Jedro

Pri presoji vzročne zveze se adekvatnost posledic dejanja oziroma ravnanja kot upoštevna presoja le v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretnega obsega škode, ki je lahko odvisen od osebnega stanja ali lastnosti oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec tožniku dolžan plačati odškodnino v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2019 dalje in mu povrniti pravdne stroške v višini 763,06 EUR. V presežku (do zahtevanih 8.000 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe (za znesek 3.000 EUR in odločitev o stroških) ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče tako spremeni, da znesek 4.000 EUR nadomesti z zneskom 7.000 EUR, s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede poteka škodnega dogodka. Iz listin, ki jih je povzelo, ne izhaja, da bi grozil s smrtjo tožnikovega otroka, temveč je razvidno le, da je tožencu rekel: „_da bo Bog poskrbel za vse, tudi za to, da bo njegov otrok neozdravljivo zbolel_“, oz. „_da bo od Boga kaznovan, da bo njegov otrok zbolel in umrl_“. Te besedne zveze ni mogoče razlagati kot groženj s smrtjo. Toženec se je ob izpovedi izkazal za neresnicoljubnega, pa tudi iz zapisnika v kazenskem postopku I Kpd 000/18 ne izhaja, da bi mu tožnik kritičnega dne omenjal kaj v zvezi z njegovim sinom. Ker je sodišče listine napačno povzelo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pri oceni soodgovornosti je nadalje spregledalo, da je bil toženec tisti, ki ga je med prehitevanjem s svojim kombiniranim vozilom skušal zriniti s ceste in ga je tožniku šele po več poskusih uspelo prehiteti. Prav to ravnanje je bilo povod, da je svoje vozilo ustavil v bližini doma in hotel preveriti, kdo je voznik. Zato je toženec za nastalo škodo v celoti odgovoren.

4. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti upoštevati, da je bergle uporabljal, čeprav niso bile priporočene. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu moralo priznati znesek 2.000 EUR. Sodišče je dosodilo prenizko odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na ugotovljene posledice na področju duševnega zdravja tožniku pripada celotna vtoževana odškodnina v višini 3.500 EUR. Prav tako je sodišče prenizko odmerilo odškodnino za strah in bi za to postavko moral prejeti 1.500 EUR.

5. Pri odločitvi o stroških postopka sodišče ni upoštevalo deljenega uspeha po temelju in višini in da sta bila oba izvedenca v celoti potrebna za ugotovitev dejanskega stanja in dokazovanje škode. Toženčevi pripravljalni vlogi, s katerima je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, sta bili v celoti nepotrebni. Ob pravilni odmeri bi toženec tožniku moral povrniti 2.437,47 EUR stroškov pravdnega postopka, upoštevajoč celotni uspeh s pritožbo pa 3.771,73 EUR.

6. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe nad zneskom 550 EUR, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Uvodoma opozarja, da je sodišče napačno porazdelilo odgovornost pravdnih strank. Tožnikovo ravnanje ni bilo zgolj pasivno, temveč izdatno aktivno. Pred dogodkom je sam povzročil, da je bilo ozračje naelektreno, ko je po ozki cesti nevarno prehiteval (celo po njivi), nato pa avto ustavil in toženca pričel zmerjati. Če mu ne bi grozil s smrtjo otrok, ne bi zapustil vozila in bi konflikt ostal na verbalni ravni. Soprispevek tožnika bi zato moral biti najmanj 45 %.

7. Sodišče je za 500 EUR previsoko odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tožnik strahu ni utrpel, saj je predhodno sam prehiteval toženca, nato pa ustavil avto ter se napotil proti njegovemu vozilu. Tožnik tudi ni izkazal vzročne zveze med posttravmatsko stresno motnjo in obravnavanim škodnim dogodkom. Toženec lahko odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati po normalnem teku stvari. V pripombah na izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra je poudaril, da potrditev/ovrženje posttravmatske stresne motnje presega okvir psihiatrične stroke ter bi bilo treba angažirati še izvedenca klinične psihologije. Ker sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo, mu je onemogočilo, da bi udejanjil svojo pravico iz 22. člena Ustave.

8. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev.

