Jedro

Ker sodišče sploh ni ocenilo, katero od nasprotujočih si izpovedi šteje za dokazano (tudi glede na preostale izvedene dokaze), je tožencu zmotno oziroma preuranjeno očitalo, da bi moral razpolagati z obrazcem o (ne)odobritvi dopusta. Iz tega izpeljani nadaljnji zaključek, da zato, „ker bi toženec s takšnim obrazcem moral razpolagati, sodišče prve stopnje ni sprejelo njegovega stališča, da zatrjevana odsotnost dopustnega lista za letni dopust za leto 2021 dokazuje, da tožniku dopust od 9. do 22. 8. 2021 ni bil odobren“, po presoji pritožbenega sodišča zato ni utemeljen in predstavlja zmotno uporabo drugega odstavka 84. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2021 nezakonita, pogodbo o zaposlitvi z dnem 20. 1. 2022 sodno razvezalo, priznalo tožniku pravice iz delovnega razmerja pri tožencu od 1. 9. 2021 do 19. 1. 2022 in denarno povračilo v višini 2.338,38 EUR (I. do IV. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in pripadajočih pravic za čas po 19. 1. 2022 ter plačilo denarnega povračila v višini še treh plač (V. točka izreka sodbe).Zavrglo je tožbo za plačilo davkov in prispevkov (VI. točka izreka sklepa). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 733,84 EUR stroškov postopka (VII. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela. Očita, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, zato se je ne da preizkusiti. Podana je kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki izhajajo iz izpovedi tožniku nadrejenih, tj. A. A. in B. B. Tožnik o spremembi planiranega dopusta ni obvestil nobenega od njiju. Spremembo bi mu lahko odobril le A. A., a mu je ni. Dne 6. 8. 2021 mu je tožnik celo potrdil, da bo prišel 9. 8. 2021 delat. Sodišče je napačno zaključilo, da dopušča, da je prišlo med njima do nesporazuma in je tožnik verjel, da mu je bil dopust odobren, čeprav mu A. A. odsotnosti ni dovolil. Če bi prišlo do nesporazuma, bi bilo edino logično, da bi tožnik poklical nadrejenega, a tega ni storil, niti mu ni poslal sms-sporočila z vsebino, da mu je bil dopust odobren. Na sms-sporočilo A. A., da bo sledila sankcija odpovedi, je tožnik odpisal le: „Ni problema“. A. A. je zanikal, da bi on izpolnil obrazec, zato sodišče neupravičeno nalaga tožencu, naj dokaže, da tožnik ni prejel potrdila o (ne)odobritvi dopusta. Sodišče se ni opredelilo do tega, zakaj bi A. A. sploh poslal 10. 8. 2021 tožniku sporočilo, naj sporoči vzrok odsotnosti, če bi mu jo odobril. Prav tako se ni opredelilo do njunega razgovora dne 6. 8. 2021. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) zaradi neupravičenega izostanka z dela od 9. do 22. 8. 2021. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da na podlagi izvedenih dokazov obeh strank ne more zanesljivo ugotoviti, ali mu je bil za ta čas dopust odobren ali ne. Glede na to je s sklicevanjem na 215. člen ZPP in drugi odstavek 84. člena ZDR-1 ugotovilo, da je v primeru podane odpovedi dokazno breme na tožencu in presodilo, da tega bremena ni zmogel, zaradi česar je odpoved nezakonita.

7. Pritožba očita kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišče ne opredelilo do odločilnih dejstev, ki izhajajo iz izpovedi A. A. in B. B. Očitek ni utemeljen. Sodišče je navedlo odločilne razloge, na katere je oprlo zaključek o nezakonitosti odpovedi. Če pri tem izpovedi navedenih prič ni interpretiralo na način, za katerega se zavzema pritožba, to ne pomeni uveljavljanih kršitev, temveč razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Po navedbah pritožbe je podano nasprotje v razlogih 17. točke obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem pritožba izpostavlja naslednje prvostopenjske ugotovitve: zdi se mogoče, da je med tožnikom in A. A. lahko prišlo do kratkega stika oziroma nesporazuma, tako da je tožnik verjel, da mu je bil za sporne dni dopust odobren, čeprav mu A. A. te odsotnosti dejansko ni dovolil; ostalo je negotovo, ali je bila sprememba termina dopusta odobrena; določena dejstva govorijo v prid temu, da je bil tožniku dopust od 9. do 22. 8. 2021 odobren. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede teh ugotovitev očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v tej točki obrazložitve sodbe resda navedlo nasprotujoča si dejstva, torej tako tista, ki po njegovi oceni govorijo v prid temu, da je bil tožniku dopust za navedeno obdobje odobren, kot tista, ki govorijo proti temu. Vendar pa je nato zaključilo, da na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je povzelo v 17. točki obrazložitve, ne more zanesljivo ugotoviti, ali je bil dopust odobren. Sprejem takega zaključka, s katerim sodišče v sporu ni pritrdilo niti tožniku niti tožencu, ne pomeni, da so odločilna dejstva za delno ugoditev tožbenemu zahtevku (ta je podalo v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) v medsebojnem nasprotju.

