Jedro

Vlaganje zakonca (čeprav iz posebnih sredstev) v skupno premoženje po razpadu ekonomske skupnosti ne vpliva na višino deleža na skupnem premoženju.

Z uveljavljanjem zahtevka, da je nepremičnina v S. njegovo posebno premoženje (toženka je z nasprotno tožbo uveljavljala, da je skupno premoženje), je tožnik soglašal, da o nepremičnini v Republiki Hrvaški odloča sodišče Republike Slovenije.

Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje vpliva na delež na skupnem premoženju, ne pa na višji delež na posameznem predmetu skupnega premoženja. Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče izjemoma odstopiti, med drugim v primeru vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja.

Izrek

Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. alineji 3. točke izreka (glede deleža na nepremičnini parc. št. 366/5 k.o. S) spremeni tako, da je delež tožnika ½ in delež toženke ½, višji tožbeni zahtevek tožnika in toženke se zavrne.

V preostalem delu se pritožbi tožnika in toženke zavrneta ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo, ker sta bili tožba in nasprotna tožba združeni v skupno obravnavanje, JR (tožnika po tožbi, toženca po nasprotni tožbi) poimenovalo tožnik in MR (toženka po tožbi, tožnica po nasprotni tožbi) pa toženka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se ustavi postopek v delu, v katerem je tožnik umaknil tožbo, razvidnem iz 1. točke izreka. Nadalje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in nasprotne tožbe (2. točka izreka sklepa). S sodbo je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank parc. št. 621/7, ki v naravi predstavlja dvorišče 532 m2, stanovanjska stavba 93 m2, stavba – garaža 37 m2 in parc. št. 621,17, v naravi njiva 13 m2, obe vpisani pri vl. št. 944 k.o. B, na katerih je delež tožnika do ½, delež toženke pa do ½; parc. št. 484/1, ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 274 m2, stavbišče s hišo 92 m2 (v naravi kurilnica – sušilnica, pralnica in v nadgradnji stanovanjski prostor), in stavbišče z dvema zgradbama 94 m2 (v naravi garaža – delavnica, sedaj dve garaži poleg lesenega kozolca), vpisana pri vl. št. 1285 k.o. B, na kateri je delež tožnika do 2/5, delež tožnice pa do 3/5; parc. št. 366/5 k.o. S, ki v naravi predstavlja hišo (na naslovu B.) in dvorišče, površine 468 m2, na kateri je delež tožnika do 815/1000, delež toženke pa do 185/1000; garaža v garažni hiši R, na kateri je delež tožnika do ½, delež toženke pa do ½ (3. točka izreka). V 4. točki izreka je ugotovilo, da predstavlja gospodarsko poslopje – lesen kozolec, ki stoji na parc. št. 484/1, vpisan pri vl. št. 1285 k.o. B, posebno premoženje tožnika. Višji tožbeni zahtevek tožnika in toženke je zavrnilo (5. in 6. točka izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (7. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07; UPB3; ZPP), vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja, da je imel ves čas trajanja življenjske in ekonomske skupnosti, ki je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prenehala v letu 1985, višji osebni dohodek. Ker sodišče ni uspelo pridobiti podatkov o toženkinih osebnih dohodkih med leti 1958 in 1977, ne more preprosto zaključiti, da so bili dohodki pravdnih strank približno enaki. Toženka ni uspela dokazati, da bi bili njeni dohodki višji oziroma enaki njegovim. Priča Z.A., ki je njuna hčerka, ni verodostojna priča, saj je pristranska, glede na to, da je s toženko v dobrih odnosih, z njim pa že nekaj let ne govori. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da sta njuna deleža na stanovanjski hiši na naslovu P., ki stoji na parc. št. 621/7 ter na parc. št. 621/17, enaka. Ker je imel višje dohodke kot toženka, bi tudi njegov delež na navedeni nepremičnini moral biti višji, zato je drugačen zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Toženka ni izkazala, da bi zaslužek od pralne dejavnosti prispevala v gradnjo hiše. Glede gospodarskega objekta, ki stoji na parc. št. 484/1 k.o. B in v naravi predstavlja kurilnico, sušilnico in pralnico ter v nadgradnji stanovanjski prostor, bi moralo sodišče upoštevati, da toženka za obdobje do leta 1977 (sporni objekt se je začel graditi leta 1974), ni izkazala višine dohodkov, zato ni pravilen zaključek, da sta oba prispevala enako. Upoštevati bi bilo treba vrednost zemljišča na dan, ko ga je toženkina mati podarila toženki, saj je današnja vrednost zagotovo višja kot v času daritve. Za objekte pa je vprašljivo, če so višje vrednosti, saj je sodni izvedenec ugotovil, da so precej nevzdrževani in zanemarjeni. Glede lesenega kozolca, ki stoji na parc. št. 484/1 navaja, da je sestavina nepremičnine in je spojen z zemljiščem, kar bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi deležev na parc. št. 484/1 in mu priznati višji delež od 2/5. V zvezi z nepremičnino parc. št. 366/5 k.o. S, poudarja, da je ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča. Dejstvo, da je uveljavljal tožbeni zahtevek, da predmetna nepremičnina sodi v njegovo posebno premoženje, ne pomeni, da je dal soglasje, da o tem premoženju sodi sodišče Republike Slovenije in bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči. Prezrlo je njegovo nasprotovanje, da o njem odloča Okrožno sodišče v Ljubljani. Sodba v tem delu je v Republiki Hrvaški tudi neizvršljiva, saj tamkajšnja zemljiška knjiga ni vezana na sodbo v Republiki Sloveniji. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je kljub njegovim pripombam, da je toženka prepozno predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja s cenitvijo nepremičnine v Republiki Hrvaški, naložilo in upoštevalo njegovo dopolnitev in se do očitne bistvene kršitve določb postopka ni opredelilo. Vztraja, da je nepremičnina v k.o. S njegovo posebno premoženje in poudarja, da je parcelo kupil leta 1985, da pa kupnine ni plačal, temveč jo je odslužil z drugimi uslugami. Ni razumljivo, kako je lahko sodišče zaključilo, da je delež na zemljišču obeh strank enak, saj ni ugotavljalo, kolikšen je bil prispevek posamezne stranke pri nakupu zemljišča, upoštevati bi bilo treba vrednost zemljišča v času pridobitve in ne na dan cenitve. Ob pravilnem upoštevanju vseh okoliščin bi prišlo do drugačnih zaključkov glede deleža. Sodba glede garaž na R. ulici in na naslovu P., je neizvršljiva, saj sta bili obe garaži prodani in nista v lasti nobene od pravdnih strank, sicer pa ne drži, da ni dokazov, da je garaži odtujil, saj sodišče to samo ugotavlja na 14. strani obrazložitve sodbe. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev. Tudi, če bi bila odločitev sodišča pravilna, bi bil njegov uspeh višji od uspeha toženke, kar bi bilo treba pri odmeri stroškov upoštevati.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zahtevkom odločilo drugače in sicer tako, da je na posameznih predmetih, ki jih sicer ugotovi kot skupno premoženje, določilo različne deleže. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju se deleži ne določajo različno za posamezne predmete, temveč je treba upoštevati premoženje kot celoto. Gre namreč za nedeljiv materialnopravni pojem. Ni pomembno, koliko je kateri od zakoncev prispeval pri nabavi vsake posamezne nepremičnine, temveč je pomembno, koliko je vsak od njiju prispeval pri pridobivanju celotnega premoženja. Če je sodišče prve stopnje menilo, da gre za specifičen primer (ocenjuje, da za tak primer ne gre), bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva pravdni stranki pozvati na popravo tožbenega zahtevka. Napačni so razlogi sodbe, da, ker ni postavila drugačnega zahtevka ji na skupnem premoženju parc. št. 484/1, k.o. B, sodišče ni moglo priznati višjega zahtevka. Toženkin prispevek pri nepremičnini parc. št. 484/1 k.o. B bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tako, da bi upoštevalo dejansko vrednost nepremičnine podarjenega zemljišča in to šteti kot prispevek k celotnemu skupnemu premoženju strank. Vztraja, da je na celotnem premoženju njen delež višji in sicer 3/5, kot je uveljavljala, saj so bila zemljišča, razen tistega v S, podarjena le njej. Pri določitvi deleža je treba ugotavljati celovit odnos do skupnega življenja, ki bi se izkazal, če bi sodišče vpogledalo v sodbe, ki jih je predlagala, glede odnosa tožnika v času trajanja zakonske zveze. Pri nepremičnini v k.o. S, sodišče prve stopnje napačno ocenjuje, da je le zemljišče skupno premoženje in da je zgradbo zgradil tožnik sam. Moralo bi oceniti njeno izpoved, da se je gradilo z materialom, ki je bil kupljen s sredstvi, ki so bila skupno premoženje. Ni smela sodelovati pri gradnji, sodelovala je tako, da je posredno plačevala gradbeni material, ki se je nabavljal na Hrvaškem v letu 1982, to je še v času življenjske in ekonomske skupnosti.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze je njuno skupno premoženje (2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Za nastanek skupnega premoženja ne zadošča le formalen obstoj zakonske zveze, temveč mora obstajati življenjska in ekonomska skupnost. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je ekonomska skupnost med pravdnima strankama trajala do leta 1985 (poroka 27.9.1958, razveza 16.4.1998), je nepremičnina, parc. št. 366/5 k.o. S, hiša na naslovu B in dvorišče (v nadaljevanju nepremičnina S), skupno premoženje pravdnih strank. Neutemeljeno je toženčevo pritožbeno zavzemanje, da je nepremičnina S njegovo posebno premoženje. Sodišče prve stopnje je v listinski dokumentaciji (potrdilo z dne 30.4.1979 – B15) imelo zadostno podlago za zaključek, da je bilo zemljišče v S pridobljeno v letu 1979 in ne 1985, kot je trdil tožnik. V izogib ponavljanju se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na izčrpne in natančne razloge sodišča prve stopnje (obrazložitev sodbe na 13. strani). Sodišče prve stopnje je prepričljivo ovrglo tožnikovo stališče, pri katerem vztraja v pritožbi, da je sporno parcelo kupil šele leta 1985. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožnik s postavitvijo zahtevka, da predstavlja nepremičnina S njegovo posebno premoženje, soglašal, da o nepremičnini v Republiki Hrvaški odloča sodišče Republike Slovenije, pri čemer je imelo podlago za odločitev v 2. odst. 67. člena Zakona o mednarodnem in zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev na 14. strani sodbe). Nerazumljiva je njegova zahteva, da bi v tem delu moralo sodišče prve stopnje zavreči njegovo tožbo.

