Jedro

Tožbe s pomanjkljivim tožbenim zahtevkom, ki pri zahtevi za ugotovitev izključne lastninske pravice na stavbi ne zajema tudi zemljišča pod stavbo oziroma funkcionalnega zemljišča, ni mogoče zavreči kot nedovoljene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo (pravilno: sklepom) zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik severozahodnega dela stanovanjske hiše M. ul., ki stoji na parceli št. 400 k.o. in tudi izključni lastnik tistega dela hiše M. ul., ki v vsej tlorisni površini stoji na parceli št. 2077 k.o.. Sodišče je ugotovilo, da ni pogojev za ugotovitveno tožbo, poleg tega pa je zahtevek nedovoljen, ker ni mogoče različno pravno tretirati stavbe in različno zemljišča pod stavbo, tožnik pa zahteva samo ugotovitev izključne lastninske pravice na stavbah, ne pa tudi na parcelah.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zadevo vrnilo v fazo pripravljalnega naroka iz formalnih razlogov, ne da bi svojo odločitev poglobljeno utemeljilo. Svojo odločitev je sicer utemeljilo, da tožniku ni uspelo definirati pravnega interesa, pri tem pa je prezrlo, da je bil tožnik v nepravdnem postopku napoten na pravdo in da je pravni interes zaobsežen v sami zakoniti napotitvi na pravdo. Sodišče torej tožbe ne bi smelo zavreči. Nerazumljivo pa je, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih metalo v isti koš zahtevek za ugotovitev izključne lastninske pravice na točno določenih delih stanovanjske hiše in drugi zahtevek za ugotovitev izključne lastninske pravice na prizidku, ki je zgrajen na delu parcele št. 2077 k.o.. Prvi prizidek stoji na parceli št. 400 k.o., ki je sporna, drugi pa ne oziroma bi bilo to predmet dokazovanja z izvedencem geometrom. Sicer pa zemljišče sploh ni sporno in ga ni vpletati v pravdo, ki se tiče izključno hiše, ki jo je treba razdružiti.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano sodbo oziroma sklepom je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP. Ta sodna odločba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Kot razlog za zavrženje namreč navaja, da ni pogojev za izdajo ugotovitvene tožbe (pravilno: sodbe) s čimer meni, kot pravilno ugotavlja pritožba, da ni bila podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe (čl. 288/2 v zvezi s čl. 187/2 ZPP).

Vendar prvostopno sodišče v nadaljevanju obrazložitve ne obrazloži, zakaj ni pogojev za izdajo ugotovitvene sodbe in se vsi nadaljnji razlogi tičejo drugih okoliščin, zaradi katerih naj bi bil tožbeni zahtevek, kakršen je postavljen, nedovoljen. Izpodbijana sodna odločba torej nima nobene obrazložitve zaključka, da ni podana pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe in za izdajo ugotovitvene sodbe.