9. Pritožba nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da toženec ni zadostil dokaznemu bremenu. Za pravilno razumevanje dokaznega bremena so pomembna stališča Vrhovnega sodišča RS, ki je v več judikatih1 pojasnilo, da je (materialno) dokazno breme v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca res na njem, kar pa ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti te odpovedi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu; slednje med postopkom prehaja z ene stranke na drugo; dokazno breme za izpodbijanje navedb in dokazov tožene stranke je na tožniku in obratno.

10. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je ključni razlog, da toženec ni zmogel dokaznega bremena iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1 oziroma da mu ni uspelo dokazati neupravičene tožnikove odsotnosti z dela v tem, da se Pravilnik o odrejanju delovnega časa ni izvajal dosledno glede določbe, da mora biti izvod obrazca o (ne)odobritvi dopusta vročen delavcu. Pritožba vztraja, da v obravnavanem primeru obrazec sploh ni bil izpolnjen, zaradi česar dokazovanje z obrazcem ni mogoče in sodišče neutemeljeno pričakuje od toženca, da ga bo predložil. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je v zvezi s tem, da toženec ni zmogel dokaznega bremena, sodišče prve stopnje obrazložilo naslednje: ker delavec ne prejme potrdila o odobritvi ali zavrnitvi dopusta, tožnik ne more dokazati, da mu je bila sprememba dopusta odobrena; toženec bi moral razpolagati z obrazcem o (ne)odobritvi dopusta, saj tudi iz izpovedi A. A. izhaja, da se najprej izpolni tabela, kjer je planiran dopust za vse delavce, dva ali tri tedne pred dejanskim koriščenjem pa se izpolni obrazec; ker bi s takim obrazcem toženec moral razpolagati, sodišče ne sprejema njegovega stališča, da zatrjevana odsotnost dopustnega lista za letni dopust za leto 2021 dokazuje, da tožniku dopust od 9. do 22. 8. 2021 ni bil odobren; posledično toženec ni dokazal, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bile okoliščine o tem, da tožniku ni bila izročena kopija obrazca, kot to določa četrti odstavek 9. člena Pravilnika, oziroma da toženec v sodnem postopku ni predložil obrazca v zvezi s spornim dopustom, lahko z vidika dokaznega bremena relevantne kvečjemu, če bi sodišče poprej ugotovilo, da je bil obrazec za napoved izrabe oziroma za spremembo letnega dopusta za sporno obdobje sploh izpolnjen. O tem pa sodišče prve stopnje dokaznega zaključka ni napravilo, temveč je v 19. točki obrazložitve sodbe le povzelo na eni strani izpoved tožnika o tem, da je izpolnil obrazec A. A., ki je na njem napisal, da se tožniku odobri dopust od 9. do 22. 8. 2021,2 nato sta oba podpisala obrazec, napisan je bil v enem izvodu in tožnik ga ni prejel, ter na drugi strani izpoved A. A., ki je zanikal, da bi tožniku odobril spremembo dopusta. Kot navaja pritožba, je A. A. izpovedal tudi, da se s tožnikom sploh ni pogovarjal o spremembi dopusta in da izpolnjenega obrazca za spremembo dopusta ni bilo. Ker sodišče sploh ni ocenilo, katero od tako nasprotujočih si izpovedi šteje za dokazano (tudi glede na preostale izvedene dokaze), je tožencu zmotno oziroma preuranjeno očitalo, da bi moral razpolagati z obrazcem o (ne)odobritvi dopusta. Iz tega izpeljani nadaljnji zaključek, da zato, „ker bi toženec s takšnim obrazcem moral razpolagati, sodišče prve stopnje ni sprejelo njegovega stališča, da zatrjevana odsotnost dopustnega lista za letni dopust za leto 2021 dokazuje, da tožniku dopust od 9. do 22. 8. 2021 ni bil odobren“, po presoji pritožbenega sodišča zato ni utemeljen in predstavlja zmotno uporabo drugega odstavka 84. člena ZDR-1. 11. Tudi iz izpovedi A. A. o tem, „da se najprej izpolni tabela, kjer je planiran dopust za vse delavce, dva ali tri tedne pred dejanskim koriščenjem pa se izpolni obrazec“, je prvostopenjsko sodišče sklepalo na to, da je z obrazcem toženec v obravnavanem primeru moral razpolagati. Pritožba se strinja, da je bil dopust za poletje načrtovan za celo skupino (za tožnika od 18. do 31. 8. 2021) in da je ta plan B. B. z e-sporočilom z dne 24. 6. 2021 poslal A. A., vendar pritožba vztraja, da obrazca v tem primeru ni bilo. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijano prvostopenjsko sklepanje dejansko preuranjeno. Sodišče prve stopnje ga je namreč oprlo le na splošno izpoved A. A., da se dva ali tri tedne pred dejanskim koriščenjem izpolni obrazec, pri čemer presoje, ali je bil ta dejansko izpolnjen (tožnik je izpovedal, da mu ga je za obdobje od 18. do 31. 8. 2021 izpolnil B. B., tožnik pa ga je podpisal), ni ovrednotilo z vidika povsem drugačnih trditev tožnika v pripravljalnih vlogah, tj. da ni nikoli potrdil, da bo koristil dopust od 18. do 31. 8. 2021, oziroma da bi, če se upošteva omenjena izpoved A. A., moral že nekje konec julija 2021 izpolniti obrazec, da bo koristil dopust 18. 8. 2021, a do tega ni prišlo, ker je tožnik izpolnil konec julija obrazec z navedbo datuma od 9. do 22. 8. 2021. 12. Pritožba utemeljeno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi o kratkem stiku oziroma nesporazumu med tožnikom in A. A., saj že sama obrazložitev, ki jo je pri tem podalo sodišče prve stopnje, ne utemeljuje takega zaključka. Kot je obrazložilo, je mogoče, da je tožnik resnično verjel, da mu je bil dopust za sporne dni odobren, čeprav mu A. A. te odsotnosti ni dovolil. Že iz navedenega namreč izhaja logičen sklep, da če mu odsotnost ni bila dovoljena, tožnik ni mogel utemeljeno verjeti, da mu je bila odobrena.