9. Pritožbi nista utemeljeni.

_O ozadju zadeve:_

10. Pravdni stranki sta že vrsto let v slabih odnosih. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je s kaznivim dejanjem povzročitve lahke telesne poškodbe, za katerega je bil pravnomočno obsojen, prizadejal toženec. Sodišče prve stopnje je bilo pri odločitvi vezano na kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti (14. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)1. _O porazdelitvi odgovornosti za nastalo škodo:_

11. Kljub obsodilni kazenski sodbi je sodišče prve stopnje pravilno presojalo ugovor toženca o tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo (171. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Ocenilo je, da so pogoji za deljeno odgovornost izpolnjeni in da je zaradi ravnanja tožnika toženec za 20 % razbremenjen svoje odškodninske odgovornosti.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik v bližini doma želel prehiteti toženčevo vozilo, vendar mu je toženec to z vijuganjem onemogočal. Zato ga je prehitel po njivi ob cesti, nato ustavil avto na makadamu v neposredni bližini doma, tožencu s prižganimi smerokazi nakazal, naj ustavi, ter izstopil iz vozila. V nadaljevanju je tožnik pričel toženca zmerjati, hkrati je omenjal smrt njegovih otrok, s tem pa ga izzval, da se je pognal za njim, ga spotaknil in poškodoval. 13. Pritožbeno sodišče tako ugotovljeni potek dogodka sprejema. Tožnik v pritožbi sam priznava, da iz izvedenih dokazov izhajajo njegove besede: „da bo Bog poskrbel za vse, tudi za to, da bo toženčev otrok neozdravljivo zbolel“ oz. „da bo od Boga kaznovan, da bo njegov otrok zbolel in umrl“. Pri tem njihov pomen neupravičeno minimalizira, češ da ne predstavljajo groženj s smrtjo. Prav te besede po prepričanju pritožbenega sodišča potrjujejo, da je tožnik toženca verbalno izzval, in to ne le z običajnimi zmerljivkami, temveč tudi z obeti, da se bo kaj hudega pripetilo njegovemu otroku. Ocena teh besed kot groženj ne predstavlja procesne kršitve protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa tudi ni napačno povzelo drugih listin v spisu, kar tožnik neutemeljeno uveljavlja.

14. Dokazna ocena sodišča, ki je sledilo tožencu, da je tožnikovo zmerjanje in kričanje dojemal kot grožnjo, na katero se je impulzivno odzval, je prepričljiva in je tožnikove nasprotne trditve ne omajejo. Zgolj dejstvo, da toženec takšnega poteka dogodka ni navedel v kazenskem postopku, kjer je zanikal, da bi tožnika sploh fizično poškodoval (zapisnik Kpd 000/18 z 22. 3. 2018), ne pomeni, da do verbalnega obračuna ni prišlo. Tega je namreč potrdil sam tožnik pri podaji zagovora v zadevi I Kpd 001/2019. Če se tožnik ne bi želel spustiti v konflikt, bi zapeljal domov in ne bi ustavljal toženčevega avtomobila. Ob že opisanem poteku dogodka, ko je na vsak način želel prehiteti toženca, ko mu je to uspelo, pa se je ustavil in ga še dodatno besedno izzival, je odločitev, da je s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode, pravilna.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi višino soprispevka. Ta ne glede na aktivno vlogo tožnika v dogodku ne more biti višji od 20 %, saj se je toženec na verbalno izzivanje odzval pretirano in oškodovanca brcal, ko je bil že na tleh. Prav tako ni mogoče pritrditi tožniku o pomembnosti toženčeve vloge pri vožnji, ko mu je onemogočal prehitevanje. Da bi ga toženec skušal zriniti s ceste, ni bilo ugotovljeno. Nasprotno, tožnik je na vsak način hotel uveljaviti svojo prevlado na cesti ter toženca prehiteti, čeprav se je nahajal v neposredni bližini doma, kamor je bil namenjen. Ker mu prehitevanje po njivi ni zadoščalo, je nato še ustavil vozilo ter toženca dodatno verbalno izzval z žalitvami in z omenjanjem bolezni in smrti njegovega otroka. S svojim ravnanjem je zato v 20 % soprispeval k nastanku škode.

_O višini nepremoženjske škode:_

16. Sodišče je obseg in intenzivnost telesnih bolečin podrobno ugotovilo v 15. točki sodbe, pri čemer se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca travmatologa. Dejanskih ugotovitev sodišča pritožnika ne grajata, vztrajata le, da je sodišče pri odločitvi napačno uporabilo materialno pravo.