V nadaljevanju pa prvostopno sodišče navaja, da ne bi bilo mogoče izdati sodbe po zahtevku, kakršnega je postavila tožeča stranka, ker bi bila sodba neizvršljiva in neuporabna, saj zahteva tožnik izključno pravico samo na stavbah, ne pa tudi na zemljišču, stavbe in zemljišča pod njim pa ni mogoče ločevati. Tak tožbeni zahtevek je nedovoljen, zato ga je treba zavreči. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v načelu stališče prvostopnega sodišča pravilno, vendar je zaključek o nedovoljenosti tožbenega zahtevka napačen in niti v določbah Zakona o pravdnem postopku, niti v kakšnih materialnopravnih določbah ni podlage, da se v opisanih okoliščinah tožba zavrže. Tožbeni zahtevek je lahko nesklepčen, neizvršljiv ali neutemeljen, v vsakem od navedenih primerov ga je mogoče le zavrniti. Prvostopno sodišče je v bistvu ugotovilo neutemeljenost tožbenega zahtevka, nakar ga je kot nedovoljenega zavrglo, kar pomeni nasprotje med razlogi sodbe pa tudi sicer napačno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku o zavrženju tožbe, na kar tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo (sklepom) storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP, zato je bilo treba po določbi čl. 369/1 ZPP pritožbi ugoditi, izpodbijano sodno odločbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče obravnavati okoliščine, ki so v izpodbijani odločbi že omenjene, torej oceniti pravilnost in utemeljenost tožbenega zahtevka. Treba bo ugotavljati pravni interes tožeče stranke za vložitev ugotovitvene tožbe, kajti takega interesa praviloma ni tedaj, kadar je mogoče postaviti dajatveni tožbeni zahtevek. Ni se mogoče sklicevati zgolj na to, da je interes zaobsežen že v napotitvi na pravdo, saj je formulacija napotitve lahko napačna, predvsem pa je odločilna vsebina spornih dejstev, zaradi katerih je bila potrebna napotitev na pravdo. V nepravdnem postopku zaradi delitve stvari ali skupnega premoženja je potrebna napotitev na pravdo v primeru spora o predmetu delitve ali o velikosti deležev solastnikov. V obravnavanem primeru sodeč po tožbenem zahtevku ne gre za spor o velikosti deležev obeh pravdnih strank, ampak za spor o predmetu delitve. Toženka namreč v nepravdnem postopku predlaga fizično delitev nepremičnine, to je stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 400 k.o., tožnik pa v tej pravdi uveljavlja, da določeni deli te stavbe niso v solastnini, zato naj se ugotovi, da je on izključni lastnik teh delov. Posledica take ugotovitve bi bila, da je nepremičnina, ki je v solastnini in ki je predmet delitve, toliko manjša, kolikor znašajo tiste nepremičnine, ki so v izključni lasti. Za uspešen nadaljnji potek nepravdnega postopka je potrebna torej zemljiškoknjižna izločitev nepremičnin, ki ne spadajo v solastnino, saj bo le tako mogoče ugotoviti pravi obseg nepremičnine, ki je predmet delitve in jo nato fizično deliti. Če naj bo torej tožnik izključni lastnik določenih nepremičnin, kot uveljavlja, mora doseči zemljiškoknjižno vknjižbo sebe kot izključnega lastnika na določeni nepremičnini, kar lahko doseže le tako, da od toženke, ki je skupaj z njim solastnica, zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Za tožnika je torej mogoč in nujen dajatveni zahtevek, to pa ima za posledico, da samo za ugotovitveni zahtevek nima pravnega interesa. V navedeni smeri bo torej potrebno voditi nadaljnji postopek, pri čemer bo moral tožbeni zahtevek zajeti tudi zemljišče pod stavbo oziroma funkcionalno zemljišče, ker oba delita isto usodo, kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče, in odločanje o izključni lastnini dela stavbe, kot zahteva tožeča stranka brez, zemljišča ni mogoče. Tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da zemljišče ni sporno, ker sta na njem tako obe pravdni stranki solastnika. Tožeča stranka ravno zahteva po navpični črti deljeni del nepremičnine, ki bi bil v njeni izključni lasti in torej izključen iz solastnine, torej bi isti pravni status moral veljati tudi za tisti del zemljišča, ki je pod stavbo, ki naj bi bila izključna lastnina. Zaradi drugačnega lastninskega stanja je treba zahtevati odpis določenega dela zemljiškoknjižnega telesa (stavbo in zemljišče pod njo) in otvoritev novega zemljiškoknjižnega vložka za to nepremičnino v izključni lastnini. Na preostalem delu, ki ostane v solastnini, pa bi deleži pravdnih strank ostali nespremenjeni.

V novem postopku bo torej morala tožeča stranka postaviti ustrezen zahtevek, da bo prvostopno sodišče sploh lahko obravnavalo utemeljenost zahtevka, pri čemer bo seveda presoditi, ali je mogoče na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka, pridobiti izključno lastninsko pravico in ali je ta možna na posameznih, po vertikali ločenih delih ene stavbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi čl. 166/3 ZPP.