13. V ponovljenem sojenju bo tako sodišče prve stopnje moralo izhajajoč iz procesnih zahtev 8. člena ZPP in pravil o prehajanju dokaznega bremena sprejeti in obrazložiti dokazno oceno o tem, ali izvedeni dokazi potrjujejo navedbe tožnika ali toženca, oziroma kateri stranki je uspelo izpodbiti navedbe in dokaze nasprotne stranke. Dokazna presoja, ali je tožniku dopust za sporne dni bil odobren ali ne, bo morala poleg opredelitve do ostalih ključnih navedb strank vključevati tudi okoliščine, za katere pritožba izrecno opozarja, da jih je toženec navajal z namenom izpodbijanja odobritve dopusta. Tako izpostavlja trditev, da iz organizacijskih razlogov niti ni bilo mogoče, da bi tožnik imel dopust od 9. do 18. 8. 2021 in da ga ni imel niti B. B., čeprav si ga je planiral za ta čas. Nadalje izpostavlja razgovor z dne 6. 8. 2021 med tožnikom in A. A., ki ga bo sodišče prav tako moralo dokazno oceniti z vidika (ne)odobritve dopusta. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da se je sodišče izjasnilo o sms-sporočilu, ki ga je tožnik poslal ženi, zato bi se na drugi strani moralo opredeliti tudi do trditve toženca, da ni logično, zakaj je A. A. poslal 10. 8. 2021 tožniku sms-sporočilo, naj mu javi vzrok odsotnosti, če bi mu jo pred tem dejansko odobril. 14. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani del sodbe razveljavilo (I. do IV. in VII. točka izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj mora sodišče prve stopnje zaradi napačne oziroma preuranjene ocene, da toženec ni zmogel dokaznega bremena, sprejeti dokazno oceno glede vseh dejstev, ki so odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi. Namen inštančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 226/2013, VIII Ips 234/2014, VIII Ips 245/2015, VIII Ips 38/2016 idr. 2 V tožbi je sicer trdil deloma drugače, in sicer da je on na formular napisal datum od 9. do 22. 8. 2021, se podpisal in dal list nadrejenemu, ki je nato dopust odobril in se podpisal.