17. Tožnik je v dogodku utrpel lahko telesno poškodbo zaradi lažjih udarnin in odrgnin na obeh kolenih in goleni ter podpludbe na desnem stopalu in goleni. Takoj po poškodbi, med pregledom ter občasno dan po zdravljenju je trpel hude telesne bolečine, nato so te prešle v srednje, ki so stalno trajale nekaj dni, lahke pa do mesec in pol po škodnem dogodku. Glede na naravo poškodb tožnik ni potreboval hospitalnega zdravljenja, nevšečnosti so bile vezane na preglede, rentgenska slikanja in oskrbo ran. Ker izvedenec ni potrdil, da bi tožnik moral uporabljati bergle, sodišče teh pravilno ni priznalo kot nevšečnost, ki bi vplivala na odmero odškodnine. Nevšečnost mora namreč nastati kot posledica škodnega dogodka oziroma odprave škode in ne zgolj samovoljnega ravnanja oškodovanca. Glede na obseg škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, prisojena odškodnina v višini 1.500 EUR v celoti ustreza merilom iz 179. člena OZ, torej teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja, tožnikovi starosti ter je ustrezno umeščena med podobne primere sodne prakse. S pavšalnimi očitki, da je sodišče materialno pravo napačno uporabilo, brez navedbe konkretnih primerov, kjer bi bila podobna škoda ovrednotena bistveno drugače, pravdni stranki v pritožbenem postopku ne moreta uspeti.

18. Sodišče prve stopnje je za prestani strah odmerilo odškodnino v višini 1.000 EUR. Glede na potek škodnega dogodka, ko je mlajši toženec brcal na tleh ležečega oškodovanca, je tožnik nedvomno utrpel pravno priznani primarni strah. Na to ne vpliva njegova siceršnja vloga v konfliktu niti kasnejše obnašanje, ki ga toženec izpostavlja v pritožbi v zvezi z dogodkom na banki. Ker toženec konkretizirano ne graja ugotovitve sodišča glede obstoja sekundarnega strahu zaradi poslabšanja psihičnega zdravja, pritožbeno sodišče soglaša, da pravična denarna odškodnina za strah v višini 1.000 EUR predstavlja zadoščenje, ki je ustrezno umeščeno med podobne primere iz sodne prakse.

19. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca psihiatra ugotovilo, da se je pri tožniku po dogodku pojavila posttravmatska stresna motnja s podoživljanjem obravnavanega dogodka, ki ni vzročno povezana s sicer prisotno psihično motnjo, t. j. bipolarno motnjo razpoloženja. Med trajanjem posttravmatske stresne motnje je doživljal negativna čustvena stanja povečane anksioznosti in znižanega razpoloženja ter intenzivna negativna čustvena stanja ob podoživljanju škodnega dogodka. Po navedenem obdobju se pojavlja rezidualna simptomatika, ki se kaže v občasno prisotnih negativnih čustvenih stanjih povečane anksioznosti in strahu, zaradi katerih sta okrnjena tožnikovo funkcioniranje in kakovost življenja. Simptomi se pojavijo ob dražljajih, ki tožnika spominjajo na dogodek. Sodišče je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku prisodilo 2.500 EUR denarne odškodnine.

20. Ne drži, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posttravmatsko stresno motnjo, ki z rezidualno simptomatiko vpliva na toženčeve življenjske aktivnosti. Pri presoji vzročne zveze se adekvatnost posledic dejanja oziroma ravnanja kot upoštevna presoja le v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretnega obsega škode, ki je lahko odvisen od osebnega stanja ali lastnosti oškodovanca. Ker je toženec lahko pričakoval, da bodo tožniku zaradi poškodovanja z brcanjem nastale zdravstvene posledice, je vzročna zveza nedvomno podana.

21. Sodišče je sledilo izvedencu (18. točka sodbe), ki je v dopolnitvi mnenja potrdil, da je rezidualna simptomatika povezana s specifiko obravnavanega dogodka in se ne nanaša na druge teme. Če so tudi kasnejši konflikti pustili pečat v oškodovančevi psihi, teh posledic dosojena odškodnina ne zajema. Sodišče je tudi pravilno sledilo pravni teoriji in sodni praksi2, da je oškodovanca treba sprejeti takšnega, kot je, zato je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je ta posledica njegove preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (razlogi v 19. točki sodbe).