Na višino deležev ne vpliva vlaganje zakonca (čeprav iz posebnih sredstev) po razpadu ekonomske skupnosti. Zmotno je zato stališče prve stopnje, da tožencu, ki je (po neizpodbijani ugotovitvi) gradil po prenehanju ekonomske skupnosti, pripada višji delež na nepremičnini S. Toženec namreč ni niti trdil niti dokazal, da je obstajalo soglasje toženke za pridobitev večjega deleža na skupnem premoženju. Zgolj vedenje toženke za tožnikovo vlaganje (tožnica kot navaja pri gradnji ni smela sodelovati), pa ne zadošča (primerjaj II Ips 371/2007). Posebnih okoliščin, ki bi opravičevale drugačen delež, kot na ostalem skupnem premoženju, pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP) tako, da je na nepremičnini S. vsaki od strank priznalo delež do ene polovice. Za zavzemanje tožnice, da ji pripada delež do 3/5, ni podlage. Posledično ni pomembno, ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedencu naložilo dopolnilno mnenje (cenitev nepremičnine S), čeprav je potrditvi tožnika toženka to predlagala prepozno, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kot uveljavlja pritožnik. Ravno tako ni pomembno ali je tožnik nakupil material za gradnjo s skupnimi sredstvi še v času trajanja ekonomske skupnosti, kot trdi toženka.

Nosilni razlog pritožbe toženke, da se o deležih na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij v celotnem obdobju obstoja ekonomske skupnosti in da je treba določiti enotne deleže na vseh predmetih skupnega premoženja, drži. Ne ugotavlja se prispevek zakoncev pri pridobitvi posameznih stvari, ki predstavljajo skupno premoženje, kot je očitno zmotno prepričan tožnik. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje vpliva na delež na skupnem premoženju, ne pa na višji delež na posameznem predmetu skupnega premoženja. Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče izjemoma odstopiti, med drugim v primeru vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja. Po oceni sodišča prve stopnje gre pri določitvi deleža na nepremičnini parc. št. 484/1 vl. št. 1285 k.o. B, za tak primer. Toženki, ki je zemljIšče, parc. št. 484/1 k.o. B, na kateri je sedaj kurilnica, sušilnica, pralnica in v nadgradnji stanovanjski prostor ter stavba z dvema zgradbama (v naravi sedaj dve garaži poleg lesenega kozolca), dobila kot darilo od svoje matere, je upravičeno priznalo delež do 3/5, tožencu pa do 2/5. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na popravo tožbenega zahtevka, saj s prisojenim deležem tožbenega zahtevka ni prekoračilo. Posledično tudi ni podana smiselno očitana bistvena kršitev po 3. odst. 350. člena ZPP. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da predstavlja vrednost podarjenega zemljišča (parc. št. 484/1) kar 59 % vrednosti nepremičnine, pritožbeno sodišče v oceno deleža strank na tej nepremičnini nima pomislekov. Za ugotovitev razmerja vrednosti zemljišča napram vrednosti celotne nepremičnine je treba opraviti vrednotenje na isti dan, zato za pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi bilo treba vrednost toženki podarjenega zemljišča vrednotiti na dan daritve, vrednost objekta, pa očitno na dan cenitve, ni podlage. Lesen kozolec, ki je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje posebno premoženje tožnika, je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, premičnina. Nerazumljivo je, na kakšni podlagi temelji tožnikova trditev, da je kozolec trajno spojen z zemljiščem, saj je tožnik sam povedal, da je bil pripeljan od drugod. V skladu s 16. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami; SPZ), na katerega se tožnik sklicuje, se sestavina res šteje za del druge stvari, vendar le toliko časa, dokler se ne loči od glavne stvari (2. odst. 16. člena SPZ). Neutemeljena je zato tožnikova zahteva, da je njegov delež (zaradi njegovega posebnega premoženja) na tej nepremičnini viši od 2/5. Po izrecni določbi 1. odst. 59. člena ZZZDR velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, kar pomeni, da bi moral tožnik, ki trdi, da je njegov delež 3/5, oziroma toženka, ki trdi, da je njen delež 3/5, to dokazati. Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval namreč v drugačnem razmerju, lahko do domnevo izpodbije in je na njem trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež. Dohodki zakoncev, kar obe stranki izpostavljata kot okoliščino za višji delež na skupnem premoženju (vsak od njiju namreč trdi, da je bil njegov dohodek višji), so le ena od okoliščin, ki se upošteva pri določitvi deležev na skupnem premoženju. Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje (9. stran obrazložitve sodbe), da sta oba zakonca v času obstoja ekonomske skupnosti opravljala obrtno dejavnost (tožnik se je ukvarjal s prevozništvom in gradbeno mehanizacijo, toženka je bila perica), da sta imela približno enake dohodke (enkrat je zaslužil več en, drugič drug); da sta približno enako skrbela za otroke; da je bilo gospodinjsko breme na ramah toženke; da sta približno enako prispevala z osebnim delom pri hišnih in drugih opravilih na vrtu ter pri gradnji, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je prispevek vsake od strank približno enak, oziroma, da nobena od strank zakonske domneve ni uspela izpodbiti. Ker ni pomembno, koliko je vsak od zakoncev vložil v posamezen predmet skupnega premoženja, dejstvo, da sodišče ni razpolagalo z dohodki toženke od leta 1958 do 1977, ni odločilnega pomena. Zmotno je stališče tožnika, da je ob dejstvu, da se je objekte na parc. št. 484/1 začelo graditi v letu 1974 (zgrajeni so bili do leta 1977), zaradi odsotnosti podatkov o dohodkih tožnice za to obdobje, njegov delež na tej nepremičnini višji.

