Jedro

Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo je tako v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta (1. in 3. odstavek 382. člena ZPP). Revizija je izredno pravno sredstvo, zaradi česar si mora pravico do nje zagotoviti stranka sama že z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način predviden v 3. odstavku 40. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora imetnikoma stanovanjske pravice H. V. in dr. L. Z. V., ki živita v stanovanju XXII, preskrbeti drugo primerno stanovanje, stanovanje, ki ga zasedata, pa izročiti tožnikoma. Sodišče druge stopnje je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba stranskih intervenientov, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek, ki je povzet v sodbi sodišča prve stopnje, zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je revizijo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njenih razlogih so po mnenju revizije podana medsebojna nasprotja, o odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih ter med vsebino listin in izpovedbami v postopku. Prezrta je tudi dolžnost, ki jo stanovanjski zakon nalaga tistemu, ki je imetniku stanovanjske pravice dodelil stanovanje v uporabo (razlaga določbe 155. člena stanovanjskega zakona). Lastnik stanovanja lahko s tožbo zahteva tisto, kar mu omogoča zakon, tožena stranka pa svoje zakonske obveznosti noče izpolniti. Tožbeni zahtevek je zato jasen in sklepčen.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94), ki se nanašajo na pravico lastnika stanovanja, na katerem ima kdo pravico do uporabe, do vselitve v to stanovanje. Spor med strankami ima torej premoženjskopravno naravo. Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo je tako v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta (1. in 3. odstavek 382. člena ZPP). Revizija je izredno pravno sredstvo, zaradi česar si mora pravico do nje zagotoviti stranka sama že z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način predviden v 3. odstavku 40. člena ZPP.

Iz podatkov spisa pa je razvidno, da tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni opredelila, postopek v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena ZPP pa ni bil izveden. Ker je v okviru 186. člena in 2. odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe, je bilo treba revizijo v skladu z določbo 1. odstavka 392. člena ZPP, ker je prišlo do izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta, na podlagi določbe 1. odstavka 392. člena ZPP zavreči. Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).