22. Toženec z obširnim (dobesednim) povzemanjem pripomb na izvedeniško mnenje dvoma v pravilnost zaključkov izvedenca ne uspe izpodbiti. Izvedenec je potrdil, da gre pri presoji posledic nastale posttravmatske motnje za vprašanje psihiatrične stroke, zato postavitev izvedenca s področja klinične psihologije ni bila potrebna. Tako diagnostika kot zdravljenje in rehabilitacija oseb s to psihično motnjo so v domeni psihiatrije in ne klinične psihologije. Izvedenec je pri kliničnem pregledu izločil možnost agravacije, simulacije ali disimulacije psihopatoloških pojavov, upošteval je predhodna zdravljenja tožnika, funkcioniranje tožnika na različnih področjih, kar vse je osnova psihiatričnega pregleda. Tožencu z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca klinične psihologije, ki ga je podal šele po prejemu izvedeniškega mnenja, procesne pravice niso bile kršene. Postavljeni izvedenec je namreč razpolagal z ustreznim strokovnim znanjem za podajo izvedeniškega mnenja in toženčevemu laičnemu nasprotnemu mnenju ni mogoče pritrditi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče z neizvedbo dokaza tožencu kršilo ustavno pravico iz 22. člena Ustave.

23. Glede na blage posledice, ki jih je izvedenec ugotovil na področju zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, je prisojena odškodnina za to obliko škode v višini 2.500 EUR ustrezno odmerjena. Tožnik zavzemanja za višjo odškodnino ne podkrepi s primeri iz sodne prakse, toženec pa odmere višine odškodnine ne graja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dosojeni znesek predstavlja primerno zadoščenje za prestano trpljenje, je v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih in višja dosojena odškodnina ne bi ustrezala merilom iz 179. člena OZ.

24. Znotraj razpona odškodnin za zelo lahke telesne poškodbe po Fischerjevi klasifikaciji telesnih poškodb je tudi skupni znesek v višini štirih povprečnih plač, ki ga je sodišče prve stopnje zmanjšalo za tožnikov prispevek k nastali škodi (20%).

25. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo in sta pritožbi obeh pravdnih strank glede njene višine neutemeljeni.

_O stroških postopka:_

26. Temeljno merilo, ki ga ZPP določa za odločanje o povrnitvi stroškov, je merilo uspeha. Odločilen je končni uspeh, ki se pri denarnih terjatvah odraža v razmerju med zahtevanim in prisojenim zneskom. V sodni praksi se pri odškodninah sicer občasno pojavlja tudi ločeno upoštevanje uspeha po temelju in višini, vendar predvsem, kadar je bilo ugotavljanje temelja zapleteno in je terjalo obširen dokazni postopek. Konkretni primer ni takšen, saj je bilo sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti vezano na kazensko obsodilno sodbo.

27. V določilih ZPP tudi ni podlage, da bi se posamezni stroški priznavali v celoti, neodvisno od kriterija uspeha v postopku, razen če gre za krivdno povzročene stroške. Če strošek izvedencev ne bi bil potreben, tožnik do povračila sploh ne bi bil upravičen. Neutemeljeno je zato njegovo zavzemanje, da bi mu sodišče moralo priznati vse stroške, ki jih je imel s postavitvijo izvedencev, ne glede na uspeh v postopku.

28. Toženec je pripravljalni vlogi s 25. 3. 2021 in 20. 8. 2021 podal na poziv sodišča ter se v njiju argumentirano opredelil do izvedeniškega mnenja in njegove dopolnitve, s čimer je uresničeval ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22 člena Ustave. Ni mogoče pritrditi tožniku, da gre za nepotrebni vlogi, ki jih tožencu v okviru stroškov postopka ni mogoče priznati.

_Sklepno:_

29. Ker glede na navedeno pritožbi nista utemeljeni, ju je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspeha obeh strank v pritožbenem postopku ter enakega uspeha z odgovoroma na pritožbi (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Toženec je bil obsojen na denarno kazen, ker je tožnika 13. 11. 2017 okoli 15.30 ure v D. spotaknil, da je padel po tleh, ter ga nato večkrat brcnil v obe nogi in mu pri tem z udarnino in odrgnino obeh kolen in goleni prizadejal lahko telesno poškodbo, zaradi česar sta bili najmanj en teden oslabljeni obe nogi. 2 Tako VS RS II Ips 387/2007, II Ips 625/2008, VSL I Cp 895/2017, VSL I Cp 675/2016.