Podlago za ugotovitev, da sta oba zakonca imela približno enake dohodke, je sodišče prve stopnje imelo v primerjavi dohodkov za obdobja, za katera je imelo podatke (8. stran in 9. stran obrazložitve), ki jim obrazloženo nobena od strank v pritožbi niti ne oporeka. Neutemeljena je toženkina trditev, da ji pripada višji delež, ker so bila vsa zemljišča, razen zemljišča v S., podarjena le njej. Razlogom sodišča prve stopnje (10. stran obrazložitve), ki imajo oporo tudi v predloženih darilnih pogodbah in podatkih zemljiške knjige, da je toženkina mati parc. št. 621/7 in 621/17, na kateri sta zakonca zgradila hišo, obe k.o. B, podarila obema (ne le toženki), vsakemu do ene polovice, toženka obrazloženo ne nasprotuje.

V zvezi s tožnikovim očitkom neizvršljivosti sodbe glede nepremičnine S, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v pravdnem postopku ugotavlja le obseg skupnega premoženja in delež na njem (118. člen Zakona o nepravdnem postopku; Ur. list SRS št. 30/1986 s spremembami; ZNP), v nepravdnem postopku (128. - 130. člen ZNP), ki je zaradi predmetne tožbe prekinjen, pa bo opravljena delitev s sodbo ugotovljenega premoženja.

Ni jasno, na kakšni podlagi tožnik sklepa (14. stran obrazložitve sodbe) „da iz sodbe izhaja, da je ti dve garaži že odtujil“, saj sodišče ugotavljal le, da je tožnik dokazal, da je garažo na naslovu P., ki je njegovo posebno premoženje prodal in je zato v tem delu toženkino nasprotno tožbo, da je skupno premoženje oziroma zaradi odtujitve uveljavljeni denarni znesek zavrnilo (toženka se obrazloženo ne pritožuje). V nadaljevanju pa sodišče, glede druge garaže (R), ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da bi predstavljala njegovo posebno premoženje in gre zato za skupno premoženje pravdnih strank. Ker toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnik prodal tudi to garažo, je njen zahtevek za izplačilo vrednosti predmetne garaže zavrnilo (toženka se obrazloženo ne pritožuje).

Delna sprememba odločitve o glavni stvari nima za posledico tudi stroškovne spremembe. Tožnikov uspeh (še zlasti po delni spremembi odločitve), kot trdi v pritožbi, ni večji od uspeha toženke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da okoliščine primera (2. odst. 154. člena ZPP) nudijo podlago za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), toženka pa pritožbenih stroškov ni priglasila. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov tožnika je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen glede deleža na nepremičnini S, glede katerega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo), niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je v preostalem delu obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).