pridobljeni naziv ugasne med drugim z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika. Naziva naddesetnik, ki ga je tožnik nesporno pridobil pred prekinitvijo delovnega razmerja v Slovenski vojski, tako ni možno upoštevati, čeprav je z istim delodajalcem (Republiko Slovenijo) prišlo naslednji dan do sklenitve novega delovnega razmerja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnika z dnem 28. 11. 2016 imenoval v uradniški naziv - pravosodni policist III, ki je naziv petega kariernega razreda, XV. stopnje. V obrazložitvi se sklicuje na določbe prvega odstavka 66. člena, prvi odstavek 90. člena ter 84. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in navaja, da je bil tožnik s sklepom z dne 12. 9. 2016 izbran na javnem natečaju za zasedbo uradniškega delovnega mesta pravosodni policist v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... in izpolnjuje vse pogoje za imenovanje v naziv, ki so določeni v 86., 87. in 88. členu ZJU ter Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Zato se ga imenuje v uradniški naziv pravosodni policist III, ki je najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za zasedbo katerega je bil izbran.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 15. 2. 2017 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil ter odločil, da gredo stroški, ki so nastali med postopkom in v zvezi z njim, v breme tožnika. V obrazložitvi navaja, da je tožniku v Slovenski vojski delovno razmerje za določen čas prenehalo in je po izbiri na javnem natečaju sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij. V primeru sklenjenega delovnega razmerja za določen čas pa v nobenem primeru (tudi v primeru izjem iz drugega odstavka 73. člena ZJU) ne more priti do "nadaljevanja" delovnega razmerja v nedoločen čas, zato pritožbeni organ ni sledil navedbi tožnika o kršitvi načela enakosti pred zakonom. Tudi tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 27. člena Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih (Uredba) zavrača kot neutemeljeno in pojasnjuje, da navedena določba velja samo za primere, ko je imel uradnik v državnem organu že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je bil na podlagi 92. člena Zakona o obrambi (ZObr) od leta 2002 dalje kot vojak - vojaški policist zaposlen na Ministrstvu za obrambo. Kot poklicni vojak ni mogel skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Nazadnje je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2012 do 8. 11. 2021. Nazadnje je pridobil 29. plačni razred in tako dosegel pet napredovanj. Imel je najvišji naziv delovnega mesta vojak. Poudarja, da je njegova situacija identična primerom, za katere ZJU določa izjemo v drugem odstavku 73. člena. V določbi 6. točke 68. člena ZJU sicer niso omenjeni vojaki oziroma vojaški policisti, vendar to še ne pomeni, da te določbe ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, saj ne more biti nobenega dvoma, da je tožnik delovno razmerje sklenil za določen čas do deset let ter da je bil imenovan v naziv na podlagi specialne zakonodaje. V nadaljevanju tožbe se sklicuje na drugi odstavek 27. člena Uredbe in meni, da je v konkretnem primeru pravilno uporabiti to določbo ter ga imenovati v naziv "pravosodni policist I" in mu v skladu z 20. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) določiti 28. plačni razred (23+5 plačnih razredov napredovanj). Zgolj na ta način bo namreč ohranil pridobljeni naziv oziroma pravice, vezane na že pridobljeni naziv v času zaposlitve v državnem organu in bo na ta način v enakopravnem položaju v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci, ki so se na enak način zaposlili pri delodajalcu, pa so bili predhodno zaposleni na Ministrstvu za notranje zadeve. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokaznega postopka (predlaga tudi svoje zaslišanje) tožbi ugodi in ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita, zato se odpravi, tožnika pa se z dnem 28. 11. 2016 imenuje v uradniški naziv "pravosodni policist I". Hkrati zahteva povrnitev stroškov predsodnega postopka v višini 142,78 EUR ter stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2017 odgovarja na tožbene navedbe in nadaljnje navedbe tožnika v pripravljalnih vlogah ter vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2017 še navaja, da v primeru njegovih kolegov policistov, ki so bili predhodno zaposleni za nedoločen čas na Ministrstvu za notranje zadeve (npr. A.A., katerega zaslišanje predlaga), je tem javnim uslužbencem delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo na MNZ in so takoj z naslednjim dnem sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pri prvostopenjskem organu in ohranili najvišji naziv zgolj zato, ker so bili pred tem zaposleni za nedoločen čas, medtem ko tožnik ni bil, ker zakonodaja tega ne omogoča. Meni, da gre za bistveno enako situacijo, ki jo je ob upoštevanju načela enakosti treba obravnavati skladno z Ustavo in tožniku priznati enake pravice, kot če bi bil ves čas zaposlen za nedoločen čas. V pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2017 svoja stališča še dodatno pojasnjuje in poudarja, da se tudi v primeru premestitve iz enega v drug organ pri istem delodajalcu šteje, da delovno razmerje ne preneha (152. člen ZJU). Poudarja, da ZJU nikjer ne določa, da se lahko premestijo zgolj javni uslužbenci, ki so zaposleni za nedoločen čas. V pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2017 še dodaja, da je pri razlagi spornih določb treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 1. člena ZSPJS in da se je premestitev v primeru tožnika izvedla v okviru istega delodajalca (Republike Slovenije) iz enega v drug organ. Da je treba izraz "premestitev" tolmačiti široko, je pojasnilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 249/2015. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik na podlagi 92. člena ZObr od leta 2002 dalje kot vojak - vojaški policist zaposlen na Ministrstvu za obrambo, da je imel z Ministrstvom za obrambo sklenjeno pogodbo za določen čas, nazadnje za določen čas od 1. 7. 2012 do 8. 11. 2021, da je dosegel naziv naddesetnik in pridobil 29. plačni razred (dosegel pet napredovanj), da je bil pri prvostopenjskem organu izbran na javnem natečaju ter da je sam dal odpoved delovnega razmerja na Ministrstvu za obrambo in po prenehanju delovnega razmerja z Ministrstvom za obrambo naslednji dan sklenil pogodbo o zaposlitvi s prvostopenjskim organom. Sporno pa je njegovo imenovanje v naziv "pravosodni policist III", saj zatrjuje, da je dejansko v njegovem primeru šlo za premestitev in da bi moral ohraniti že pridobljena napredovanja in biti imenovan v uradniški naziv "pravosodni policist I".

8. Skladno s 84. členom ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu (prvi odstavek te določbe). Naziv se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv (drugi odstavek). V skladu s četrtim odstavkom te določbe se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ob upoštevanju citirane določbe in ob tem, da je bil tožnik imenovan oziroma izbran za navedeno delovno mesto na javnem natečaju, ga je toženka oziroma prvostopenjski organ razporedil v najnižji naziv, v katerem se odpravlja razpisano uradniško delovno mesto. Po presoji sodišča je takšna odločitev organov obeh stopenj pravilna, za kar sta tudi navedla pravilne razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

9. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče poudarja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri Ministrstvu za obrambo, saj je sam podal odpoved delovnega razmerja, kar izhaja iz upravnega spisa zadeve. Glede na določbo 91. člena ZJU pa pridobljeni naziv ugasne med drugim z dnem prenehanja delovnega razmerja uradnika. Naziva naddesetnik, ki ga je tožnik nesporno pridobil pred prekinitvijo delovnega razmerja v Slovenski vojski, tako ni možno upoštevati, čeprav je z istim delodajalcem (Republiko Slovenijo) prišlo naslednji dan do sklenitve novega delovnega razmerja. V primeru vojaka, ki je po specialnih predpisih imenovan v naziv, gre za izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 73. člena ZJU, da javni uslužbenci, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, niso imenovani v naziv, kot to izpostavlja tožnik v tožbi, vendar pa to, glede na prej navedeno ne mora vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

10. V obravnavanem primeru pa tudi ni mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 27. člena Uredbe, na katero se napačno sklicuje tožnik, saj ta določba pomeni izjemo od pravila, določenega v četrtem odstavku 84. člena ZJU in prvem odstavku 27. člena Uredbe, po katerem se kandidata, ki je izbran v postopku javnega natečaja, pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, imenuje v najnižji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu. Drugi odstavek 27. člena Uredbe namreč tudi po mnenju sodišča velja samo za primere, ko je imel uradnik v državnem organu že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik pa v prvostopenjski organ ni bil premeščen oziroma ni mogel biti premeščen, glede na to, da je imel pred tem sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Le v primeru premestitve namreč lahko pride do nadaljevanja delovnega razmerja in s tem tudi do ohranitve naziva. Tožnik je imel z Ministrstvom za obrambo, kot že povedano, nesporno sklenjeno pogodbo za določen čas. Tudi po mnenju sodišča namreč v primeru delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, premestitev na delovno mesto za nedoločen čas ni možna, saj bi v tem primeru prišlo do spremembe narave delovnega razmerja (iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas) na nezakonit način. Da bi bilo to mogoče, pa ne izhaja niti iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 249/2015, na katero se sklicuje tožnik.

11. Tako po mnenju sodišča ni utemeljeno niti sklicevanje tožnika na določbo 152. člena ZJU, ki sicer izrecno določa, da v primeru premestitve iz enega v drug organ pri istem delodajalcu delovno razmerje ne preneha. Zato sodišče meni, da ni pravilno tožnikovo stališče, da je bil dejansko premeščen iz enega v drug organ pri istem delodajalcu. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2016 jasno izhaja, da je tožnik s prvostopenjskim organom (Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij) sklenil novo pogodbo o zaposlitvi po izbiri na javnem natečaju, katere vsebina ni bila premestitev.

12. Ker je imel tožnik z bivšim delodajalcem, Ministrstvom za obrambo, nesporno sklenjeno pogodbo za določen čas, se ne more uspešno sklicevati na situacijo v primeru predlagane priče A.A. V tistem primeru je namreč šlo za drugačno pravno in dejansko stanje, saj je imel le-ta sklenjeno pogodbo z Ministrstvom za notranje zadeve za nedoločen čas in je bil s sklenitvijo tripartitne pogodbe premeščen k prvostopenjskemu organu. Za kar pa v tožnikovem primeru nesporno ni šlo. Zato sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče A.A., saj je navedena pravna in dejanska situacija v zvezi z delovnim razmerjem predlagane priče razvidna iz v upravnem sporu predloženih listin (odločba o imenovanju A.A. v naziv „pravosodni policist I“ z dne 15. 11. 2016 – priloga A12 in njegova (tripartitna) pogodba o zaposlitvi, sklenjena z Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 17. 11. 2016 – priloga A13), tako da zaslišanje te priče ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Na odločitev v zadevi pa ne bi moglo vplivati niti predlagano zaslišanje tožnika, saj dejstva in okoliščine, relevantne za odločitev, med strankama niso sporne, sporna je dokazna ocena in uporaba materialnega prava.

13. Po vsem povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je bilo treba tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrniti.

14. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

15. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Kot že povedano namreč dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama ni sporno, sporna je le uporaba materialnega prava in presoja dejstev ter dokazov.